Rutina knjiga

Še ena zgodba o čisto navadnih rečeh. Družinska tragedija s srečnim koncem. Zgodba o starodavnih navadah v zvezi s poroko in potomstvom. Primer, kako je delovalo »svaško pravo« (prim. 5 Mz 25,5–10).

Vendar marsikaj preseneča. »Jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni« (1,13). Kdo lahko izjavi kaj takega? Kdo od nas govori tako, če ga zadenejo nesreče? Blizu smo Jobovi zgodbi.

»Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« (1,20–21) Je to izpoved vere ali nevere? Ali obojega?

Kdo izmed verujočih – kar Naomí očitno še vedno ostaja (prim. 2,20 itd.) – bi danes rekel, da »je Gospod pričal proti njemu« in da mu »je Mogočni storil húdo«? Zastarela teologija? Suspenz etičnega? Kako lahko ohranimo vero in poslušnost Bogu ob takšnem spoznanju? Zgodba o grenkobi. Zelo blizu smo Jobu.

Še bolj nenavadna je Rutina odločitev. Kaj ji je, da gre z Naomí? Ljubezen? Vdovstvo je pomenilo socialno ogroženost; gre za korak v skrajno negotovost, pričakovati ne more ničesar dobrega. In Naomí ji ne daje upanja, da bi ji lahko našla moža. Vera v Ime? Toda ona je tujka. »Zunaj Izraelovega občestva in tuja zavezam obljube« (Ef 2,12). Upanje proti upanju? Tudi za Abrahama piše: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče …« (Rim 4,18). Pri Bogu se tako spočenjajo vse pomembne stvari.

Boaz Rute ne »odkupi« takoj. Ne zvemo zakaj. Morda iz obzirnosti? Toda Gospod deluje – počasi, v ozadju, čudno, nepregledno, nepričakovano – kljub temu, da je Naomí skupaj z Jobom prepričana, da se je obrnil proti njej. Tu je srž. Ko se zapuščeni vdovi zdi, da jo je zapustil še Bog in da je celo »pričal proti njej« (očitno z nizom nesreč, ki so se zgrnile nanjo), v resnici Bog na skrivnem prav prek nje tke zgodbo Izraelovega odrešenja. Pripravlja se pot za kralja, po katerem tako hrepeni Knjiga sodnikov. Za maziljenca, ki je predslika njega, ki ima priti.

Bog deluje v naših življenjih, tudi ko se nam ne zdi – tudi ko nam je jasno, da nas je zapustil. Zgodba se konča z rojstvom. »Naomí je vzela otroka, si ga položila v naročje in mu bila pestunja.« (4,16) Gospod je »obrnil njeno usodo« (prim. Job 42,10).

Morda prav brezno nesmiselnega trpljenja, v katerem se znajde Naomí, spodbudi iskro preprostega človeškega sočutja v tujki, iskro ljubezni, ki raste in se krepi v veri v Ime.

In po tej veri Ruta postane mati. Njen potomec je kralj David in za njim še nekdo, ki je večji. Okoliščine tega nenavadnega dogodka pripravljajo ozadje Rojstva, ki povzame več takšnih izrednih rojstev v temnih in težavnih okoliščinah v Stari zavezi.

»Ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,48).

Knjiga sodnikov

Nek drug čas – nekoč davno. Knjiga o deželi. Vojne, spori, nesmiselni prepiri. In tista zgodba o oslovski čeljusti. Ali pa tista o gorečih lisicah. Ali pa tista o junaku, ki s svojim samomorom pobije množico sovražnikov. (Kje že smo nazadnje brali o tem?) Zdi se, da smo pred eno izmed knjig, ki težko nagovori sodobnega človeka.

Vendar se pod površino skriva marsikaj. »Dežela« je kraj bivališča, vir naše varnosti in preživetja. Dežela, okrog katere se vse vrti, je dar, je predmet Božje obljube, otipljiv izraz (zakrament?) Božje dobrote. To je zgodba o nekem odnosu – odnosu med Bogom in njegovimi ljudmi, ki se neprestano krha zaradi človeške nezvestobe, a se tudi obnavlja zaradi Božje ljubezni in zaveze. Tudi ta milost prihaja otipljivo: v osebah voditeljev/rešiteljev (»sodnikov«), ki jih pošlje Bog in ki (začasno) zacelijo razpoko. Zdi se, da je največji Božji dar ljudem človek, ki ga pošlje Bog, ki je zvest Bogu in ki deluje v Njegovi moči.

Lahko bi rekli, da je Knjiga sodnikov zgodba o nenehnem obračanju, vračanju k Bogu. O nujnosti neprestanega spokorjenja. »Tedaj so Izraelovi sinovi klicali h Gospodu in rekli: ‘Grešili smo proti tebi. Zapustili smo svojega Boga in služili Báalom.’ Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: ‘Mar nisem jaz premagal Egipčanov, Amoréjcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Sidóncev, Amalečanov in Maóncev, ko so vas stiskali? Klicali ste k meni in rešil sem vas iz njihovih rok. Ker pa ste me zapustili in služili drugim bogovom, vas odslej ne bom več reševal. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešujejo v času vaše stiske.’ Izraelovi sinovi pa so rekli Gospodu: ‘Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!’ In odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili Gospodu. In njegovo srce ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede.« (10,10–16)

Podreditev, brez izmikanja, iskreno. »Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh!« Priznanje in sprejetje krivde ter njenih posledic. Bog ne zdrži več – mora jim pomagati. Torej zgodba o Božjem usmiljenju – o zmagoslavju usmiljenja.

V drugem delu knjige se kot nekakšen refren začne ponavljati stavek: »V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh« (17,6 idr.). Zgodba o kaosu, anarhiji, moralnem in duhovnem razkroju? Za zadnjih pet poglavij to nedvomno drži. Vendar – pomenljivo! – v teh poglavjih ni nobenega »sodnika«. Znak, da jih je Bog zapustil. Brezglavi, malikovalski voditelji. Nesramnost brez primere in pobesnelo, brezumno maščevanje. Eden izmed dvanajstih rodov skorajda izgine. In ljudstvo si želi kralja – trdno, stalno oblastno strukturo, ki jih bo povezovala, ustvarjala občutek pripadnosti in dajala identiteto; ki bo delala red doma in jih branila pred tujimi narodi. »Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« (1 Sam 8,5) Tako verjetno misli tudi pisec Knjige sodnikov. Poslednji in največji sodnik, Samuel, doživi to kot bolečo osebno zavrnitev in se pritožuje Bogu. Vendar mu Bog takoj pove, kdo je bil tukaj v resnici zavrnjen: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi« (1 Sam 8,7).

»Anarhija« časa sodnikov z vsemi svojimi problemi, zastranitvami, zmedami in negotovostjo je bila v Božjih očeh vseeno boljša od urejene kraljevine! Še več: v tem času je bil v resnici kralj Bog sam, brez posrednikov. »Sodniki« so bili njegovi poslanci, ki so udejanjali njegovo vladavino. Zgodba o Božjem kraljestvu! Brez vseh zunanjih zagotovil, na katera bi se lahko človeško oprli – toda z obljubo, da bo Bog z nami, nam dajal vsakdanji kruh (»deželo«!) in nas sproti reševal iz težav. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,33–34) Toda nam je to težko – rajši bi kaj bolj oprijemljivega, od česar ne bi bili tako odvisni, nekaj, kar bi bilo zares v naših rokah.

Knjiga sodnikov navsezadnje ni tako zastarela in nerelevantna. Nasprotno – kaže nam, kako lahko danes od Boga prejemamo svojo »deželo« (svoje bivanje, varstvo, vir preživljanja in tudi kraj srečevanja z Njim) in kako pomembna je pri tem drža spokorjenja. Kaže nam Božje kraljestvo v praksi in nas usmerja v zaupno poslušnost Kralju.

V tej luči lahko tudi zaključek pripovedi o sodnikih v tej knjigi (16. poglavje) beremo nekoliko drugače. Samson ni samomorilski terorist, ampak predpodoba njega, ki je svojo daritveno smrtjo uničil vse naše sovražnike in vzpostavil Božje kraljestvo.

Jobova knjiga

Korak do roba. In nato še naprej, v brezno. Knjiga, ki nam spodmakne tla pod nogami. In nebo iznad glave. Knjiga, ki jo vedno manj razumem, večkrat kot jo berem. Pa vendar je ta pesnitev (s proznim uvodom in zaključkom) silovito soočenje z resnico, burna drama skrajne bivanjske izkušnje, iz katere nihče izmed nas ni izvzet in v primerjavi s katero so Sartrova in Camusova dela pravljice za lahko noč. Silovito razbitje naših mask, naših malih udobnih laži, ki nam nekako pomagajo iz dneva v dan. Goli in nemočni stojimo pred ponorom bivanja; vprašanja vere, Boga, izginotja Boga (»smrti Boga«?), resnice, pravičnosti in upanja sijejo proti nam v svoji prvobitni, zaslepljujoči luči.

Bog se je odločil, da se bo človeštvu razodel prek svoje Besede in Sveto pismo je glavno, posvečeno sredstvo, kako po Svetem Duhu prejemamo to Besedo. Je »znamenje Jezusove prisotnosti v svetu« (Barth). Kakšno vlogo ima v tem razodevanju Boga Jobova knjiga?

Tradicionalna razlaga je, da Bog prek nje sporoča in kaže na nemoč ustaljene »pobožnosti«, človeške »daj-dam« religioznosti, ki jo utelešajo Jobovi trije prijatelji. To do neke mere drži, a se izkaže za plitko, če ne površno branje. Večino argumentov, ki jih najdemo pri omenjenih treh, najdemo v podobni obliki tudi pri Jobu in pri Elihúju, ki ni deležen Božjega očitka s konca knjige. Vsi omenjeni v večji ali manjši meri priznavajo Božjo pravičnost (čeprav se ta včasih ne pokaže takoj), zagovarjajo zahtevo po človeški poštenosti in poslušnosti ter izpovedujejo nedopovedljivo skrivnostnost Boga. »Teologija« vseh petih omenjenih ne kaže kakšnih omembe vrednih razlik.

Krivda treh »Jobovih tolažnikov« bi morda bila lahko v tem, kako se obnašajo do Joba. Očitno je, da se napetost, ki jo je v prvem dramskem krogu pogovorov še komaj čutiti, stopnjuje in da v tretjem krogu že skorajda preraste v sovraštvo. Usmiljenje in sočutje pa je izginilo.

»Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka me je zadela!« (19,21)

Vendar Božji očitek trem se glasi, da »o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (42,7). Job pa se je za svoje besede pravkar pred Bogom kesal v »prahu in pepelu« (42,6). Kot rečeno, vedno manj razumem …

Jobova knjiga je izrazito človeška, v njej se najprej pokaže, kaj je človek. Ima okus po prsti, zemlji, krhki lončeni posodi. To vprašanje, ta kriza, nas zadane tako neposredno in osebno, da razpravljanje o tej ali oni teologiji praktično ni več možno; odpihne ga »vihar«, zdi se skoraj blasfemično. Pod vprašaj sem postavljen jaz, ki to berem (in ki zdaj to pišem). Kaj je z mojo pravičnostjo? Imam kakšno pravico pred Bogom? Vsaj kakšno malo stojišče, kamor lahko stopim in stojim? Tukaj je Job, »popoln/brezgrajen in iskren« (1,1 itd.) človek, ki ga zadeva neopisljivo gorje. Nedolžni se muči brez krivde – brez smisla. Moje težave, ki so s tem neprimerljive, moja vprašanja, moja bivanjska stiska – vse to se vpisuje nekam na rob te iste zgodbe. Vem, da sem del te iste zgodbe, zato me prizadeva osebno. In osvobaja. Človeško bivanje zadeva ob nič, ob nesmisel, neodkupljivost trpljenja. Človeško bivanje je krik, ki se dviga proti onemelemu, okamnelemu nebu. Vsaj tako se zdi.

»O zemlja, ne vpijaj moje krvi, naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!« (16,18)

Naslednja stvar, ki nam žari v obraz prav na tem ozadju niča, teme in nesmisla, je vprašanje pravičnosti, etike. Job od nje ne odstopi. Ne prekolne Boga, ampak reče: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (1,20) In: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (2,10) To je njegova pravičnost, ki je naravnost grozljiva. Job se zaveda, da je Bog proti njemu – zakaj vztraja v pravičnosti? Tudi v svojih drznih govorih proti Bogu se ne oddalji od tega. »Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust.« (23,11–12; prim. tudi celotno pogl. 31) In spet – zahtevo po vztrajanju v pravičnosti izrekajo tudi Jobovi prijatelji in Elihú. Pravičnost se kaže kot temeljno spoznavno načelo, ki omogoča sploh kakršen koli začetek govora o Bogu. Etično področje se kaže kot nekakšna neodvisna manifestacija božjega, kot področje, ki mu Bog sicer ni suženjsko podrejen, a mu hkrati nikoli tudi ni zares tuj. Vztrajati v pravičnosti kljub očitni nekoristnosti in nesmiselnosti tega, kljub »mrku Boga«? Od kod Jobu to? Je mar res »bolj pravičen kakor Bog« (32,2 idr.)? – Etika se rojeva, ko zadenemo ob svojo mejo, radikalno mejo svojega obstoja in s tem vsega: »Ethos vznikne, kolikor se v hipostatični refleksiji nahajam v ›krizi‹ drugega biti« (Kocijančič). Jobova knjiga je udarec ob to mejo, očiščujoča in osvobajajoča krisis, ki nas prestavlja v prvotno realnost temeljne krhkosti in negotovosti, kjer se sunkovito odprejo vsa vprašanja.

Tretje: Jobova knjiga bolj kot katera koli druga v Svetem pismu govori o Bogu kot o skrivnosti. Čisti misterij, onkraj vsakega razuma, onkraj sleherne prisvojitve. »Grom njegove vsemogočnosti, kdo ga more razumeti!« (26,14) Glas Živega, ki govori v viharju. Očitnost, ki se izmika sleherni upodobitvi. Človeške besede ga »zatemnjujejo« (38,1). Božji odgovor Jobu ni »argument« v nikakršnem znanem smislu. Je govor o skrivnosti sestave vesolja. Soočenje s čudnostjo vsega in njegovo nezasluženo, nesmiselno, brezvzročno lepoto. Površni bralec, »zatemnjen« z bremenom sodobnega »znanstvenega mišljenja«, si lahko ob mnogih izrekih v zadnjem delu knjige misli: takrat je šlo za skrivnost, danes pa je to in to pojasnjeno. Tudi če naj bi bilo to, kar v avtistično prozaičnem jeziku jeclja znanost, nekakšno pojasnilo, bi bilo pojasnilo zgolj kako, ne pa zakaj nekaj sploh obstaja tako, kakor obstaja. »Si ti podelil konju moč, odel njegov vrat z grivo?« (39,19) »Kdo rodi rosne kaplje?« (38,28) Razkrije se temeljna »estetskost« vsega bivajočega, ki je onkraj vsakega razuma, smisla, pomena – a je hkrati sijajno razumna, smiselna in pomenljiva, še več: razum, smisel in pomen porajajoča. V tem temno svetlem oblaku biva Bog, njegovo razodetje je razprtje čiste, nezaslužene lepote kljub človeški bolečini in izkušane celo in ravno v njej. Človeška stiska s tem ni odpravljena ali odkupljena. Klic ostaja. A nasproti njej – ravno sred nje! – govori drug Klic, silnejši, mogočnejši, prepričljivejši. Spust v ta Klic, »poslušanje« (42,4), »videnje« Nevidljivega (42,5), obrat v nezasluženi sijaj vsega obstoječega, pa nosi tudi obljubo novega, tolažbe.

»Ponižanega pa rešuje s ponižanjem, s stisko jim odpira uho« (36,15).

Ali lahko vemo, da je bilo Jobovo trpljenje odrešeno, osmišljeno? – Ne, prav to vedenje smo izgubili – če ne prej, v »viharju«. Zavest o Jobovem trpljenju ostaja in meče svetlo senco na vse naše bivanje. Vendar pa se je poleg tega trpljenja, ob tem trpljenju, celo v tem trpljenju pojavilo nekaj drugega. Nepričakovano razprtje, Prihod iz neznane smeri, nepredvideni Glas. Ne osmišljenje trpljenja, ampak svit nepričakovane, srhljivo čudovite lepote vsega, prav pred obličjem tega trpljenja.

Če ne moremo doumeti in če ne bomo doumeli, kako lahko Bog odreši in osmisli naše trpljenje – ali se ta odrešitev lahko kljub temu zgodi? – Da, prav za to gre. Job nam sporoča – Sveti Duh nam po Jobovi knjigi posreduje – vznik nekega drugačnega »temnega« zaznavanja, »gledanja«, »čutenja«, »doživljanja« in, kot smo slišali, tudi prave etike. To je v resnici edinole mogoče po soočenju z breznom nesmiselne bolečine. To je resnični temelj, na katerem lahko šele vznikne kar koli resničnega in čistega. To »drugo« lahko imenujemo tudi »vera« (saj se tudi ta vedno začenja v breznu »krsta, s katerim moram biti krščen« – prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Ali pa »razsvetljene oči srca« (Ef 1,18). Skrajno: gre za spoznanje, s katerim nas spoznava sam Bog (prim. 1 Kor 13,12; Gal 4,9).

Jobova knjiga ne odgovori na naša vprašanja, ampak jih kvečjemu odpira – in tudi zahteva, da ostanejo odprta. Prav v tej radikalni odprtosti vseh vprašanj pa je razpoka, ki nas neposredno vabi v dramo – edino resnično pomembno dramo življenja in smrti – in nas ob samem branju uvaja v izkušnjo nečesa, kar je neopisljivo višje od razuma in razumsko pridobljenega védenja. Mistično nas uvaja v skritost Njega, ki je nad vsakim imenom in ki se temno lesketa v navrženi lepoti vsega bivajočega ter sestopa k nam iz nepričakovane smeri.

Za to prvobitno dramo in skozi njo namreč preseva slutnja in silhueta, ki je še večja od nje. »Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame, moj porok je na višavah« (16,19). Trpljenje pravičnega, nedolžnega, ki moli za svoje obtoževalce. Hrepenenje po tem, da bi Bog postal kakor eden izmed nas, da bi z njim lahko govorili iz oči v oči. Nato pa skrivnostni Elihú. Ime pomeni ‘on je (moj) Bog’ ali pa kar ‘Bog sam’. Nasproti Jobu stoji podobno kot Tisti, ki si ga je Job želel (prim. 36,6–7 in 23,1–7). Elihú spregovori, nihče več ne ugovarja, za njim pa – kakor bi neposredno nadaljeval njegov govor o čudežni lepoti stvarstva (pogl. 37) – spregovori (tokrat tudi dejansko) Bog sam.

»Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34)

Apd 2,1–21 – Obljubljeni živi Glas

[preberi odlomek]

Binkošti so praznik krščanstva. Sveti Duh je krščanstvo. »Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Dogodek, ki je pred nami, je vrh, vrhunec zgodbe odrešenja. Onkraj njega obstaja samo še eshatološki konec, dovršitev; prav v tem vrhu je konec napovedan, vnaprej vzpostavljen in skrivnostno navzoč, delujoč tukaj in zdaj, sredi zgodovine.

Vsi glavni dogodki Jezusove zgodbe kažejo nanj in ga pripravljajo.

Vsebovan je v angelovi napovedi devici Mariji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35).

Pokazan je v Jezusovem krstu: »Ko … je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« (Lk 3,21–22)

Izražen je v Jezusovem delovanju: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28).

Zasijal je v veličastvu Jezusovega spremenjenja: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. … Naredil se je oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9,29.34.35)

Predstavljen je kot cilj vse molitve: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Vidimo ga v Jezusovem križu: »‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19,30). Kristus je »po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14).

Njegova moč se pokaže v vstajenju: Kristus je bil »oživljen po Duhu« (1 Pt 3,18). »Po duhu svetosti … je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). In to se prenaša tudi na nas: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Povezan pa je tudi z vnebohodom: »Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite« (Apd 2,35).

In Duh je ara, predplačilo prihodnjega: »[V Kristusa] ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je ara naše dediščine.« (Ef 1,13–14, moj prevod) Ko učenci Jezusa sprašujejo, kdaj bo obnovljeno izraelsko kraljestvo, jim zato odgovori: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17).

Vse Božje delovanje je usmerjeno k temu dogodku: da bi ljudje, »vse meso«, prejeli Obljubo. V stari zavezi je bila obljubljena čudovita dežela, v kateri naj bi prebivali Božji ljudje, tukaj pa je vsem obljubljen Sveti Duh. Vsebina te nove, večje obljube, je nova dežela, novo kraljestvo, novo prebivanje. Vsi naj bi prejeli Svetega Duha, da bi Bog spet bival med svojimi, da bi bila premagana ločitev Boga in človeka, ki jo je povzročil greh. Zato Binkošti nujno sledijo Veliki noči; pravzaprav gre za en dogodek. Zato je tudi tukaj – še vedno in vselej – v ospredju Jezus, kakor je razvidno iz nadaljevanja Petrove pridige.

