Protestanti smo upravičeno ponosni na nauk o opravičenju po
veri. Sola fide. Prav je, da sebe in druge
vedno znova opominjamo, da je to ena bistvenih razsežnosti evangelija, dobre
novice o Mesiju Jezusu, ki je Božja moč za rešitev vsakega človeka. Toda že
Karl Barth je opazil, da kadar ta novica naleti na »neposvečena ušesa«, tak
človek iz nje povzame, da lahko živi, kakor koli se mu zdi. Ta skušnjava je
verjetno danes, v času, ko evangelij naleti na »potrošniška ušesa«, še bolj prisotna
kakor v preteklosti. Kot vemo, je Pismo Galačanom eden od temeljnih dokumentov
za nauk o opravičenju po veri. In ravno ob svežem branju tega fascinantnega
besedila, ob branju, ki skuša upoštevati njegovo celoto, se po mojem ponujajo tudi
odgovori, kakšen naj bi bil odziv »posvečenih ušes«. Kar sledi, je pravzaprav poskus svežega, neobremenjenega razmisleka, kaj v resnici mislimo z »vero«;
poskus širokega, polnega, »gostega« opisa, kaj je »vera« v kontekstu celotnega
Pisma Galačanom in nove zaveze nasploh.