Habakuk se je znašel v težkih okoliščinah, pritožil se je Bogu, ta pa mu je povedal, da prihajajo še težje stvari. Nato je šel na svojo stražo in čakal na Boga. Ta mu je odgovoril, naj vztrajno čaka na razodetje. V vsem kaosu in zlu bo »pravični živel iz moje zvestobe/vere« (2,4 LXX) – zvesto se bo naslonil nanjo, črpal iz nje, zato bo sam zvest in (o)pravičen. (Verjetno zato Pavel, ki je ta odlomek dosledno citiral brez »moje« (LXX) ali »svoje« (MT), doda »iz vere v vero« (Rim 1,17) – »iz Božje zvestobe v zvestobo/vero pravičnega«.) Sledi razodetje Božje jeze, ki nenadoma zažari v obljubi, da bo Božja slava napolnila vse stvarstvo (2,14). Zdi se, da je samo razodetje te slave nato upesnjeno v psalmu v 3. poglavju.
Aba, Oče, vztrajno te čakam na skali tvoje zvestobe, tvoje zanesljivosti, resnice. Da, želim neprestano zajemati iz nje in se krepiti v zvestobi. Skala v meni. Razodeni se tudi meni in drugim, pošiljaj nam videnja tvoje slave, razodetja tvoje presežne moči. Govori nam v naših stiskah, da te bomo slavili navkljub njim! Molim, daj meni, daj nam zvest značaj. Zanašajoč se nate in zanesljiv. Hvala ti, Jezus, za tvojo zvestobo Bogu. Iz nje živim in bom živel.
sobota, 2. september 2023
Habakuk: Zvesto čakanje na Božje razodetje
nedelja, 1. januar 2023
Gal 5,13–6,5: Božji Duh zdravi človeško sprtost in razbitost
Celoten odlomek o delih mesa in sadu Duha je na obeh koncih vpet v razpravo o slabih odnosih med učenci (5,15.26; 6,3) – predvsem gre za razne oblike prepiranja in medsebojnega nasprotovanja. Seznama v v. 19–23 ne delujeta samostojno, kot nekaj splošnega, ampak kot preprosta kazalca, kje je kdo: ali ravna po mesu ali po Duhu. Sama po sebi nista namenjena temu, da bi s pomočjo njiju prestopili v boljše življenje. Sta kontrolnika, kazalca.
Splošna rešitev problema ni podana v teh seznamih, temveč v 5,16 in nato bolj konkretno v 5,24–25. Tu je treba nujno brati vzporednico v Rim 8,13–14. Tako postane jasno: življenje po Duhu je križanje »mesa«, se pravi stare, sebične adamske narave. Vrstici 24 in 25 v Gal 5 govorita eno in isto iz dveh različnih perspektiv. Žal pa si danes le malo kristjanov predstavlja, da hoditi v Svetem Duhu pomeni najprej apliciranje Kristusove smrti na moje lastno »meso«.
Konkretna rešitev problema, ki ga obravnava ves odlomek, pa je v 6,1–2: »Bratje, če se kdo zaleti v kak greh, ga vi, ki vas vodi Duh, popravite, in sicer v duhu krotkosti, pri tem pa glej nase, da ne boš skušan tudi sam. Drug drugemu nosite bremena in tako boste izpolnili Mesijevo postavo.« Tam, kjer gre res za kakšno napako pri bratu, je potrebna krotkost, nežnost, nenasilnost. Tako se odziva novi človek, rojen iz Duha in delujoč po Duhu. In tudi on mora pri tem močno paziti: greh drugega ima moč, da povleče vanj tudi njega samega. Ta »duh krotkosti« je nasprotje od »praznega dozdevanja, da si nekaj« (5,26; 6,3!). Kristusov križ je opravil s tem!
Aba, Oče, s krstom smo križali starega človeka in tvoj Duh nam po Kristusu daje praktično moč, da ga križamo vsak dan, vedno. Uči nas hoditi v Duhu in resnici, moliti v Duhu, služiti v Duhu, korigirati druge v Duhu.