Bog se vrača k svojemu človeku. Vrača se kot Živi in Oživljajoči, kot Govoreči in kot Tisti, ki daje govor. Pozorni moramo biti, kako zelo se s Svetim Duhom povezuje živi Božji govor, neposredni nagovor človeku: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni … uvedel vas bo v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jn 15,26; 16,13–14, moji poudarki). Duh tolaži, pričuje, govori, oznanja, poveličuje Jezusa, jemlje od njega in prinaša nam. K temu moramo dodati tudi govorjenje v jezikih, preroštvo, videnja in druge oblike »navdihnjenega govora«, ki jih omenja zgornji odlomek ter druga novozavezna besedila. Nasprotje Živemu so »nemi maliki« (1 Kor 12,2). Kristus, Božja Beseda, pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63) in »Moje ovce slišijo moj glas« (Jn 10,27). Bog v resnici prihaja k človeku kot Beseda, kot Nagovor. To je Glas, ki nam govori, in vemo, da nam govori nekdo drug, ker govori drugače ter razkriva resnico nas samih in sveta. To je primarna izkušnja Boga v tem svetu. Vse ostalo je postranskega pomena.

Pomislimo na moč besede. Bog s svojo besedo oblikuje kaos pravodovja in ustvari lepoto kozmosa (prim. 1 Mz 1; Heb 11,3). »Z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3). In ali ne velja podobno tudi za našo človeško izkušnjo: beseda je čudež, ki iz nediferenciranega čutenja nečesa ustvarja svet, razpoznava oblike, predmete in osebe; omogoča komunikacijo in odnose med ljudmi. Svet človeka je dejansko kompleksna in pogosto protislovna mreža pojmov in predstav, ki ima strukturo govorice. In filozofi opozarjajo, da je razmerje med to govorico in tistim realnim, kar naj bi predstavljala, zelo krhko, šibko, arbitrarno. Ni nekaj samoumevnega ali nujnega, prej nekaj podarjenega. Človek je torej besedno, logosno bitje. Vdor Božjega govora v ta svet torej ne more pomeniti drugega, kot avtoritativno, kreativno poseganje v temeljno strukturo vsega, nastajanje novega, vzpostavljanje reda in lepote, ki prej ni obstajala. Sveti Duh je nova Govorica, dejansko nov svet, Božje kraljestvo, ki vzhaja nad nami, vstopa v naš svet in ga preoblikuje. Je »živa in govoreča voda« (Ignacij Antiohijski: Pismo Rimljanom 7,2), ki nam govori od znotraj in nas kliče k Očetu. Je Posinovljenje, ki tudi nas objema z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin,« in v nas poraja prvobitni klic »Aba, Oče!« (Rim 8,16) Je neposrednost, »maziljenje, ki nas uči o vsem,« zato ne potrebujemo drugih učiteljev (prim. 1 Jn 2,27). Ta realnost je krščanstvo; vse ostalo so religiozne igre, privid, zabloda. Zato vstopimo, rajska vrata so se odprla – za vsakogar!

Mr 4,24–25 – Ključno vprašanje

[preberi odlomek]

V tem odlomku smo soočeni z vprašanjem vprašanj. »Ali imamo?« Tako pomembno, tako vseobsegajoče je, da mora glavno – tisto, kar naj bi imeli – ostati neimenovano. Neimenovano in nadimenovano, kakor On, ki je nad vsakim imenom. Za njegovo »šotorjenje« med nami in v nas gre, za njegovo kraljestvo v nas, za njegovo ljubezen v nas, njegovo življenje v nas, njegovega Duha v nas. Za nemogoče, za nezlito zlitje, za goreči grm. Za realno »izkušanje« in dejansko »doživljanje« njega, ki je nad vsakim izkustvom in povsem neulovljiv, a se daje tistim, ki ga poslušajo. Kako je to mogoče?

Paziti moramo, kaj oziroma kako (Lk 8,18) poslušamo. Imetje ni stvar neke muhaste usode ali gluhe predestinacije. Odvisno je od poslušanja. Ko poslušamo živi Glas, radostno sporočilo, razglas kraljestva, dobivamo in posledično imamo.

To vprašanje ukinja vse ostalo: svet, vse kar je na njem, vključno z znanostjo, filozofijo in religijo, in celo nas same. Vsi ostali problemi, konflikti, dvomi zbledijo ob tem enem. V bližini tega najusodnejšega vprašanja umolkne vsak jezik, konča se vsaka govorica. Začne se, mora se začeti zgolj poslušanje, molitveno prenehanje, utihnjenje pred Govorečim, ki daje onkraj vsake opredelitve.

Tukaj tudi preneha vsaka analiza ali razlaga, možna je zgolj še Beseda. Komentar izreka in pa nasvet, kako dospeti do ljubezni.

»Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas?« (2 Kor 13,5)

»Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo. Prav zato prispevajte vso vnemo in tako dodajte vaši veri krepost, kreposti spoznanje, spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost, pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen. Če imate te kreposti in so vedno večje, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznanje našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (2 Pt 1,3–8).

Mr 2,18–22 – Staro in novo

[preberi odlomek]

Ta kratki odlomek sledi veselemu dogodku v Matejevi hiši, ko so okrog Jezusa zbrani cestninarji in »grešniki«. Čeprav gre tukaj verjetno za ločen dogodek, se lepo ujema z veselim razpoloženjem, s praznovanjem, ko se mnogi izgubljeni spet najdejo.

Presenetljivo je, da se skupaj pojavijo učenci Janeza Krstnika in farizeji. Farizejev ne moremo jemati zgolj negativno. Šlo je za pobožne ljudi, ki so v težkih časih ostali zvesti Bogu in niso pristajali na politične kompromise vladajočih saducejev. Skupaj z Janezovimi učenci so na tem mestu verjetno razumljeni kot predstavniki pravega Izraela, kot nosilci obljub, kot sveti ostanek, ki je ostal nepokvarjen.

Post je bil eden od temeljev judovske pobožnosti (skupaj z miloščino in molitvijo; prim. npr. Mt 6,1–18). Postava je zapovedala post enkrat letno, na veliki spravni dan (prim. 3 Mz 16). Zato se je post že zgodaj povezoval z odpuščanjem grehov, verjetno kot znamenje radikalnega spokorjenja. Pozneje, pri prerokih, najdemo post tudi v drugih povezavah – pri Danielu je naprimer povezan tudi s prejemom posebnega razodetja (prim. Dan 9). Farizeji so zahtevo po postu še zaostrili; znano je, da so se postili dvakrat na teden (prim. Lk 18,12), v ponedeljek in četrtek (prim. Didahe 8,1). Post je bil znak prave, resne pobožnosti.

V teh okoliščinah se pojavi Jezus, ki podobno kakor Janez zahteva temeljito spreobrnjenje, popoln prelom z grehom, radikalno spokorjenje. Vendar pri tem ne zahteva posta. Zakaj?

Zato, ker je zdaj čas svatbe. Uresničuje se Visoka pesem. Prišel je Ženin. Eshatološka realnost je vdrla v čas in prostor. Bog sklepa nov odnos, novo zavezo s svojim ljudstvom. Že preroki so odnos Boga z Izraelom izražali s takšnimi prispodobami (prim. Iz 62,4–5; Jer 2,2; Oz 1–3), zato je Jezusovo namigovanje tukaj drzno: ženin je lahko le Bog sam – tukaj ne more biti posrednikov! Zahtevati od svatov, naj se postijo in žalujejo, je absurdno in nespoštljivo do ženina.

Toda ženin bo vzet. Marko uporabi nenavaden glagol, ki morda namiguje na Izaijev spev o Gospodovem služabniku, katerega »življenje je bilo vzeto z zemlje« (Iz 53,8 po LXX). Na takšen zastrt način Jezus že zgodaj opozori učence na svojo usodo.

To je edini novozavezni razlog za post: odsotnost ženina. Najprej te besede merijo na stisko učencev ob Jezusovi nasilni smrti (prim. Jn 16,20). Vendar je iz nadaljnjih besedil razvidno, da zajemajo tudi nas (prim. Mt 6,16–18; Apd 13,2–3; 14,23; 2 Kor 6,5; 11,27). Lahko bi ugovarjali: ali nam ni obljubljeno, da bo Jezus z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)? Gotovo. Vendar žal mi nismo vedno z njim. Zato potrebujemo spokorjenje. Poleg tega »vidimo motno, v uganki, v zrcalu in spoznavamo le deloma« (prim. 1 Kor 13,12). Hrepenimo, da bi bili »s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše« (Flp 1,23). Post je izraz točno takšnega hrepenenja – po videnju, po spoznanju, po Kristusu samem. In kot tak je nujen del naše resničnosti, naše razpetosti med »že« in »še ne«, ki pomeni hkrati radost »v neizrekljivem in poveličanem veselju« (1 Pt 1,8) in »vzdihovanje in obteženost, … ker vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda … saj v veri hodimo in ne v gledanju« (2 Kor 5,4.6.7).

Sledita dve priliki, ki sta med težje razumljivimi. Lahko ju razumemo kot navezavo na temo svatbe: govorita o novi obleki (prim. Iz 61,3) in novem vinu (prim. Iz 25,6; Mr 14,25). Pojmujemo ju lahko tudi povsem eshatološko. Poudarjata kontrast med novim in starim. V splošnem lahko v njima vidimo izraz radikalne novosti Božjega kraljestva, ki ima svoje zakonitosti in ki ga ne moremo vplesti ali vkleščiti v »staro«. To »staro« ima lahko različne pomene: najprej gre za okvir judovske duhovnosti in religioznosti (vendar tu ne smemo predaleč: Jezus povsod jasno kaže, da je judovstvo temelj, osnova, izhodišče, iz katerega deluje). Potem je to »stari človek« v nasprotju z »novim«, »drugim Adamom«. »Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti« (1 Kor 15,50). Prav tega starega človeka je treba »sleči« in »obleči« novega (prim. Ef 4,22.24). Tako na področje »starega« spada vse, kar je »zgolj človeško«, kar izhaja zgolj iz človeka v njegovi emancipaciji od Boga: zgodovina, kultura, znanost, politika in tudi religija, tudi krščanska religija, vkolikor pod tem protislovnim pojmom razumemo ideološko-kulturni konglomerat, ki lahko postaja sredstvo posameznikove (ali celo narodne!?) identifikacije povsem ločeno od realnosti Živega, ki ostaja okraj kakršnega koli človeškega prisvajanja. Soočeni smo z radikalno novostjo, ki nas – morda še posebej in najprej nas, kristjane – hkrati sodi in osvobaja za Božje kraljestvo, za skupnost – po Duhu – z Ženinom, za medsebojno povezanost prav v horizontu skupne udeleženosti v Svatbi.

Kako se ti dve priliki navezujeta na Jezusov izrek o postu? Večina razlagalcev je v zadregi in priznava, da povezava ni povsem očitna. Navidez očitna razlaga, da je post zaradi nastopa novega nepotreben, je površna in ne zdrži evidence celotne Nove zaveze. Iz celote lahko pravzaprav izluščimo tole splošno misel, ki je v nekem smislu nasprotna: post se vpisuje prav v napetost med novim in starim. Ker je novo že na vidiku, že »v zraku«, v Duhu, hrepenimo in se stegujemo po njem. Toda v celoti, telesno ga (še!) ne moremo doseči. To hrepenenje, to odsotnost izražamo s postom in – v Duhu – premagujemo s postom. Prav to Novo zahteva post: post starega in post od starega. Tako se post kaže kot to, kar je bil že v stari zavezi: radikalno spreobrnjenje, telesen obrat k Bogu. Na telesno odsotnost njega, ki je »dih naših nosnic« (Žal 4,20) in »resnična jed« (Jn 6,55), odgovarjamo telesno – in tako postajamo deležni Duhovne tolažbe Tolažnika.

