četrtek, 02. februar 2012

Jn 3,1–21 – Srečanje z Nikodémom

3,2 οἴδαμεν ('vemo')
Za koga tukaj govori Nikodém?

3,2 διδάσκαλος ('učitelj')
Nikodém ga ima torej za od Boga avtoriziranega učitelja – ne za preroka ali celo Mesija.

3,3 γεννηθῇ ἄνωθεν … βασιλείαν τοῦ θεοῦ ('rodi znova/od zgoraj … Božjega kraljestva')
Božje kraljestvo deluje na področju novega človeka; je področje novega človeka; njegovi državljani so lahko le novi ljudje.
Metafora rojstva kaže na enkraten dogodek, ne na proces: krst.
Mesija torej ne samo vzpostavlja Božjo vladavino, ampak prinaša moč za novo rojstvo/novo stvarstvo.

3,5 γεννηθῇ ἐξ ὕδατος καὶ πνεύματος ('rodi iz vode in Duha')
Zanimiv način govora o krstu. Voda je tesno povezana z Duhom, vendar ni razloženo, kako. Morda bi to lahko razumeli kot hediadis: iz takšne vode, ki prinaša Duha, ali, ki jo preveva Duh? Voda bi sicer lahko bila tudi prispodoba besede: prim. Jn 13,10 z 15,3; Ef 5,26.
Obenem gre za namig na stvarjenje: na Duha, ki je v začetku vel nad vodami; se pravi gre čisto zares za novo stvarjenje. Jezus prinaša pogoje, v katerih se dogaja novo stvarjenje, kjer Bog vzpostavlja nov svet.

3,8 Kaj je smisel te vrstice? Da sta izvor in način bivanja novega človeka povsem zastrta/neznana staremu človeku?

3,9 Πῶς δύναται ταῦτα γενέσθαι; ('Kako se more to zgoditi?')
Nikodém ne ve; stvar mu je čisto tuja. Je to namig, da je človeška religija (tudi tista »prava«, postavljena od Boga), povsem brez moči glede tega »novega«?

3,10 διδάσκαλος ('učitelj')
Nikodém ima Jezusa za sebi enakega – in Jezus Nikodéma.

3,11 ὃ οἴδαμεν λαλοῦμεν καὶ ὃ ἑωράκαμεν μαρτυροῦμεν, καὶ τὴν μαρτυρίαν ἡμῶν οὐ λαμβάνετε ('o tem, kar vemo, govorimo, in o tem, kar smo videli, pričujemo, toda našega pričevanja ne sprejemate')
Zakaj Jezus tukaj uporabi množino? Na koga še misli poleg sebe? Na Janeza Krstnika? Mojzesa? Starozavezne preroke?

3,12 εἰ τὰ ἐπίγεια εἶπον ὑμῖν καὶ οὐ πιστεύετε, πῶς ἐὰν εἴπω ὑμῖν τὰ ἐπουράνια πιστεύσετε; ('Če sem vam govoril o zemeljskih [stvareh], in ne verjamete, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških?')
Glede na v. 13 je glede »zemeljskih reči« lahko mišljen govor starozaveznih prerokov in/ali Janeza Krstnika. To bi pomenilo, da Jezus tukaj trdi, da je On govoril že prek njih!? Je takšno branje možno?
Jezus sam pa zdaj pričuje o nebeških stvareh: o rojstvu od zgoraj in možnosti novega stvarstva.
Ost izreka bi bila torej naslednja: ker niste poslušali in bili lojalni prvemu razodetju, zato zdaj tudi ne poslušate in niste zvesti meni (prim. Lk 16,31!).

3,13 οὐδεὶς ἀναβέβηκεν εἰς τὸν οὐρανὸν ('nihče se ni vzpel v nebo')
To je namig na 5 Mz 30,12; prim. Rim 10,6sl., ki ta odlomek bere kristološko. Govori o moči/zmožnosti za uresničevanje Božje besede. Zdaj je torej možno živeti v skladu z Bogom.

3,13 ὁ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ καταβάς, ὁ υἱὸς τοῦ ἀνθρώπου ('tisti, ki se je spustil z neba, Sin človekov')
Zanimiva raba izraza »Sin človekov«; tukaj je paradoksno/oksimoronsko predstavljen kot nebeško bitje.

