Rutina knjiga

Še ena zgodba o čisto navadnih rečeh. Družinska tragedija s srečnim koncem. Zgodba o starodavnih navadah v zvezi s poroko in potomstvom. Primer, kako je delovalo »svaško pravo« (prim. 5 Mz 25,5–10).

Vendar marsikaj preseneča. »Jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni« (1,13). Kdo lahko izjavi kaj takega? Kdo od nas govori tako, če ga zadenejo nesreče? Blizu smo Jobovi zgodbi.

»Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« (1,20–21) Je to izpoved vere ali nevere? Ali obojega?

Kdo izmed verujočih – kar Naomí očitno še vedno ostaja (prim. 2,20 itd.) – bi danes rekel, da »je Gospod pričal proti njemu« in da mu »je Mogočni storil húdo«? Zastarela teologija? Suspenz etičnega? Kako lahko ohranimo vero in poslušnost Bogu ob takšnem spoznanju? Zgodba o grenkobi. Zelo blizu smo Jobu.

Še bolj nenavadna je Rutina odločitev. Kaj ji je, da gre z Naomí? Ljubezen? Vdovstvo je pomenilo socialno ogroženost; gre za korak v skrajno negotovost, pričakovati ne more ničesar dobrega. In Naomí ji ne daje upanja, da bi ji lahko našla moža. Vera v Ime? Toda ona je tujka. »Zunaj Izraelovega občestva in tuja zavezam obljube« (Ef 2,12). Upanje proti upanju? Tudi za Abrahama piše: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče …« (Rim 4,18). Pri Bogu se tako spočenjajo vse pomembne stvari.

Boaz Rute ne »odkupi« takoj. Ne zvemo zakaj. Morda iz obzirnosti? Toda Gospod deluje – počasi, v ozadju, čudno, nepregledno, nepričakovano – kljub temu, da je Naomí skupaj z Jobom prepričana, da se je obrnil proti njej. Tu je srž. Ko se zapuščeni vdovi zdi, da jo je zapustil še Bog in da je celo »pričal proti njej« (očitno z nizom nesreč, ki so se zgrnile nanjo), v resnici Bog na skrivnem prav prek nje tke zgodbo Izraelovega odrešenja. Pripravlja se pot za kralja, po katerem tako hrepeni Knjiga sodnikov. Za maziljenca, ki je predslika njega, ki ima priti.

Bog deluje v naših življenjih, tudi ko se nam ne zdi – tudi ko nam je jasno, da nas je zapustil. Zgodba se konča z rojstvom. »Naomí je vzela otroka, si ga položila v naročje in mu bila pestunja.« (4,16) Gospod je »obrnil njeno usodo« (prim. Job 42,10).

Morda prav brezno nesmiselnega trpljenja, v katerem se znajde Naomí, spodbudi iskro preprostega človeškega sočutja v tujki, iskro ljubezni, ki raste in se krepi v veri v Ime.

In po tej veri Ruta postane mati. Njen potomec je kralj David in za njim še nekdo, ki je večji. Okoliščine tega nenavadnega dogodka pripravljajo ozadje Rojstva, ki povzame več takšnih izrednih rojstev v temnih in težavnih okoliščinah v Stari zavezi.

»Ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,48).