sreda, 23. december 2009

Rutina knjiga

Še ena zgodba o čisto navadnih rečeh. Družinska tragedija s srečnim koncem. Zgodba o starodavnih navadah v zvezi s poroko in potomstvom. Primer, kako je delovalo »svaško pravo« (prim. 5 Mz 25,5–10).

Vendar marsikaj preseneča. »Jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni« (1,13). Kdo lahko izjavi kaj takega? Kdo od nas govori tako, če ga zadenejo nesreče? Blizu smo Jobovi zgodbi.

»Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« (1,20–21) Je to izpoved vere ali nevere? Ali obojega?

Kdo izmed verujočih – kar Naomí očitno še vedno ostaja (prim. 2,20 itd.) – bi danes rekel, da »je Gospod pričal proti njemu« in da mu »je Mogočni storil húdo«? Zastarela teologija? Suspenz etičnega? Kako lahko ohranimo vero in poslušnost Bogu ob takšnem spoznanju? Zgodba o grenkobi. Zelo blizu smo Jobu.

Še bolj nenavadna je Rutina odločitev. Kaj ji je, da gre z Naomí? Ljubezen? Vdovstvo je pomenilo socialno ogroženost; gre za korak v skrajno negotovost, pričakovati ne more ničesar dobrega. In Naomí ji ne daje upanja, da bi ji lahko našla moža. Vera v Ime? Toda ona je tujka. »Zunaj Izraelovega občestva in tuja zavezam obljube« (Ef 2,12). Upanje proti upanju? Tudi za Abrahama piše: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče …« (Rim 4,18). Pri Bogu se tako spočenjajo vse pomembne stvari.

Boaz Rute ne »odkupi« takoj. Ne zvemo zakaj. Morda iz obzirnosti? Toda Gospod deluje – počasi, v ozadju, čudno, nepregledno, nepričakovano – kljub temu, da je Naomí skupaj z Jobom prepričana, da se je obrnil proti njej. Tu je srž. Ko se zapuščeni vdovi zdi, da jo je zapustil še Bog in da je celo »pričal proti njej« (očitno z nizom nesreč, ki so se zgrnile nanjo), v resnici Bog na skrivnem prav prek nje tke zgodbo Izraelovega odrešenja. Pripravlja se pot za kralja, po katerem tako hrepeni Knjiga sodnikov. Za maziljenca, ki je predslika njega, ki ima priti.

Bog deluje v naših življenjih, tudi ko se nam ne zdi – tudi ko nam je jasno, da nas je zapustil. Zgodba se konča z rojstvom. »Naomí je vzela otroka, si ga položila v naročje in mu bila pestunja.« (4,16) Gospod je »obrnil njeno usodo« (prim. Job 42,10).

Morda prav brezno nesmiselnega trpljenja, v katerem se znajde Naomí, spodbudi iskro preprostega človeškega sočutja v tujki, iskro ljubezni, ki raste in se krepi v veri v Ime.

In po tej veri Ruta postane mati. Njen potomec je kralj David in za njim še nekdo, ki je večji. Okoliščine tega nenavadnega dogodka pripravljajo ozadje Rojstva, ki povzame več takšnih izrednih rojstev v temnih in težavnih okoliščinah v Stari zavezi.

»Ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,48).

sobota, 05. december 2009

Knjiga sodnikov

Nek drug čas – nekoč davno. Knjiga o deželi. Vojne, spori, nesmiselni prepiri. In tista zgodba o oslovski čeljusti. Ali pa tista o gorečih lisicah. Ali pa tista o junaku, ki s svojim samomorom pobije množico sovražnikov. (Kje že smo nazadnje brali o tem?) Zdi se, da smo pred eno izmed knjig, ki težko nagovori sodobnega človeka.

Vendar se pod površino skriva marsikaj. »Dežela« je kraj bivališča, vir naše varnosti in preživetja. Dežela, okrog katere se vse vrti, je dar, je predmet Božje obljube, otipljiv izraz (zakrament?) Božje dobrote. To je zgodba o nekem odnosu – odnosu med Bogom in njegovimi ljudmi, ki se neprestano krha zaradi človeške nezvestobe, a se tudi obnavlja zaradi Božje ljubezni in zaveze. Tudi ta milost prihaja otipljivo: v osebah voditeljev/rešiteljev (»sodnikov«), ki jih pošlje Bog in ki (začasno) zacelijo razpoko. Zdi se, da je največji Božji dar ljudem človek, ki ga pošlje Bog, ki je zvest Bogu in ki deluje v Njegovi moči.

