Prvo Janezovo pismo je preprosta in hkrati globoka meditacija o Jezusovi novi zapovedi ljubezni med učenci (Jn 13,34) in o drugih ključnih temah Janezovega evangelija: Jezus kot luč, ki vse razsvetljuje (Jn 1,3–4.9; 8,12; 12,35–36), osvoboditev od greha, ki jo prinaša Božji Sin (Jn 8,31–36), dar Duha resnice, ki nas uči vsega (Jn 14,26), uslišana molitev (Jn 15,7.16).
Janez piše »ljubljenim otročkom« zato, ker jih ogrožajo nekateri varljivci, lažnivci, zapeljivci. Ti so sprevrgli evangelij, ki so ga slišali od začetka. Kot kaže, gre za nekakšne »proto-gnostike«, ki so zanikali, da je Jezus res Kristus oziroma da je Kristus prišel v Jezusovem mesu, se pravi, zanikali so, da sta Jezus in Kristus nerazdružljiva (1 Jn 4,2–3). Zaradi tega zemeljsko življenje in učenje Jezusa iz Nazareta zanje ni bilo več merodajno, kot zgled, ki naj bi ga posnemali (1 Jn 2,6; 4,17). Ti proto-gnostiki so očitno živeli razuzdano, v različnih grehih (podobno srečamo v Jud 1,3–14 in 2 Pt 2; 3,3–4, poznih apostolskih spisih), zato se pismo toliko ukvarja z vprašanjem greha. Kot kaže, so prezirali druge učence in na neki točki zapustili skupnosti, v katerih so bili. Janez torej piše proti tej prevari in želi okrepiti učence v hoji za Jezusom: v poslušnosti evangeliju, v Očetovi in bratski ljubezni, svobodi od greha, vodstvu Duha, veri v Jezusa.
Janezova optika je črno-bela: luč-tema, resnica-laž, Bog-hudič, greh-pravičnost, občestvo-svet. Jasen izris dveh kraljestev.
Ne vemo, kdaj in od kod in komu je bilo pismo napisano. Možna lokacija je Efez proti koncu prvega stoletja, vendar je to negotovo. Vtis je, da je pisec star: ponavljanja, obnavljanja, puščene nejasnosti, dodatna pojasnjevanja. Ton pa je topel, ljubeč. Vabi v »občestvo z Očetom in Sinom.«
1,1–4 Razglas Božje Besede kliče vse ljudi v občestvo, združenost z Bogom in drug z drugim.
1,5–2,2 Bog je čista svetloba, v njem ni nobenega prostora za temo, za greh. Pripravil je pot ven iz greha: spravna daritev njegovega Sina, na naši strani pa spokorjenje, priznanje greha.
2,7–11 Zapoved je tukaj za Janeza samo ena: stara dvojna zapoved ljubezni do Boga in do sočloveka ter nova Jezusova zapoved njegove ljubezni med učenci. (Pozneje se ji zaradi lažnih naukov pridruži še zapoved vere v Božjega Sina.) Življenje v tem je hoja v luči, življenje brez tega je hoja v temi.
2,12–14 Nekoliko nejasen nagovor trem skupinam:
- »otročkom« (pravkar spreobrnjenim),
- »mladeničem« (mladim v veri, ki pa so že premagali zlo – zavedajo se svoje avtoritete v Kristusu in jo učinkovito uporabljajo v boju proti hudiču in grehu),
- »očetom/staršem« (zrelim učencem, ki so zgled ostalim in skrbijo za njih).
Gre za zanimivo razdelitev, ki jo je treba upoštevati pri gradnji občestev – vsaka skupina potrebuje svoje.
2,15–17 Močna spodbuda, naj se odlepimo od sveta in od želj, ki vladajo v njem. Tukaj velja ali-ali: ali Očetova ljubezen ali človeške želje, ki vodijo družbo!
2,18–25 Janez prvič spregovori o lažnivcih, ki skušajo verujoče speljati proč od Kristusa. Učenci jih bodo premagali s tem, da se držijo evangelija.
2,26–27 In s tem, da poslušajo Duha, ki je v njih in jih »uči vsega« (Jn 14,26). Duh, s katerim nas je mazilil Oče, nam je torej dan kot Učitelj! Kot tisti, ki nas spominja na vse, kar je Jezus bil, učil in delal. On aktualizira Jezusa – Besedo – evangelij v naših življenjih. In del evangelija je tudi obljuba Duha.
2,28–3,3 Očetova ljubezen je to, da nas je sprejel in napravil za svoje otroke. Povsem zares. Pričakovanje Jezusovega prihoda in naše združitve z njim ima veliko preobraževalno moč zdaj: postajamo čisti kakor on.
3,4–10 V Jezusu je popolna zmaga, svoboda od greha. Kdor še naprej greši (zavestno, namerno, kontinuirano), samo kaže, da je Bogu popolnoma tuj. Jezus je prišel uničit greh, hudičevo delo. Novo rojeni ne more grešiti! – Kdor koli spusti standard krščanskega življenja nižje od tega, odpravlja Kristusovo delo.
3,11–18 Konkretna ljubezen v občestvu je izpolnitev edine Kristusove zapovedi. Njen vir je njegova žrtev za nas.
3,19–24 Učence še vedno lahko muči vest. Z aktivno ljubeznijo dobijo mirno vest in veliko gotovost, tako da v molitvi od Očeta prejmejo vse, kar ga prosijo. Gotovost izhaja iz zavedanja, da so poslušni Bogu. Ta naroča samo dvoje: zvesto naslanjanje na Jezusa in ljubezen do bratov. Sveti Duh je pečat te gotovosti.
4,1–6 Še drugič o varljivcih in o duhovih, ki jih vodijo. Razlikovanje duhov je preprosto: ali potrjujejo Jezusovo zemeljsko razodetje (z vsem kar spada zraven) ali ne. Ta, ki je v nas, je večji od njega, ki je v svetu.
4,7–23 Še druga spodbuda k prakticiranju Kristusove ljubezni v občestvu. Bog sam je ljubezen. Kristusova žrtev je čista ljubezen. Dar Duha in posinovljenja je velika ljubezen. On nas je prvi ljubil. Zdaj smo na potezi mi, da storimo enako. Temelj učenčevstva – posnemanje Boga. V tej ljubezni je tudi gotovost glede sodbe, mirna vest, pogum v molitvi. Ljubezen izganja vsak človeški strah.
5,1–4 Zmaga nad svetom je vera v Jezusa, ki je nerazdružljiva od poslušnosti njemu. Torej zvestoba Jezusu, kakor se je razodel.
5,6–12 Še eno nejasno mesto. Najbrž pomeni to, da so o Jezusu pričevali:
- krst Janeza Krstnika (voda, človeško pričevanje, prim. Jn 5,33–35),
- Jezusova žrtev za nas na križu (kri),
- Sveti Duh ob njegovem krstu, vstajenju in v nas (Božje pričevanje).
Oče sam pričuje o svojem Sinu po Duhu v srcih ljudi! (Koliko se zanašamo na to Božje pričevanje?) Kdor sprejema to pričevanje, sprejme Sin, se rodi na novo in ima že zdaj večno življenje.
5,13–21 Ponovna spodbuda h gotovosti in pogumni molitvi – morda za odpadle zapeljivce, ki se hočejo vrniti? Rojstvo iz Boga je življenje svobodno greha. Sin nas varuje. On je resnični Bog. Paziti se moramo ponaredkov!