Jn 18–20 – Velikonočni dogodek, razlaga Boga

[preberi odlomek]

Za velikonočni dogodek je značilno najprej to, da ne potrebuje razlage. Od nas zahteva, da prisluhnemo preprostemu sporočilu: Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih. Ta dogodek sam je Razlaga. Prvo in edino res pomembno je, da zvesto ponovimo to sporočilo, da ga oznanjamo sebi in svetu. To preprosto sporočilo je pravo »bogoslovje«, je Božja moč; v nas kliče vero in naša vera kliče po izkušnji živega Boga.

To je Razlaga, ki jo je razložil sam Bog (prim. Jn 1,18), najpopolnejše razodetje Popolnega, ki razodeva samega sebe, na Svoj način, v skladu s svojo naravo. Razodeva se Ljubezen. Ker smo telesna bitja, nam Bog pride naproti in se razodeva kot telo, telesno, v času in prostoru. Govori nam prek konkretnega dogodka, ki si ga moramo vedno znova predočiti in pri tem odpirati ušesa za živi Božji glas, ki govori iznad spravnega pokrova, prestola milosti, za oblak njegove prisotnosti, za Izkustvo nad izkustvi, za Ljubezen.

Drugo, kar lahko rečemo o veliki noči in kar zadeva nas kristjane, je navezava tega dogodka na krst. Krst je naš vpis v ta dogodek, v to zgodbo (prim. Rim 6,1–11). Spet: gre za konkreten način, kako postanemo soudeleženi. To je točka, h kateri naj bi se vedno vračali. Sklenitev zaveze, ki naj bi jo vedno znova potrjevali. Obnovitev krstnih zaobljub, ki jo poznajo različne krščanske tradicije in ki je del tridnevja, ima torej močan praktičen in teološki smisel. Z njo se znova postavimo v krstno realnost, ki je realnost Kristusove smrti in vstajenja. Seveda to potrebujemo vselej – praznik nas na to še posebej spominja. Krst je naša pasha.

Kot tretje moramo opozoriti na okvir velikonočnega dogodka. Gre za krivdo vsega človeštva. Prav v tem dogodku se človeški greh izkaže za nadvse grešnega. Človek ubije, sramotno usmrti Boga. Pri tem je udeležen sam vrh človeštva: najvišja politična in najvišja religiozna oblast. »Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi« (Apd 4,27). Verska oblast je še bolj kriva: »Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil« (Jn 19,11). Ne gre za to, da bi lahko na kogar koli kazali s prstom: vsi smo križali Kristusa. »Vsi smo Karamazovi« (Dostojevski). Vseeno pa lahko opazujemo, od kod prihaja najhujše zlo; kje je točka, kjer se zgosti in osredišči ves človeški greh. To je oblast. Izkaže se, da skušnjavec ni lagal, ko je rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem« (Lk 4,6). Dejansko je on »vladar tega sveta« (Jn 12,31; 14,30; 16,11) in »bog tega sveta« (2 Kor 4,4). Oblast »tega sveta« – tako politična kakor verska – je torej mesto, na katerem se je človeški greh pomnožil čez vsako mero. Zato se bo na tem mestu pojavil tudi pogubni zapeljivec, ki pride pred koncem (prim. 2 Tes 2,4; Raz 13,7). Glede vsega, kar prihaja s tega mesta, moramo biti torej previdni in zadržani. In če smo kot kristjani udeleženi v kakršni koli obliki oblasti – tudi religiozni in še posebej religiozni –, moramo toliko bolj budno paziti, da ne pademo v skušnjavo. Če se je to lahko zgodilo Judom, ki so bili v tistem trenutku edina prava religija na svetu, z vsemi pooblastili in Božjimi garancijami, potem se to lahko vedno zgodi tudi nam. Krščanska zgodovina – vseh denominacij – žal to v precejšni meri potrjuje. Vendar kot rečeno: to je okvir velike noči, ne njeno središče.

In to je četrto, kar lahko izpostavimo: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20)! Namesto zmagoslavja človeške politike in religije, zmage greha, ki si v skrajni konsekvenci hoče prilastiti in podrediti samega Boga, gre za vzpostavitev Božje oblasti, resnično kraljevanje Resnice, pravičnosti, milosti. To je vladavina, ki je po notranji logiki nasprotna oblasti »tega sveta« (prim. Mr 10,42–45). Dinamit pod temelji tega sveta je eksplodiral; zdaj samo še čakamo, da se človeška objestna vzvišenost sesuje kakor hiša iz kart. Ker gre za konflikt dveh oblasti, dveh kraljestev, je jasno, da tu ni moglo biti mehkega prehoda. Potrebna je bila smrt, kri, križ. Kot smo opozorili drugje, je že križ sam razumljen kot Kristusovo paradoksno kraljevanje. Še bolj pa je to njegovo vstajenje. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Božje kraljestvo je zdaj resnično in neizpodbitno vzpostavljeno. Tukaj ni potrebna razlaga, ampak slavljenje. Kraljevski psalmi: 93, 96, 97, 98 in 99. Gospod kraljuje! »Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,33). Vstal od mrtvih, povsod razsvetlil svojo luč. Udarjena je smrt s Smrtjo, prekletstvo s Prekletim, greh z Njim, ki je za nas postal greh. Kristus je vstal – zares je vstal! Aleluja!

Mr 11,1–11 – Prihod kraljestva?

[preberi odlomek]

Pred nami je eden najpomembnejših dogodkov v Jezusovi zgodbi. Opisujejo ga vsi štirje evangelisti. Je uvod v »veliki teden«, zadnji teden Jezusovega zemeljskega delovanja, ki mu je v vseh štirih evangelijih dan nesorazmerno velik delež – pri Janezu je to skoraj polovica knjige. Če je dogajanje zadnjega tedna v tako očitnem fokusu prvih krščanskih pripovedovalcev o Jezusu, je prav, da si tudi današnji kristjani redno vzamemo čas in vedno znova premišljujemo ključne dogodke našega odrešenja.

Jezus dogodek organizira. S tem, ko pošlje po oslička, poskrbi za pravilno »uprizoritev«. Popolnoma drugače kot prej, zdaj Jezusu gre za javno dejanje.

Gre za izpolnitev Zaharijeve prerokbe: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jeruzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Glede tebe pa: zaradi zaveze s teboj, sklenjene s krvjo, bom tvoje ujetnike izpustil iz jame, ki v njej ni vode.« (Zah 9,9–11) Mesijev prihod na osličku je nasprotje prihodu vojskovodje na konju, poudarek je na nenasilju in koncu orožja, vojne. Dogodek spominja na ustoličenji kralja Salomona (prim. 1 Kr 1,32–40) in kralja Jehuja (prim. 2 Kr 9,12–13). Jezus se s tem izrecno vpiše v zgodovino Izraelovih kraljev. Množica to prepozna in ga navdušeno sprejme (ni nujno, da gre za iste ljudi kot na veliki petek – v Jeruzalemu je bilo za praznik veliko ljudi), vendar ga verjetno razume predvsem kot novega kralja Davida. Govori se o »kraljestvu našega očeta Davida«, ki so si ga verjetno predstavljali kot nekakšen milenij, duhovno-zemeljsko (ta delitev je starozaveznemu svetu tuja!) kraljevanje Boga in njegovih zvestih sredi narodov, ki se jim podrejajo – v skladu z napovedmi prerokov, da bo »Gospod kraljeval na Sionu« (prim. npr. Mih 4,1–8; Iz 60 itd.).

Vprašanje, kako je množica razumela »kraljestvo, ki prihaja«, in kako ga je razumel Jezus, je seveda sporno. Zdi se, da ga tukaj slavijo kot kralja, vendar malo pozneje, ko so pritisnjeni ob zid, povejo da je »prerok« (Mt 21,11). Celo mesto se ob tem dogodku »razburka« (Mt 21,10), pretrese, strese, zamaje – izraz namiguje na Božji poseg, morda celo na sodbo. Jezus je malo pred tem povedal svojim učencem, da je njegova oblast radikalno drugačna od posvetne in povezana s »kelihom«, ki ga je treba piti (Mr 10,35–45). Vendar še učenci to težko razumejo, kje neki množica.

V luči Markovega evangelija, katerega vodilna tema je Božje kraljestvo, ki je »blizu«, tega veličastnega javnega dogodka ne moremo razumeti drugače, kakor dejansko, pravo, javno vzpostavitev Božjega kraljestva. Jezus s tem dogodkom javno oznani Izraelu (ki je skupaj s svojimi voditelji zbran na prazniku v Jeruzalemu), da je zanj prišel kot kralj, Davidov potomec! Jezus se tokrat ne umika pred množico, ne brani ji govoriti ipd. Dogodek je mišljen kot dejanski Prihod, resnična inavguracija Božjega kraljestva. Tako bi se morala izteči Jezusova zgodba: z veličastnim sprejemom (oblačila in veje so »rdeča preproga«) in splošnim sprejetjem. Izrael naj bi prepoznal Mesija in se mu podredil, prav tako tudi Rimljani in vsi ostali poganski narodi. Jezus bi bil ustoličen na Sionu, kamor bi se stekala vsa ljudstva in ga z veseljem poslušala; vse človeštvo bi z veseljem sprejelo takšnega modrega, pravičnega, dobrega, miroljubnega in ponižnega vladarja. Tako bi moralo biti. To možnost moramo nujno upoštevati in si jo predočiti, če želimo prav razumeti naboj tega dogodka; vedeti moramo, »kaj je v igri«.

Tako bi moralo biti, vendar to ni bilo mogoče. Tukaj Bog, Božja ljubezen, zadane ob človeško grešnost. Tako bi bilo, če ne bi bilo padca – toda zaradi padca to ni bilo mogoče. V nekaj dneh ga bodo – vsi ljudje, v resnici tudi jaz in ti – obsodili in vrgli ven iz mesta, kamor je danes vstopil.