Lahko bi rekli, da je Knjiga sodnikov zgodba o nenehnem obračanju, vračanju k Bogu. O nujnosti neprestanega spokorjenja. »Tedaj so Izraelovi sinovi klicali h Gospodu in rekli: ‘Grešili smo proti tebi. Zapustili smo svojega Boga in služili Báalom.’ Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: ‘Mar nisem jaz premagal Egipčanov, Amoréjcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Sidóncev, Amalečanov in Maóncev, ko so vas stiskali? Klicali ste k meni in rešil sem vas iz njihovih rok. Ker pa ste me zapustili in služili drugim bogovom, vas odslej ne bom več reševal. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešujejo v času vaše stiske.’ Izraelovi sinovi pa so rekli Gospodu: ‘Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!’ In odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili Gospodu. In njegovo srce ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede.« (10,10–16)

Podreditev, brez izmikanja, iskreno. »Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh!« Priznanje in sprejetje krivde ter njenih posledic. Bog ne zdrži več – mora jim pomagati. Torej zgodba o Božjem usmiljenju – o zmagoslavju usmiljenja.

V drugem delu knjige se kot nekakšen refren začne ponavljati stavek: »V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh« (17,6 idr.). Zgodba o kaosu, anarhiji, moralnem in duhovnem razkroju? Za zadnjih pet poglavij to nedvomno drži. Vendar – pomenljivo! – v teh poglavjih ni nobenega »sodnika«. Znak, da jih je Bog zapustil. Brezglavi, malikovalski voditelji. Nesramnost brez primere in pobesnelo, brezumno maščevanje. Eden izmed dvanajstih rodov skorajda izgine. In ljudstvo si želi kralja – trdno, stalno oblastno strukturo, ki jih bo povezovala, ustvarjala občutek pripadnosti in dajala identiteto; ki bo delala red doma in jih branila pred tujimi narodi. »Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« (1 Sam 8,5) Tako verjetno misli tudi pisec Knjige sodnikov. Poslednji in največji sodnik, Samuel, doživi to kot bolečo osebno zavrnitev in se pritožuje Bogu. Vendar mu Bog takoj pove, kdo je bil tukaj v resnici zavrnjen: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi« (1 Sam 8,7).

»Anarhija« časa sodnikov z vsemi svojimi problemi, zastranitvami, zmedami in negotovostjo je bila v Božjih očeh vseeno boljša od urejene kraljevine! Še več: v tem času je bil v resnici kralj Bog sam, brez posrednikov. »Sodniki« so bili njegovi poslanci, ki so udejanjali njegovo vladavino. Zgodba o Božjem kraljestvu! Brez vseh zunanjih zagotovil, na katera bi se lahko človeško oprli – toda z obljubo, da bo Bog z nami, nam dajal vsakdanji kruh (»deželo«!) in nas sproti reševal iz težav. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,33–34) Toda nam je to težko – rajši bi kaj bolj oprijemljivega, od česar ne bi bili tako odvisni, nekaj, kar bi bilo zares v naših rokah.

Knjiga sodnikov navsezadnje ni tako zastarela in nerelevantna. Nasprotno – kaže nam, kako lahko danes od Boga prejemamo svojo »deželo« (svoje bivanje, varstvo, vir preživljanja in tudi kraj srečevanja z Njim) in kako pomembna je pri tem drža spokorjenja. Kaže nam Božje kraljestvo v praksi in nas usmerja v zaupno poslušnost Kralju.

V tej luči lahko tudi zaključek pripovedi o sodnikih v tej knjigi (16. poglavje) beremo nekoliko drugače. Samson ni samomorilski terorist, ampak predpodoba njega, ki je svojo daritveno smrtjo uničil vse naše sovražnike in vzpostavil Božje kraljestvo.