petek, 20. oktober 2017

Flp 2,1–18: Skrivnost Božjega delovanja od znotraj

Celotni odlomek predstavlja Pavlovo spodbudo krščanski skupnosti v Filípih. Je v dveh delih (v. 1–5 in 12–16), ki oklepata šokantno kristološko himno (v. 6–11), eno najpomembnejših v Novi zavezi, v kateri je podana vizija Mesijeve izpraznitve in poveličanja. V. 17–18 odlomek zaključita s poudarkom na veselju, ki je temeljni ton celotnega Pisma Filipljanom. Gre pravzaprav za nadaljevanje spodbude, ki se je začela že v 1,27–30, saj nadaljuje nekatere tam izpostavljene téme (edinost, udeleženost v Mesijevem trpljenju).

2,1 Štirje viri oziroma studenci, iz katerih se napaja dejavnost Jezusovih učencev. Pavel izhaja iz predpostavke, da so te izkušnje skupne vsem verujočim; da so tako zelo očitne in konkretne, da lahko iz njih izvaja praktične posledice. Vse te »stvari« so aktivne in aktivirajoče.
Možna pa je tudi razlaga, da Pavel tukaj meri na svoj odnos do Filipljanov: da je on tisti, ki do njih čuti globoko ljubezen (prim. 1,8) in da je skupaj z njimi »v Mesiju« ter soudeležen v Svetem Duhu, zato jih lahko spodbuja in zato njegova spodbuda nekaj velja.
Glede na 1,9 se obe razlagi ne izključujeta.

παράκλησις ἐν Χριστῷ ('spodbuda/opominjanje/tolažba, (ki je) v Mesiju/Kristusu')
Ves navdih za kakršno koli krščansko akcijo ali spremembo izhaja iz temeljnega dejstva, da verujoči bivajo »v Mesiju«. Gre za temeljni Pavlov pojem, ki je hkrati mističen (označuje resnično združenost z Mesijem po veri in v Svetem Duhu; v tej združitvi smo zares deležni njega oziroma udeleženi v njem, kot bomo še videli) in praktičen, saj definira, navdihuje in oblikuje naše vsakodnevno mišljenje in življenje.