Moč Božje modrosti pa je v tem: kljub temu dogodku je ravno v tem dogodku Jezus dejansko zakraljeval! Bog obrne logiko sveta na glavo. Ker ga je svet zavrnil – ubil! – Bog odslej vstopa v svet prek negacije, paradoksno, prek škandalozne »norosti« križa. »Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo.« (1 Kor 1,20–21) Tako kot Izraelovi kralji, je tudi Jezus maziljen – toda za smrt (prim. Mr 14,3–9). Jezus je ustoličen na križu. Napis o njegovi »krivdi« je »Judovski kralj«. Bog ironično obrne in subvertira človeško ironijo – Jezus je zares Mesija, Izraelov kralj (prim. tudi Jn 11,45–53; ljudje se ne zavedajo, da govorijo resnico – v globljem pomenu, kot si mislijo). Starokrščanski prevodi Psalmov so imeli v 96,10 dodatek: »Govorite med narodi: ‘Gospod kraljuje s križa’« (ohranjen je v latinskih in koptskih prevodih, najdemo ga tudi pri zgodnjih cerkvenih očetih). Križ je Jezusovo veličastvo. Jezus ne vlada z nasiljem, ampak s svojo ljubeznijo, s svojo šibkostjo, s svojo smrtjo. Ravno zato se križ ne more izteči drugam kakor v vstajenje. Križ je že počelo vstajenja. In Božje kraljestvo je tako vzpostavljeno še bolj, še globlje in še dosledneje, kakor bi bilo sicer, ker izrazi sámo bistvo Boga, daje vpogled v njegovo nepredstavljivo in nedoumljivo naravo, ki se izraža edino v tem paradoksnem, obupnem in grozljivem, a hkrati veličastnem in veselem dogodku. Gre za pravi oksimoron.

To, da je Božje kraljestvo radikalno nenasilno, pa ne pomeni, da nima moči. Njegova moč je ravno križ, ljubezen, Duh. Kot takšno bo zavladalo in takšni morajo biti tisti, ki ga hočejo sprejeti.

Ostaja torej vprašanje za nas: kako sprejemamo Mesija, ki je prišel? Ali vidimo slavo, ki jo je prinesel, in zavračanje, ki ga je doletelo od nas? Ali sami sprejemamo zavračanje, ki nas doleti od naših (to je vseh ljudi)? In: kako sprejemamo njegovo kraljestvo, ki je prišlo in ki prihaja? Se prostovoljno, v na novo mogoči poslušnosti, podrejamo njegovi edino dobri oblasti?

Mr 2,13–17 – Kristusova postava svobode

[preberi odlomek]

Jakobovo pismo pravi: »Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.« (2,12–13) V Markovi pripovedi, ki je pred nami, imamo ponazoritev te nove postave usmiljenja, ki osvobaja.

V predhodnem odlomku (Mr 2,1–12) smo se srečali s čudežem odpuščanja. Današnji odlomek nadaljuje in stopnjuje to temo: odpuščanje prehaja v osvoboditev.

Na začetku vidimo, kako Jezusa obdajajo množice, zato jih mora »učiti« (tudi ta beseda je brez vsebinskega določila, kakor prej »oznanjanje«) kar na prostem, ob Galilejskem jezeru.

Ko nadaljuje pot, naleti na Levija (v vzporedni pripovedi v Mt 9,9 se imenuje Matej; po izročilu gre evangelista Mateja). Levi je »cestninar«, davčni izterjevalec v službi okupatorja, v službi poganskih, nečistih Rimljanov. Cestninarji so bili močno osovraženi: ker so delali za Rimljane, so bili narodni izdajalci, ki so v imenu okupatorja izžemali lastno ljudstvo in si prisvajali presežke. Poleg tega so bili zaradi stika s pogani tudi sami »nečisti«, se pravi obredno izločeni iz občestva Božjega ljudstva.

Toda Jezus ga pokliče! Ne samo, da mu odpusti grehe, ampak ga takoj že iztrga iz njegove ujetosti in mu nameni drugačno službo, drugo usmeritev, novo prihodnost; prestavi ga v drugo sfero in mu odpre vrata v novo delovanje. Pokliče ga podobno kakor prej (1,17) prve štiri učence: »Hodi za menoj« oziroma »Sledi mi«. Gre za središčni pojem (gr. akoloutheîn), ki v evangelijih označuje odnos do Jezusa. Začne se s tem, da nekdo preprosto sledi Jezusu; to počnejo tudi množice. Toda izraz pomeni več: biti učenec. Učenci rabinov so potovali z njimi in živeli z njimi: »učenje« nikakor ni bila zgolj mentalna ali intelektualna disciplina, temveč je učitelj s svojimi učenci delil življenje. Posredoval jim je svoj način življenja, razmišljanja, odzivanja; šlo je za celovit, »holističen«, personalen odnos, pri katerem učenci posnemajo učitelja. Enako velja za Jezusa. Pozneje (8,34–38) bomo izvedeli, da je v ospredju tega sledenja in posnemanja radikalna odpoved sebi in pripravljenost na mučeniško smrt.

Omenimo lahko še eno navezavo. Hoja za Jezusom pomeni »hojo v luči« (prim. Jn 8,12). »Hoditi« je priljubljen Pavlov izraz, prevzet iz judovstva, ki označuje celoten način življenja. Farizeji so imeli svojo prav posebej določeno »hojo« (hebr. halakáh) – to so bili pravni predpisi, izvedeni iz postave, v katerih naj bi ljudje »hodili« (hebr. halák). Jezusov ukaz je spominjal na to besedo in morda je v njem tudi polemična ost: tukaj je nova »pot«, nova »hoja«, celo nova »postava«, v kateri naj bi »hodili« in ji sledili. Ta »halaka« je nasprotna farizejski, ne izključuje ampak vključuje – celo najbolj zavržene. Ta nova postava je vezana na Jezusa osebno – on sam je postava, njegovo življenje in vedênje je edini zakon. In glede na to, kako se Jezus obnaša do najbolj zavrženih – z usmiljenjem, odpuščanjem in osvobajanjem od vezi – je to v resnici »postava svobode«.

V nadaljevanju zgodbe gre pravzaprav Jezus za Levijem: k njemu domov, »v hišo«. Sledi tipičen evangelijski škandal. Stopiti v hišo nečistega je pomenilo postati nečist. Jezus se na to ne ozira; osvoboditev se mora širiti še na druge. »Grešniki« – iz Markovih besed je očitno, da je bilo točno znano, kdo so – je mogoče samo termin za »nečiste«, za tiste izven verskega občestva, ki so bili izobčeni, ker se ne niso mogli držati vseh obrednih predpisov postave. Škandal je še hujši, ker Jezus z njimi jé: to pomeni, da se ima za eno z njimi (prim. incident v Gal 2,11–14, ko Pavel kritizira Petra, ker ni hotel z dejanjem pokazati, da je eno s poganskimi kristjani). Ti »grešniki« zdaj že »hodijo za njim« – Jezusovo dejanje jih je osvobodilo in vključilo v »Jezusovo gibanje«.

Za farizejske pismouke je to preveč. Zopet postavijo pod vprašaj novo resničnost, ki se odvija pred njihovimi očmi. – »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Jezusov odgovor je zelo obziren in nadvse osvobajajoč; moral bi vzbuditi usmiljenje tudi v njih. Samopravičniška drža ni mogoča, preziranje in zavračanje je ukinjeno. Jezusova pozornost je namenjena prav tem »bolnim«.

Dobra, zares dobra novica za vse nas je ravno v tem: če je odrešenje celo za takšne grešnike, potem je za vse. Nihče ni tako daleč, tako zavržen, tako izključen, da ga Jezus ne bi mogel vključiti, osvoboditi zase in pridružiti sebi. – »Hôdi za menoj!«

Mr 2,1–12 – Čudež odpuščanja

[preberi odlomek]

Jezus se čez nekaj časa vendarle vrne v Kafarnáum. Lahko, da je kar to tisto »mesto«, ki se omenja v 1,45. Morda je Jezus zdaj upal, da se je evforija, ki jo je sprožil gobavčev razglas, nekoliko polegla. No, očitno se ni. Jezus je »v hiši«. Še en Markov eliptičen izraz. Gre spet za Petrovo in Andrejevo hišo? Ali pa je to kakšna druga hiša, v kateri je prebival Jezus? Verjetno gre za bazo njegovega delovanja v Galileji, zametek prve hišne Cerkve.

Množica se dobesedno stlači v hišo, tako da nekateri ostanejo zunaj. Jezus pa jim »govori besedo«. Ponovno se zdi, da Marko izpušča poglavitno. Kaj jim govori? Verjetno moramo sklepati podobno, kot smo že prej, pri razglašanju: govori evangelij o nastopu kraljestva. »Beseda« je torej Božje sporočilo, Božji govor.

Tedaj se zgodi nekaj presenetljivega: štirje prijatelji na nekakšni slamnjači, preprostem ležišču ubogih, prinesejo hromega človeka. Zaradi gneče ne morejo drugače, kakor da se vzpnejo na ravno streho hiše, ter razmaknejo les in stolčeno zemljo, iz katere je bila narejena, ter napravijo odprtino. Vanjo spustijo hromega prijatelja. Cel prizor zgleda kakor pogreb, obenem pa je s svojo bizarnostjo skoraj komičen.

Jezus se odzove nadvse pritrdilno. »Vidi njihovo vero,« torej vero njega in njegovih prijateljev. Ta, druga, je očitno tudi pomembna. Zaupanje, da On lahko pomaga – in morda več: odprtost za Njegovo skrivnost. Sledi prava Božja beseda: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Teološki trpnik v sedanjiku izraža nekaj takega kot: »Bog odpušča tvoje grehe.« Ta izraz ima moč trdne konstatacije Božjega dejstva, ukaza; gre za performativ, ki s samim izrekanjem udejanja izrečeno. Tudi tukaj gre za stvarjenje iz nič, ki se dogaja po besedi.

Nato se prvič v Markovi pripovedi pojavijo nasprotniki, pismouki. Dobesedno »črkarji«. Ob grškem izrazu nehote pomislimo na Pavlov izrek, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črkarji tudi tukaj ubijajo življenje Duha in bodo na koncu dejansko ubili »Začetnika življenja« (Apd 3,15). Kot strokovnjaki za versko pravo (vsa zakonodaja v Izraelu je bila verska – šlo je za Mojzesov zakonik in njegove interpretacije) so se seveda znašli v vlogi »varuhov postave«. Če novozavezno spoznanje o postavi vzamemo zares – namreč da je njen namen obtožiti vse človeštvo (prim. Rim 3,19–20) in da je postava »moč greha« (1 Kor 15,56), ki ljudi »zaklepa pod greh« (Gal 3,21–22) – potem lahko razumemo, kako se je morala gorečnost črkarjev vneti proti Jezusu, ki nastopa v drugačni moči, v službi opravičenja. Ni šlo za nesporazum, temveč za temeljno nasprotje, ki zrcali dialektiko, napetost med starim in novim.

