torek, 05. januar 2010

Psalm 72 – videnje usmiljenega kralja

[preberi psalm]

Lepa ubeseditev »vizije« (privida, preroštva) o pravičnem kralju, ki smo jo omenjali v zapisku o Knjigah kraljev. Nič čudnega, da je psalm pripisan prav Salomonu oziroma posvečen njemu. Glede na v. 20 in tudi v. 1b bi lahko celo sklepali, da je to Davidova molitev za sina Salomona; nekatere podrobnosti so presenetljivo podobne z 2 Sam 23,3–4.

V velikem nasprotju z običajnim aristokratskim ravnanjem je kralj, ki ga opeva ta psalm, »služabnik ljudstvu« (prim. 1 Kr 12,7), še posebej ubogim in zatiranim. To je temelj njegove vladavine (v. 12). Na koncu pesmi jasno zaslišimo zven Abrahamovega blagoslova, v katerem »bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje« (1 Mz 18,18). Izpolnitev te starodavne obljube je tukaj očitno povezana s kraljem-maziljencem oziroma s časom milostne Gospodove vladavine.

Ko je Jezus govoril o Božjem kraljestvu, so imeli njegovi judovski poslušalci pred očmi prav nekaj takšnega, kar opisuje ta psalm. Iz teh podob so se napajale tudi zgodnjekrščanske predstave o tisočletni Kristusovi vladavini. Psalm 72 nas skupaj s pripovedjo o kralju Salomonu spominja, da Božjega kraljestva ne smemo preveč poduhoviti; ponuja nam oprijemljiv okvir, kako ga misliti in vsaj po malem udejanjati že v našem času.

petek, 01. januar 2010

Prva in Druga knjiga kraljev

Boj Božje besede v zgodovini. Boj za udejanjanje pravičnosti. V ospredju je bolj poslušnost Imenu, vprašanje poslušanja Božje besede, Božjega glasu, kakor pa tempelj (ki je v ospredju vzporedne pripovedi v 1 in 2 Krn). Poslušnost je pogoj templja (1 Kr 6,12-13; 9,4sl.). Najpomembnejša je »hoja pred mojim obličjem« (1 Kr 2,4 idr.).

Gradnja templja se kaže kot vrhunec Izraelove zgodovine. Oseba kralja Salomona predstavlja svojevrstno eshatološko oziroma »mesijansko« dovršitev sredi časov, ne na njihovem koncu. Če pozorno spremljamo pripovedni lok starozaveznih besedil, opazimo, da se stekajo k njemu; v njem ima lok svoj vrhunec in pri njem se prevesi navzdol. Pod njegovo vladavino je obljubljena dežela končno prišla v celoti v roke izvoljenemu ljudstvu. S tem je izpolnjena starodavna obljuba Abrahamu, ki je v ospredju celotne Mojzesove postave. »Juda in Izrael sta bila številna kakor brezštevilni pesek ob morju« (1 Kr 4,20) – s tem je izpolnjena še druga obljuba očakom (prim. 1 Mz 15,5; 22,17; 32,13). Ljudstvo biva v miru in blaginji, »vsak pod svojo trto in smokvo« (1 Kr 5,5). Na to namiguje že ime Salomon, izvedeno iz hebrejske besede šalóm (‘mir, blaginja’). Sovražniki več ne ogrožajo izvoljenega ljudstva, nasprotno, prihajajo se poklonit Salomonovi modrosti (1 Kr 5,14; 10,24) in molit v Božji tempelj (1 Kr 8,41–43.60). S tem se uresničuje še tretja obljuba Abrahamu, da bodo »v njegovem semenu/potomcu blagoslovljeni vsi narodi.« Zgrajen je tempelj, hiša (ne več zložljivi šotor), kjer bo Bog »prebival na veke« (1 Kr 8,13; prim. tudi Ps 132,14) s svojim ljudstvom. Zato lahko Salomon moli: »Slavljen Gospod, ki je naklonil počitek svojemu ljudstvu Izraelu povsem tako, kakor je obljubil. Neizpolnjena ni ostala niti ena od lepih obljub, ki jih je izrekel po svojem služabniku Mojzesu.« (1 Kr 8,56) Ravno pri Salomonu se zdi, kot da grešna zgodovina človeštva za hip zastane, v nekakšnem rajskem preblisku. Modrost, ki je v polnosti dana Salomonu, se v Knjigi pregovorov primerja z drevesom življenja (prim. Prg 3,1318)! Ali ne bi bilo mogoče, da je v tem trenutku popolne človeške poslušnosti in zvestobe zavezi ukinjeno tudi izvirno prekletstvo in da je mogoč povratek v prvobitno rajsko nedolžnost, na katero namiguje tempeljska oprema (kerubi in palmova drevesa) in ki se kaže v sobivanju z Bogom? (Na nekem drugem mestu sem opozoril, da je s tem povezana tudi »nedolžna erotičnost« Visoke pesmi.)