3,14 οὕτως ὑψωθῆναι δεῖ τὸν υἱὸν τοῦ ἀνθρώπου ('tako mora biti povzdignjen Sin človekov')
Še en paradoks: Jezusovo povišanje bo njegova sramotna smrt na križu.
Vsa ta pričevanja iz Postave Jezus zgoščeno navaja Nikodému, ki je njen poznavalec.

3,16 ὥστε τὸν υἱὸν τὸν μονογενῆ ἔδωκεν ('da je dal edinstvenega Sina' ali 'da je dal Sina, Edinstvenega')
Poanta te vrstice je v povezavi s tem, kar je bilo rečeno prej: zaradi Božje ljubezni je namesto prejšnjega, manjšega, posrednega, zemeljskega pričevanja, zdaj prišlo do večjega, neposrednega, edinstvenega, nebeškega pričevanja Edinega, ki je prišel iz nebes – Sina.
Podobna misel je na začetku Pisma Hebrejcem.

3,16 ἔχῃ ζωὴν αἰώνιον ('[da bi] imel večno življenje')
To je smisel novega stvarstva: nastane novo življenje. To prihaja v nas, če smo lojalni Edinemu, ki je prišel iz nebes, če smo nanj bivanjsko naslonjeni.

3,18 ὅτι μὴ πεπίστευκεν εἰς τὸ ὄνομα τοῦ μονογενοῦς υἱοῦ τοῦ θεοῦ ('ker ni [popolnoma] veroval/naslonil svojega zaupanja v ime edinstvenega Božjega Sina')
Ker zavrača Njega, ki prinaša in sam je to novo, neposredno razodetje in življenje. Tak človek je avtomatsko obsojen s svojo neposlušnostjo/zavračanjem, ker s tem žaga življenjsko vejo, na kateri sedi.
Ta stavek ima sicer še posebno tezo v judovskem/religioznem okolju, ki naj bi se resno zavzemalo za Boga in Božje stvari. Tam je ta obsojenost najbolj očitna. Predvsem Judje/religiozni bi morali zaupati njegovemu imenu, se pravi temu, kar je in kar dela – morali bi ga prepoznati in ga ubogati.

3,19 αὕτη δέ ἐστιν ἡ κρίσις ὅτι τὸ φῶς ἐλήλυθεν εἰς τὸν κόσμον καὶ ἠγάπησαν οἱ ἄνθρωποι μᾶλλον τὸ σκότος ('to pa je sodba: da je luč prišla v svet, ljudje pa so raje/bolj ljubili temo')
Tukaj je sodba razširjena na vse: ker Luč Logosa razsvetljuje vsakega človeka in je vsakomur življenje, vsak človek, ki nasprotuje tej življenjski luči, obsoja samega sebe na smrt, ker se peha stran od svojega lastnega življenjskega izvora.
Ključno vprašanje je seveda to, ali ljudje prepoznajo/uzrejo/uvidijo to luč v Jezusu (prim. 2 Kor 4,4.6) – še posebej, če jo zakriva tema našega »krščanskega« ravnanja, če luč v nas, kristjanih, postane tema in s svojimi dejanji ne slavimo Očeta, ki je v nebesih, ampak jih delamo iz svoje sebičnosti.
Tega problema krščanske/cerkvene zatemnitve Jezus in Pavel še nista imela; je pa verjetno eno glavnih vprašanj za kristjane v sodobnem postkrščanskem svetu.

3,19 ἦν γὰρ αὐτῶν πονηρὰ τὰ ἔργα ('njihova dela so bila namreč zla')
Globlji, osnovni problem nesprejemanja luči Logosa/Jezusa je v človekovi notranji nagnjenosti, ki se kaže v njegovem delovanju oziroma navadah. To je človeška zapognjenost vase, v obrambo svoje sebičnosti, zapognjenost v smrt.
Hud problem nesprejemanja Jezusa v sodobni družbi je v nerazvidni pomešanosti povsem upravičenega odklanjanja krščanske/cerkvene zatemnitve in povsem neupravičenega odklanjanja Jezusa/Luči, ki razkrinkava našo sebičnost in neljubezen.

3,20–21 Tukaj sta predstavljani dve antropologiji: starega in novega človeka. Stari je ujet in zapleten v svoje slabe/zle/neumne/nekoristne/lahkomiselne navade. Problem je v tej navajenosti/konstantnosti »sebe«, v tem prakticiranju.
Novi deluje resnično/zvesto – izhaja iz Boga in se vrača k njemu in Bog resnično deluje v njem, zato prek njegovih dejanj v svet prihaja resnica Boga in sveta.