Črkarji Jezusu očitajo bogokletje – govorjenje, ki sramoti Boga in njegovo edinstveno neprimerljivost. »Samo Bog lahko odpušča grehe.« To drži! To je pravzaprav globoka svetopisemska resnica. Odpuščanje je v resnici nekaj nadnaravnega, je čudež, ki vzbuja strahospoštovanje (prim. Ps 130,4); nekaj, kar je pravzaprav lastno le Božji naravi. Zgolj Bog edinole zares, v pravem pomenu odpušča. Če nam je zapovedano, naj odpuščamo tudi mi (prim. Mt 6,12.14–15 itd.), je to tako, kakor nam je zapovedano, naj bomo »popolni kakor naš nebeški Oče« (Mt 5,48), torej naj to storimo z močjo novorojene, Božje narave, ki je v nas po milosti Duha: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22–23) Odpuščanje je v resnici mogoče samo v Duhu, ki je Bog sam; mi, kristjani, smo lahko njegovo sredstvo, medij, njegovi glasniki. Odpuščanje greha je strahovit čudež, je vdor Boga v ta svet, destruktiven udarec v oblast greha. Če Bog kliče nas, kristjane, da tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in celo razglašamo odpuščanje drugim, to ne pomeni nič manj kot to, da naj bi bili deležni Božje narave, moči in mišljenja!

Pismouki si mislijo, da se Jezus izenačuje z Bogom. Jezus potrdi njihove skrite misli in očitke. Črkarjem odgovori z njihovo metodo, »lahko in težko«. Gre za znan rabinski način argumentacije v eksegezi in teologiji, po hebrejsko imenovan qal vahomer. Primerjamo dve stvari, lažjo in težjo. Če velja težja, to potrdi, da velja tudi lažja. Lažja stvar: reči, da nekomu Bog odpušča grehe; vsakdo lahko daje prazne obljube. Težja: ozdraviti človeka. Tukaj se moramo vživeti v mišljenje tistega časa: bolezen je kazen za greh. Konkretna bolezen za konkreten greh. Vendar tudi če se od takšnega konkretnega stališča distanciramo (Jezus mu na nekem mestu izrecno nasprotuje – prim. Lk 13,1–5), lahko potrdimo splošno resnico, da so bolezni in vse ostale nesreče posledica splošnega, prvobitnega greha, ki je na svetu. Med boleznijo in grehom torej obstaja neka skrivnostna, ne preprosto vzročno-posledična povezava. Ozdravljenje tako pomeni konkretno odpravo posledic greha. Zato je težje. Ozdravljenje pokaže, da greh več ne vlada. Jezusova oblast človeka prestavlja nazaj v nedolžnost, v edensko stanje, ki ga ne ogrožajo več tegobe, ki so posledica padca. To je oblast Božjega kraljestva.

Jezus pri tem, ko govori s pismouki, zase uporabi izraz »Sin človekov«. Naziv je enigmatičen. V Stari zavezi ima dva nasprotna pomena. Hebrejski izraz ben adam (torej dobesedno ‘sin človeštva/Adamov sin’) največkrat pomeni navadnega človeka (prim. Ps 49,3), smrtnika (prim. Ezk 2,1 idr.), skratka slehernika. V Jezusovih ustih bi torej naziv zvenel kot izraz šibkosti, navadnosti, vsakdanjosti; kot da Jezus ni nič posebnega. Poleg tega pa najdemo v Dan 7,13–14 prizor, ki je del videnja Božjega nebeškega veličastva: pred Božjo slavo je pripeljan »nekdo kakor sin človekov«. Gre za pravo nasprotje: krhko človeško bitje v najsvetejši prisotnosti Staroletnega. Temu posamezniku (ki je tam morda poosebljenje Izraela) je nato dana »oblast, čast in kraljestvo« in služijo mu »vsi narodi in jeziki … Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo … ne bo uničeno.« Gre za eshatološki lik, ki bo vpeljal Božje kraljestvo! Za Jezusa seveda velja oboje.

Jezus ozdravi človeka, in še več: ukaže mu, naj vstane in pred vsemi odnese svoje ležišče. Jezus torej poskrbi za pravo predstavo. Prisotni so dobesedno »iz sebe«, ekstatični. Slavijo Boga za neverjetno dobroto, katere priča so bili, in ugotavljajo, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo. Jezusovo dejanje je nekaj novega, prihod Novega v naš stari svet.

Ohromljeni mož je slika vsakogar izmed nas. Greh nas ohromi, ne dopušča nam, da bi hodili in tekli v Božji svobodi in po Poti, ki nam je namenjena. »Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo« (Heb 12,12–13; za širši kontekst prim. Iz 35,3–10)! Zaradi greha smo kakor mrtvi, onesposobljeni, tako da potrebujemo pomoč drugih. (In drugi pogosto potrebujejo našo pomoč – da jih podobno prinesemo k Jezusu.) Jezus nas dviguje z ležišča ohromljenosti in nemoči, odpušča naše grehe, ozdravlja korenino zla v nas in nas osvobaja, da hodimo po njegovih poteh, poteh Slehernika.

Mr 1,40–45 – Jezus vključi izključenega

[preberi odlomek]

Pred Jezusom, ki je na poti, se znajde gobavec. Ne vemo točno, kakšno kužno bolezen je imel, saj »gobe« lahko pomenijo različne nalezljive kožne bolezni. Vemo pa eno: bil je nečist, izključen iz Izraelovega občestva in tako tudi iz skupnosti z Bogom. Tako je določala postava (prim. predvsem Levitik 13–14). To je poudarjeno v gobavčevi prošnji, saj prosi za »očiščenje«, ne za ozdravljenje – prosi za povratek v občestvo.

Pomenljiva je njegova pobuda; zdi se, kakor bi nekje ustavil Jezusa in ga začel oblegati s svojo prošnjo. »Če hočeš.« Oziroma: »Če želiš«, dobesedno: »Če je taka tvoja volja«; besede izražajo vero v Jezusovo moč in upanje v njegovo dobrohotnost. »Hočem, želim, to je moja volja,« odgovori Jezus. Ta »hočem« govori tudi nam. Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Vsi ljudje smemo in moramo vedno, še posebej pa ko smo v stiski, zaupati, da nam Bog hoče pomagati, da prav nam želi dobro, da je njegova volja, da hoče tudi mene osebno rešiti. Bog ni nikoli zavrnil nikogar, ki je takole prišel k njemu; pri njem ni ekskluzivizma, nihče ni vnaprej izključen.

Še več: tiste, ki so bili po starozaveznem – božanskem! – pravu izključeni, Jezus vključuje. Jezus se dotakne gobavca. Vemo, da bi ga lahko ozdravil le z besedo (prim. Mt 8,5–13), vendar Jezus stori drugače. Vsak telesni stik z »nečistim« je bil po postavi prepovedan – s tem bi se nečistost razširila tudi na prvega. Tukaj pa gledamo nasprotno: dotik ne onečisti Jezusa, temveč očisti gobavca. Širi in prenaša se svetost, ne nečistost! Svetost je močnejša. Zares smo priča novi moči, ki učinkuje ravno obratno od postave: ta je izključevala, razglašala moč nečistosti, oblasti greha, ki se nenehno širi in nazadnje zajame vsakogar od nas. Po postavi smo vsi nečisti in grešniki. Toda tukaj je nova moč, tukaj je evangelij in kraljestvo, smer je zamenjana: moč Božje svetosti v Jezusu posvečuje vse, tudi najbolj nečiste, in opravičuje grešnike. Soočeni smo s še eno manifestacijo silovite moči Božjega kraljestva. Gobe takoj izginejo in človek je očiščen.

Jezus ga nato brž odpošlje (dobesedno »vrže ven/izžene«) s strogim opozorilom. Ostrina teh besed je presenetljiva. Mar namiguje na to, kar se je zgodilo – da je Jezus ravnal »protipostavno« (se pravi, da bi kdo to lahko razumel narobe)? Ali na to, kar se bo zgodilo – da ga ozdravljeni ne bo poslušal? Zakaj nihče ne sme izvedeti ničesar? Kljub drastičnemu nasprotju med razglasom kraljestva in postavo, Jezus še vedno spoštuje postavo: ukaže mu, naj opravi ves predpisani postopek. »Njim v pričevanje.« Tudi »oni«, religiozni esteblišment, morajo biti – na svoj način – deležni Jezusove dobre novice: tako, da dobijo dokaze, da Jezusovo delovanje dosega to, za kar si oni prizadevajo, in ob tem spoštuje smernice postave. Jezus je pod postavo za tiste, ki so pod postavo (prim. Gal 4,4–5). Celoten odlomek torej kaže, kako Jezus presega nasprotje med religioznim in nereligioznim, med »institucijo« in »svobodo Duha«. Jezus je v obojem, še bolj pa nad obojim.

Poslani gobavec odide in ne upošteva Jezusovega navodila: začne oznanjati povsod in »razširjati besedo«. Zaradi silnega navdušenja množic Jezus ne more več preprosto nadaljevati svojega razglasa »po mestih«; zadržuje se na samotnih krajih, v divjini, »v puščavi«, množice pa romajo k njemu.

Kaj je v resnici narobe z gobavčevim oznanilom? Zakaj ga je Jezus prepovedal, saj je vendar tudi sam oznanjal? Je to nameren paradoks? Mar je Jezus hotel zgolj razglas o Božjem kraljestvu, tako kot da bi bil on samo njegov glasnik? Se mu je zdel napačen poudarek na čudežu? Vsega tega ne izvemo. Gledamo pa, kako se pred našimi očmi odvija drama »mesijanske skrivnosti«. Mesija – če je res pravi Mesija – mora ostati nekako zakrit, ne sme usmerjati pozornosti nase, poveličevati samega sebe. Je to še ena razsežnost Jezusove kenoze, samoizpraznitve? Pozorno sledimo Marku, kako bo to temo razvijal naprej.

Mr 1,35–39 – Jezusova molitev in njen sad

[preberi odlomek]

Jezus zgodaj zjutraj odide v samoto in moli. Božji Sin moli. V tem lahko vidimo še eno razsežnost njegove samoizpraznitve: ker je postal zgolj Božji služabnik, potrebuje molitev. Potrebuje usmeritev, vodstvo. Toda s tem Jezus vstopi tudi v molitev vseh nas, vsega sveta. Lahko bi rekli: »Mi molimo, ker je on molil«. Še več: ker on moli tudi zdaj (prim. Rim 8,34). S svojim izpraznjenjem je napolnil našo molitev; pripravil ji je prostor in ji dal usmeritev. Kristjani molimo v imenu Jezusa Kristusa. Molimo Očeta.

Na tem mestu ne izvemo, kaj je Jezus molil. Pozneje slišimo, da je Jezus v molitvi klical »Aba, Oče!« (14,36) – prav kakor nas je učil v očenašu in prav kakor Sveti Duh kliče v nas (prim. Rim 8,15 in tudi v. 27). Omenili smo že Barthovo razlago, da je ta klic – »Aba, Oče!« – prvo in najpomembnejše delo evangelija (prim. Mr 1,9–11 – Jezusov krst). Ta prvotni krik kaže, da je evangelij v nas s svojo močjo opravil svoje delo in nas prerodil; odvrnil nas je od sebe in obrnil k Bogu kot Očetu. Vsa druga krščanska dela in dejavnosti izhajajo iz tega enega, prvega in najpomembnejšega.