Gradnja templja se torej vrši v času, ko je končno zavladal mir. Davidov čas je bil čas boja s sovražniki (1 Kr 5,17), zato gradnja templja še ni bila mogoča. Tempelj pomeni stalnost Božjega bivanja s svojim ljudstvom: »na veke«. Trdnost templja sovpada s trdnostjo kraljevske oblasti (1 Kr 8,14–21), v nasprotju s spremenljivo oblastjo sodnikov, ki se ujema z Božjim bivanjem v šotoru.

Tempelj je predvsem zakrament (vidno znamenje nevidne milosti – Imena, ki je tam naseljeno, čeprav ga v vsem presega – 1 Kr 8,27). Tam so Božje »oči in srce« (1 Kr 9,3). Zakrament odpuščanja, ki je neprestano potrebno, »saj ni človeka, ki bi ne grešil« (1 Kr 8,46; to spoznanje se zbistri prav v kontekstu milostnega daru templja!), in oprijemljivo zagotovilo uslišane molitve. S tem je znamenje za vse narode. Hkratni čudež templja in modrega kralja prizna tudi kraljica iz Sabe (1 Kr 10).

Vendar gre od tod samo še navzdol. Sledijo štiri stoletja padanja, spiralnega spusta. Glas Mojzesovega razodetja se počasi izgublja med drugimi glasovi, ki postajajo vse glasnejši. Kraljestvo se začne rušiti na tem preizkusnem kamnu: ali bo kralj »ljudstvu služabnik« (1 Kr 12,7). Tako pade Judov kralj Roboám. Na isti točki se nato spotakne Izraelov kralj Jerobeám, saj noče sprejeti negotovosti zaradi tega, ker tempelj ni na njegovem ozemlju. Noče služiti v ponižnosti in odvisnosti od Boga, ampak hoče vladati. Gre za oblast. In takoj je zraven malikovanje.

Tako kralj postane zanka za Izrael (1 Kr 14,16). Enako velja za Judove kralje, čeprav je nad njimi (še nekaj časa) senca Davidove poslušnosti (1 Kr 15,4 idr.). Ta je predslika pravičnosti nekega drugega »Davidovega sina«, ki na veke milostno pokriva njegove.

V tej spirali navzdol se zgodi Božji ekskurz: preroka Elija in Elizej. Njuna zgodba predstavlja osrednji del Knjig kraljev (1 Kr 17–2 Kr 13). To je izbruh (pred)mesijanskih čudežev, izjemnih Božjih posegov in znamenj, vdor milosti, ki pa se za Izraela žal izteče zgolj v sodbo (1 Kr 19,17 in 2 Kr 9–10). Neposlušnost Božjega ljudstva je močnejša od čudežev (prim. tudi Jn 12,37)! Božja beseda, utelešena v prerokih, nas spominja na našo krivdo (1 Kr 17,18), vendar verujočim prinaša tudi vstajenje od mrtvih (1 Kr 17,22).