nedelja, 03. september 2017

Sodniki 17–21: Anarhija v Izraelu

Razpad sistema. Malikovanje, ki si domišlja, da je pravo bogoslužje. Eden proti drugemu. Tretji proti nedolžnim. Obramba greha, in to ostudnega. Kraja, posilstvo, umor, iztrebljanje. Uporaba sile. Hude težave pri poslušanju Božjega glasu (20,18–28) – kakor da bi se Bog nalašč umaknil od svojega ljudstva in jih prepustil samim sebi. (Je podobnost z marsikaterim obdobjem poznejše krščanske zgodovine zgolj naključna?)
Vse to spremlja refren: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu.« Navdihnjeni pisec očitno hrepeni po ureditvi. Toda: čeprav smo v knjigi Sodnikov, tiste dni v Izraelu ni bilo niti sodnika! In kot malo pozneje v Zgodbi izreče drug navdihnjeni pisec: z zahtevo po kralju Izraelci niso zavrgli samo človeško gledano negotove ureditve, ki je bila sproti odvisna od Božjih darov-sodnikov, ampak so zavrgli samega Boga (1 Sam 8,7)! Izrael hoče, da je pri njem, »kakor je pri vseh narodih« (1 Sam 8,5). Noče vztrajati v navzven negotovi eksistenci izvoljenega ljudstva, ki stoji zgolj na veri, ki se hrani z vsakodnevno mano ter se zbira in brani s pomočjo karizmatičnih voditeljev, ki jih sproti, vedno na drugem koncu, obuja Božji Duh.
Bog je odločitev za kralja pozneje, po polomu s Savlom, resda milostno »odkupil« z obljubami, ki jih je dal kralju Davidu in z njegovim likom nasploh. Toda že z njegovim sinom Salomonom se Izraelova zgodba nepovratno obrne navzdol in kljub nekaterim redkim izjemam nezadržno drvi do popolne katastrofe babilonskega suženjstva, od katere se Izrael v resnici nikoli več ni opomogel. Poznejši navdihnjeni pisec krivdo za to katastrofo pripiše prav kraljem (2 Kr 17,8 idr.). In ko stoletja pozneje končno pride obljubljeni Davidov potomec, ali ni njegov način »vladanja« veliko bolj podoben potujočim prerokom-sodnikom (še posebej Samuelu), kot pa kraljem, »ki bivajo v kraljevskih palačah« (Lk 7,25)?
Ali ni zahteva po kralju, ki jo srečamo v Izraelovi zgodbi, podobna poznejši zahtevi, ki jo poznamo iz krščanske zgodovine, ko so namesto Božjih darov – potujočih apostolov in prerokov ter drugih karizem – vse bolj zagovarjali trdno hierarhično ustanovo cerkvenega vodstva? Ali ne gre za podobno željo, zamenjati neprestano odvisnost od Božjega vodstva, ki pride in gre in za katero potrebujemo vero in poslušnost, s trdno vodstveno strukturo, ki je vedno navzoča? Ali ne gre tudi tukaj za podleganje pritiskom okolice in prilagajanje »poganskim« vrednotam in ustroju skupnosti, ki so bili Jezusovim učencem izrecno prepovedani (Mt 23,8–12)? In ko so se tej strukturi kmalu pridružili še pravi pravcati »krščanski kralji« in cesarji – ali ni ta »kristjaniteta« v veliki meri odgovorna za razsulo krščanstva na njegovih »tradicionalnih teritorijih«, ki smo mu priča danes? Je tudi ta podobnost res zgolj naključna?

nedelja, 14. februar 2016

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

Protestanti smo upravičeno ponosni na nauk o opravičenju po veri. Sola fide. Prav je, da sebe in druge vedno znova opominjamo, da je to ena bistvenih razsežnosti evangelija, dobre novice o Mesiju Jezusu, ki je Božja moč za rešitev vsakega človeka. Toda že Karl Barth je opazil, da kadar ta novica naleti na »neposvečena ušesa«, tak človek iz nje povzame, da lahko živi, kakor koli se mu zdi. Ta skušnjava je verjetno danes, v času, ko evangelij naleti na »potrošniška ušesa«, še bolj prisotna kakor v preteklosti. Kot vemo, je Pismo Galačanom eden od temeljnih dokumentov za nauk o opravičenju po veri. In ravno ob svežem branju tega fascinantnega besedila, ob branju, ki skuša upoštevati njegovo celoto, se po mojem ponujajo tudi odgovori, kakšen naj bi bil odziv »posvečenih ušes«. Kar sledi, je pravzaprav poskus svežega, neobremenjenega razmisleka, kaj v resnici mislimo z »vero«; poskus širokega, polnega, »gostega« opisa, kaj je »vera« v kontekstu celotnega Pisma Galačanom in nove zaveze nasploh.

ponedeljek, 14. september 2015

Ali duše svetih vpijejo k maščevanju?

Prijatelj mi je napisal nekaj vprašanj glede naslednjega odlomka v knjigi Razodetja:

»Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.« (Raz 6,9–11)

1.      Zakaj ti kristjani niso odpustili, če so jih učili, da morajo odpuščati?
2.      Zakaj so sploh v nebesih, če drži vrstica iz Lk 6,37: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«
3.      Zakaj jih Bog ne opomni, da naj raje odpustijo?
4.      Celo belo oblačilo dobijo, kljub njihovemu »neprimernemu vedenju«?

Protivprašanje: »Harmonično« ali »napetostno« branje?

Najprej je treba zastaviti načelno vprašanje, kaj narediti s tistimi mesti v Svetem pismu, ki so si (na videz ali zares) v nasprotju.