Jezus nas je na skrivnosten način vcepil v svojo molitev. On moli v nas in iz nas. In mi molimo v njem, iz njegovega eksistencialnega položaja, v njegovem imenu. To realnost, to dejavnost, zdaj v nas uresničuje Duh. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo postavljeni v resničnost Boga, v sredino Očeta, Sina in Svetega Duha. Jezusovo učlovečenje pomeni naše pobožanstvenje: po milosti in njegovi suvereni moči ter po svobodnem delovanju Duha.

Velja pa tudi naslednje: Jezus je molil, ker je bilo to zanj nekaj osnovnega, nekaj naravnega. V molitvi se je znašel blizu Očetu, v resničnosti, ki je vsaj delno odražala njegovo predvečno bivanje »v Očetovem naročju« (Jn 1,18). Marko nam na začetku 9. poglavja celo omogoči bežen vpogled v to resničnost: bleščeča svetloba, oblak, Božji glas. Je bila vsaka Jezusova molitev takšna?

Molitev je oseben, odnosni dogodek; v njem se na najbolj temeljni ravni dogaja razmerje »jaz–Ti«. Ta odnos naj bi bil bistvo »Božje ikone«, ki jo Elohim (Bog v svoji množinski edinosti – prim. 1 Mz 1,26!) milostno podari človeku ob stvarjenju in ki se kaže v ljubezenski zvezi moškega in ženske (prim. 1 Mz 1,27–28). To zavezno enost, bivanjsko povezanost dveh v eno, z vznesenimi besedami slavi Visoka pesem, ki obenem daje govorico našemu eshatološkemu upanju, pričakovanju »Jagnjetove svatbe« (prim. Raz 19,6–9). V Jezusovi molitvi, v katero smo povabljeni, se torej razpira skrivnost Odnosa, ki je onkraj vsega in ki je obenem hrepenenje, strast, bolečina resnične Ljubezni.

Ta Ljubezen ima v sebi neko ekskluzivnost, značilno za monoteizem in monogamijo; zahteva popolno prioriteto nad vsem ostalim. Zato se Jezus umakne v samoto. Namesto da bi izkoristil začetni uspeh in gradil na njem svojo nadaljnjo »kariero«, se Jezus odpravi v samoto, nazaj v svoboden, neoviran stik z Očetom. Ta intimnost pa obrodi tudi konkreten, zunanji sad, ki se kaže v nesebični dejavnosti. Kakor da bi Jezus v molitvi prejel razločno vodstvo, jasno zavest o svojem poslanstvu, zavrne navdušene učence: »Pojdimo drugam.« Veselo vest in z njo Božjo oblast je treba prinesti tudi drugim. Prava mistična molitev, globoka ljubezenska zatopljenost v Drugega, se izraža v sposobnosti reči ne popularnim pričakovanjem, navidez zdravorazumskim zahtevam ljudi in se z gorečnostjo posvetiti nesebičnemu služenju drugim, da bi tudi oni lahko izkusili prav to eno.

Sad Jezusove molitve je torej oznanjanje. Presenetljivo je, da se zdi Marku dovolj zgolj ta ena beseda. Pričakovali bi, da bi povedal kaj se oznanja ipd. Luka (4,43) to mesto dejansko dopolni in pove, da gre za oznanjanje »evangelija o Božjem kraljestvu«. Marko je podobno zapisal na začetku pripovedi o Jezusovem javnem delovanju: »Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (1,14–15) Od takrat naprej pa Jezus samo še oznanja, brez podrobnejše opredelitve. Jezus potuje po Galileji oznanjajoč (gr. kerysson). Markov odrezavi slog nam daje slutiti dinamiko Božjega kraljestva; to prihaja kot goli razglas, kot naznanilo, sporočilo, novica, da nekaj je, da se je nekaj zgodilo. Tukaj ni prostora za razglabljanje, argumentiranje, ugovarjanje. Gre za preprost in neposreden razglas: tako je. Božja resničnost vstopa v človeški svet na način stvarjenja, na način neposrednega ukaza, ki ustvarja in deluje. Božje kraljestvo je vzpostavljeno z Božjo stvariteljsko močjo Besede, ex nihilo, kot luč, ki zasveti v temi (prim. 2 Kor 4,4.6). V tem smislu je evangelij zares »Božja moč« (Rim 1,16). Ta moč se na zunaj kaže v izganjanju demonov, v porazu kraljestva teme. Enako sme in mora veljati tudi za našo današnjo kerigmo. Spočne se v globini Jezusove molitve, ki smo je deležni, izraža pa naj se z močjo preprostega razglasa o Božjem kraljestvu, besede o Jezusu, o križu in vstajenju, ki jo potrjuje Duh (prim. 1 Kor 2,1–5).

Mr 1,29–34 – Eno ozdravljenje sproži plaz

[Preberi odlomek]

Marko nadaljuje z dvema takojšnjima prizoroma; zdi se, kakor da bi hotel reči, da so navzoči komaj dohajali dogodke. Jezusovi prvi učenci – poznejši notranji krog »treh«, Petra, Janeza in Jakoba, ki jim je tokrat pridružen še Andrej – gredo z njim domov. Jezus prihaja tja, kjer živimo. Nekateri eksegeti pravijo, da je bil to zametek hišne Cerkve, ki se je zbirala okrog Petrove družine. Peter, »prvi papež«, je bil očitno poročen; Jezus je ozdravil njegovo taščo (na to verjetno namiguje tudi 1 Kor 9,5; zgodnjekrščansko izročilo celo omenja ime Petrove hčere). Sliko, ki jo dobimo ob površnem prebiranju evangelijev, namreč da so apostoli popolnoma zapustili svoje družine, moramo torej nekoliko popraviti: vsaj občasno so se tudi vračali k njim, z Jezusom na čelu. Jezusova služba ozdravljanja se začenja prav tukaj, v družini Petra in Andreja.

Iz pripovedi lahko nato sklepamo, da so sosedje in drugi v Kafarnáumu izvedeli za čudežno ozdravljenje. Zaradi sobote so morali počakati do večera, ko se po judovskem razumevanju začne naslednji dan. Tedaj so množično pritisnili na vrata Petrove hiše. »Vse mesto se je zbralo.« Gre za prvi množični prizor v Jezusovem delovanju. Rušenju demonske oblasti se tukaj pridruži ozdravljanje. V ozadju slutimo preroške napovedi, ki so mesijansko dobo predstavljale kot čas ozdravljenja. Smrt in tudi bolezen sta povezani z grehom; ozdravljenje, ki prihaja od Boga, kaže na to, da se oblast greha in smrti končuje. To je še en način, kako Jezus z dejanji pokaže, da je Božja vladavina dejansko nastopila (verjetno moramo v tej luči razumeti tudi 1 Kor 4,20 itd.). Gre za uveljavitev Božje oblasti, ki odstranjuje posledice greha v človeku.

Obenem lahko opazimo pravo nasprotje s Staro zavezo. Bolniki in pohabljeni so tam izključeni iz skupnosti z Bogom; tukaj pa jim Bog sam prihaja naproti in jih usposablja za skupnost s seboj. Pred nami je nazorna razlika med postavo in milostjo.

Jezus demonom ne dovoli govoriti, kakor že v prejšnjem odlomku. Zakaj? Demoni ga »poznajo«. Kaj to pomeni? Demon v prejšnjem odlomku je povedal to, kar je res: Jezus je Sveti, ki prihaja od Boga. Kaj je s tem narobe? Je pričevanje demonov zavrnjeno zato, ker so Jezusovi nasprotniki – »poznajo« ga, vendar se mu ne podrejajo, ga ne sprejemajo (prim. tudi Jak 2,19)? Ali gre morda tukaj za kaj več; Jezus drugje podobno zahteva tudi od ljudi, ki so bili ozdravljeni? Markovega odgovora ne izvemo, vendar gre za temo, ki se ponavlja, zato moramo biti nanjo še posebej pozorni – morda si bomo v zvezi s tem iz celote evangelija lahko ustvarili jasnejšo sliko.

Mr 1,12–28 – Preizkušnja, razglas, učenci in prvo dejanje

[preberi odlomek]

V Markovi pripovedi se takoj zvrstijo štirje kratki prizori.

O Jezusovi skušnjavi oziroma preizkušnji pove Marko le nekaj besed. Kakšno sliko bi si sploh lahko ustvarili iz njih, če ne bi vedeli za daljšo pripoved pri Mateju in Luku? Marku je bilo očitno to dovolj – in menil je, da bo zadostovalo tudi za njegove bralce.

Duh Jezusa takoj dobesedno izžene (v gr. ista beseda kot pri izganjanju demonov!) v puščavo. Vrže, nažene. Vtis nečesa neprostovoljnega, skoraj nasilnega. Nebeško vzdušje krsta se naglo zamenja z nečim zloveščim. Puščava. Kraj brez vode, brez življenja. Kraj, kjer si izpostavljen smrti. Popolna samota. Tam bivajo demoni. Azazel, morda njihov poglavar, tja vsako leto dobi svojega grešnega kozla (prim. 3 Mz 16). Tam so se Izraelci uprli Bogu; Četrta Mojzesova knjiga ima v hebrejščini naslov »V puščavi«. Vendar je tam JHVH tudi »našel« svoje ljudstvo: »v deželi puščave, v pustinji, ker tuli divjina« (5 Mz 32,10). In tam naj se tudi pripravi »Gospodova pot«.

»Štirideset dni« spominja na štiridesetletno tavanje Izraela po puščavi, pa tudi na štiridesetdnevno bivanje Mojzesa na gori Sinaj v puščavi (prim. 2 Mz 24,18; 34,28 itd.) in na štiridesetdnevno Elijevo pot skozi puščavo do tja (prim. 1 Kr 19,1–18). Božji Sin povzema in uteleša zgodovino izvoljenega ljudstva in njegovih glavnih predstavnikov. Združuje, podoživlja in obnavlja jo v svoji zgodbi. To je še ena od Jezusovih identifikacij z nami, tokrat z nami skupnostno, kot s celotnim ljudstvom. »Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec« (Jer 31,9) – Božje ljudstvo je Božji sin in Božji Sin je Božje ljudstvo.

Jezus je preizkušan. Kakor Izrael (ki je padel). Kakor vsakdo od nas (ki tudi padamo). Jezus ni padel. Ostro soočenje, konflikt s princem teme, z zvermi. Tudi pri Izraelu preizkušnja v puščavi pride takoj po njegovem veličastnem »krstu« v Rdečem morju (prim. 1 Kor 10,1–2). Bog preizkusi vsakogar. Adama, Abrahama, Izraela … svojega Sina … in vsakogar med nami. Tako se pokaže, kaj je res v človeku. V soočenju z zlom – v tem primeru s popolnim zlom – se pokaže in hkrati kuje prava identiteta. Jezus zdrži in zmaga. Tukaj so že premagane tudi naše preizkušnje. Podobno kakor Eliju, so tudi Njemu pri tem stregli angeli – kakor bodo vsem, »ki zmagajo« (prim. Raz 2,11.26; 3,5.12.21). Vsaka preizkušnja ima eshatološko razsežnost: pripravlja nas na Preizkušnjo ob koncu časov, katere smo tako že deležni; na veliki odpad, apostazijo; prav tako kot smo tudi že deležni večne Zmage, ki jo je izbojeval On.