Znotraj te pripovedi je tudi epizoda, ki bi jo lahko imenovali Pasijon po Eliju. V 1 Kr 18 Elija doživi zmagoslavje resnice nad krivičnostjo; lažni preroki so premagani in ljudstvo prizna Ime. Zdaj bi se Izrael moral vrniti na pot poslušnosti, mar ne? Zdaj bodo menda odstranili zloveščo Jezabelo, ki je bila glavna pobudnica tega odpada. Toda to se ne zgodi – Jezabela ostane na oblasti in hoče usmrtiti Elija. Prerok pobegne in pade v obup, danes bi rekli v hudo depresijo. »Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: ›Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.‹« (1 Kr 19,4). Zaradi neuspeha začuti težo greha svojega ljudstva in se poistoveti z njim – to breme sprejme nase. Zdi se mu, da ni nič boljši. Zaspi, nad njegovo glavo pa so brinove bodice. Predpodoba tistega, ki je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti« (Mr 14,34) in prejel krono iz trnja. Sledi eden največjih čudežev v Elijevi zgodbi. Angel in nebeška hrana; potovanje prek puščave, v nasprotni smeri od Izraela; vrnitev k viru razodetja. In Srečanje na Sinaju, ki ima v Stari zavezi samo eno vzporednico: Mojzes v skalni razpoki (prim. 2 Mz 33,21–34,9). Zato je Elija skupaj z Mojzesom lahko »priča«, ki je prisotna pri nekem drugem dogodku na gori, ko se razodene Božje veličastvo (prim. Mr 9,2–8). Elija se sreča z Bogom in prejme zagotovila, ki jih potrebuje: o sedemtisočih, ki niso klonili, o preroški službi, ki se bo nadaljevala, in o sodbi nad neposlušnostjo. Tako Bog preroka ponovno »obudi od mrtvih«, kar se na poseben način dopolni še z njegovim vnebovzetjem.

Ko velika preroka odideta, se vrnemo na spiralno pot navzdol. Zdi se, da se zdaj spušča še hitreje. Edini Izraelov kralj, ki ni bil tako hudoben kakor ostali, je bil Hošéa. Zadnji (2 Kr 17,2)! Je dvesto let grehov napolnilo mero?

Preostane južno, Judovo kraljestvo, ki propada nekoliko počasneje, vendar prav tako nezadržno. V vrsti kraljev, kjer Davidova luč počasi zamira, sta dve svetli izjemi, ki jima pisec tudi posveti nekaj več pozornosti.

Prvi, Ezekíja, prizna in sprejme krivdo (2 Kr 19,3–5). In je uslišan. Tudi čas njega, ki je bil najpravičnejši med Judovimi kralji (2 Kr 18,5), je bil čas sodbe: opustošena so vsa utrjena mesta (2 Kr 18,13), le Jeruzalem, »ostanek« (2 Kr 19,31), je rešen po čudežu.

Drugi, Jošíja, je poslušal in bil uslišan (2 Kr 22,19). Poslušanje kliče poslušanje. Slišanje gre skupaj z uslišanjem. O tem govorimo, ko govorimo o odnosu z Bogom. Toda Manásejev greh je močnejši od Jošíjeve pravičnosti; močnejši celo od Davidove (2 Kr 23,26)! Katastrofa je neizbežna. Je Jošíjeva izjemna pasha torej že napoved novega eksodusa in tudi novega Jagnjeta?

Sklepni akord (2 Kr 25,27­–30) pušča iskro upanja. Eksperiment s kralji se ni posrečil – Izraelovo kraljestvo ne bo nikoli več obnovljeno (tostran zgodovine; toda prim. Apd 1,6–8). Obljube Davidu pa ostajajo, kakor tudi slika (bežen privid? vizija?) pravičnega vladarja, ki vlada v miru in v čigar dneh se Bog naseli med svojim ljudstvom. Iz tega se napaja večje, mesijansko upanje.