Nato pa Jezus začne s svojim delovanjem. Najprej je moral biti »Janez izročen«, se pravi aretiran. Jezus spoštljivo počaka, da se konča tek njegovega silnega predhodnika. Gre v Galilejo, zakotno provinco, od koder je bil doma, in začne z Božjim razglasom. Tu moramo občutiti božansko in hkrati politično-rušilno moč evangelija. Naznanja se kraljestvo. Napočil je odločilni trenutek. Božja vladavina je tukaj, pred vrati, na dosegu roke. Da se je »približala« lahko pomeni, da je blizu, bolj verjetno pa, da je že tu! To naznanilo od ljudi zahteva dvoje – spreobrnjenje (kakor že prej pri Janezu, prim. v. 4) in vero. Vero prav v to, kar je bilo razglašeno, da je Božje kraljestvo tukaj, da je napočil dolgo pričakovani Božji poseg v zgodovino, eshatološki moment, po katerem hrepenimo. K takšni veri nas kliče Jezus. Da je prihodnje (obljubljeno, Božje, nebeško) – vsaj na nek način – že tu. Tako je vera most med »zdaj« in »potem«, med časom in večnostjo, med zemljo in nebesi.

Sledi prizor ob Galilejskem jezeru, ko Jezus povabi, pokliče, vpokliče svoje prve učence. Ti bodo njegovi spremljevalci, prijatelji in sodelavci. Nastop Božje vladavine potrebuje več glasnikov. »Gospod daje besedo, glasnic je velika vojska.« (Ps 68,12) Ti bodo Jezusovo delo tudi nadaljevali in povabili, vpoklicali še druge. »Hodi za menoj!« Postani del mojega življenja. Posnemaj me, uči se ravnati, kakor jaz; stremeti za tem, po čemer stremim jaz. V ozadju je semitska podoba »poti« (prvo ime za krščanstvo! - prim. Apd 9,2), ki pomeni tako življenjski stil, kot nauk, s poudarkom na ravnanju in odločanju. Njen začetek, njen cilj in tudi njeno »sredstvo« je Bog sam; nedoumljiva Skrivnost, ki nas pozna in ki jo spoznavamo, h kateri se usmerjamo. Ta »hodi za menoj« je povabilo in klic vsakomur. Ali slišimo njegov glas?

Dogodek v shodnici, takoj v soboto, je prvo Jezusovo javno dejanje, ki ga nam ga predstavi Marko. Začne in konča se s čudenjem nad Jezusovim naukom, »ki ima oblast«; pravzaprav gre za nekakšno ponazoritev le-tega. V »njihovi shodnici« je »človek z nečistim duhom«. (Je to mogoče razumeti kot prispodobo celotnega judovstva? Ali rajši celotnega človeštva, v njegovih religioznih naprezanjih?) Tukaj prvič srečamo pomembno Markovo temo. »Nečisti duhovi« ali »zli duhovi« ali »demoni« (med temi izrazi verjetno ni pomembnejših razlik) so pri Marku v ospredju. Kaj ali kdo so ti? Moderna znanost jih ima za mitologijo ali v najboljšem primeru za duševne bolezni. Tudi kristjani jih večinoma ignoriramo, kar nekako ne vemo, kaj bi z njimi, razen nekaterih, ki se jim posvečajo skorajda paranoično in jih vidijo povsod. Toda nič od tega ne ustreza novozaveznem pogledu. Stara zaveza jih omenja le redko, nikoli v zvezi z Mesijem. Nekateri Judje v Jezusovem času sploh niso verjeli v obstoj duhov (saduceji). Tukaj pa jih Jezus izganja, tako da govorijo in kričijo!

Nova zaveza pristaja na nek pogojni dualizem, ali bolje rečeno polarnost (ker nasprotji nista sorazmerni). Dobro in zlo imata svoji »duhovni« počeli. V tem smislu obstaja »duhovni svet«, v katerem so različne »oblasti« (prim. 1 Kor 15,24; Ef 1,21; 2,2; 3,10; 6,12; Kol 1,13.16; 2,10.15). Greh, človekova odpadlost od Boga, se odvija »pod oblastjo greha« (prim. Rim 6,14–23 in še naslednji dve poglavji). Nasproti tej oblasti stoji oblast milosti, Božje kraljestvo. Angeli in hudobni duhovi so (osebne ali vsaj personificirane) manifestacije teh oblasti.

Marko nam dramatično naslika trenutek, ko eno kraljestvo, Božje, prvič silovito udari ob drugo in ga opleni. Zato je ta obsedenec zares lahko prispodoba celotnega Božjega ljudstva in vsega človeštva. Ima nečistega duha. Nečistost v stari zavezi označuje neprimernost za bogoslužje in nesprejemljivost za Boga. Človek z nečistim duhom zato naravnost kaže na naravo naše človeške padlosti – neprostovoljno smo pod oblastjo, ki ji sami ne moremo ubežati. Onečaščeni in nečisti smo – ne moremo stopiti pred Boga. Toda Jezus nas je prišel osvobodit! Božja vladavina je z njim usodno in odločilno vdrla na teritorij kraljestva teme – na naš teritorij. Markov evangelij predstavi dramo tega konflikta, tega zmagovitega vdora.

Jezus to stori z besedo. To je moral biti dodaten razlog začudenja. Izganjanje duhov je bilo v tisti kulturi pogosto, z njim so se ukvarjali bolj ali manj pravoverni »izvedenci«. Vendar nikoli ni bilo tako preprosto (celotna Tobitova knjiga je opis enega samega dolgega eksorcizma). Potrebni so bili rituali, zaklinjanja ipd.; obstajali so pravi pravcati magični priročniki. To so stvari, na katere se v plemenskih kulturah še danes dodobra spoznajo vsi vrači, ki dajo kaj nase. Toda pri Jezusu je to drugače. On preprosto ukaže. In se zgodi. To je moč Jezusove besede, njegovega »nauka z močjo«. Zanimivo je, da nam Marko sploh ne sporoči vsebine tega nauka, ampak samo njegov učinek. Morda pa je prav to njegova vsebina? Prihod Moči, božanske moči osvoboditve od zla in vzpostavitve novega, Božje vladavine v človeku. »Verujte evangeliju!« pravi Jezus. »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje,« (Rim 1,16, moj poudarek) dodaja Pavel.

Mr 1,9–11 – Jezusov krst

[preberi odlomek]

Jezusov krst spada med temeljne »teološke« dogodke Nove zaveze. Tako kot ob rojstvu in pozneje ob smrti in vstajenju se v njem razodeva Trojstvo. Marko ga naslika v svojem tipičnem slogu hitrih potez.

Jezusova človeška narava je podvržena krstu. Jezus se prostovoljno podredi Božjemu delu, ki ga opravlja Janez. Sprejetje krsta za Jezusa pomeni še korak dlje, globlje v temo in izgubljenost človeštva, kakor samo učlovečenje: pomeni solidarnost in poistovetenje prav s človekom kot grešnikom. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). To je Jezusova popolna samoizpraznitev. In to je sprejetje Božje sodbe – vzame jo nase, čeprav sam ni kriv ničesar. To je krst – tudi naš. Janez ga je v prejšnjih dveh vrsticah Markove pripovedi lepo povzel s svojim zgledom: jaz nisem vreden da bi bil njegov suženj (čeprav je največji prerok); toda nad vse bo prišel Sveti Duh. Priznanje popolne, strahotne distance, diference med Bogom in človekom in hkrati upanje na nemogoče, na čudež milosti. Jezusov krst (in na tej osnovi potem tudi naš individualni krst) je zakramentalni, torej konkretno zgodovinsko realni vpis Božje sodbe in Božje milostne obljube v človeško naravo. Zato je krst pečat.

Jezus, čeprav ves božanski, se poniža, postane kakor grešnik, nato pa se razkoljejo nebesa. Takšna je moč dejanja Pravičnega. Izraz sam je sicer tipičen za apokaliptična in preroška videnja, vendar v tem kontekstu gotovo pove več: Bog se vrača nazaj k človeku. Na Jezusovo človeško naravo se iz nebes spušča Duh in z njim Glas, ki pričuje o Očetovi ljubezni. Bog se razodeva kot milostni Bog, ki opravičuje grešnika. Grešnika, ne pravičnega! Razodeva se Oče, ki govori – Bog je Govoreči, z nami ne komunicira prek energije ali občutij, ampak predvsem in središčno po Besedi. Glas je v Duhu in Duh prihaja z Glasom.

Že apostol Pavel je povezal realnost Jezusovega krsta z dogajanjem, ki je lastno, tipično, celo razločevalno-odločilno za vsakega kristjana. »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,15–16) Točno isto pričevanje se dogaja in poraja v kristjanu. Potem, ko se prostovoljno podvržemo Božji upravičeni sodbi – »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6) – tudi nam Duh prav tako prinaša Očetov glas: »Ti si moj sin/hči. Veselim se te.« To Očetovo »dopadenje« je neke vrste vzporednica »pravičnosti po veri«, ki je priljubljen Pavlov izraz. Pomeni, da nas Bog sprejema, da nam ne očita krivde ali greha, da smo mu ljubi, v veselje, da smo »v redu«, »kakor je prav«. In to pričevanje Duha se v nas nato obrne v pra-krik, pra-molitev: »Aba, Oče!« Točno tako se v aramejščini začne očenaš. To je počelo molitve. In po Karlu Barthu je to tudi prvo in glavno delo odrešenega človeka, ki je bil opravičen po veri: to vpitje, kakor krik novorojenega. S tem delom verujoči pritrdi evangeliju in se že postavi v njegovo realnost in tudi že deluje iz te realnosti – k Bogu se obrača z zaupanjem, kakor k ljubljenem očetu; popolnoma se zanaša na njegovo pomoč in dobroto. Strup nezaupanja, ki ga je s svojim ugrizom v človeško kri vbrizgnila starodavna kača, je premagan.

Tako je tudi Jezusov krst ikona, živa podoba vsega krščanskega, slika, ki je na nas vtisnjena z našim krstom in ki ima moč, da oblikuje naše vsakdanje življenje. Ko vsak dan vzamemo svoj križ, ko sprejemamo breme tega, kar nam je namenjeno, ko v težkih, ognjenih okoliščinah priznavamo Bogu, kakor trije mladeniči, da je »pravičen v vsem, kar nam je storil« in da je »po resnici in sodbi … vse to privedel nad nas zaradi naših grehov« (DanD 1,27–28), in mu pri tem še vedno zaupamo – takrat se smemo in moramo tolažiti z obljubo Svetega Duha, ki preobraža našo padlo naravo in nam prinaša živi Govor iz nebes, od Očeta, poln milosti in ljubečega zagotovila. In vpijemo: »Aba, Oče …«