Habakuk: Zvesto čakanje na Božje razodetje

Habakuk se je znašel v težkih okoliščinah, pritožil se je Bogu, ta pa mu je povedal, da prihajajo še težje stvari. Nato je šel na svojo stražo in čakal na Boga. Ta mu je odgovoril, naj vztrajno čaka na razodetje. V vsem kaosu in zlu bo »pravični živel iz moje zvestobe/vere« (2,4 LXX) – zvesto se bo naslonil nanjo, črpal iz nje, zato bo sam zvest in (o)pravičen. (Verjetno zato Pavel, ki je ta odlomek dosledno citiral brez »moje« (LXX) ali »svoje« (MT), doda »iz vere v vero« (Rim 1,17) – »iz Božje zvestobe v zvestobo/vero pravičnega«.) Sledi razodetje Božje jeze, ki nenadoma zažari v obljubi, da bo Božja slava napolnila vse stvarstvo (2,14). Zdi se, da je samo razodetje te slave nato upesnjeno v psalmu v 3. poglavju.
Aba, Oče, vztrajno te čakam na skali tvoje zvestobe, tvoje zanesljivosti, resnice. Da, želim neprestano zajemati iz nje in se krepiti v zvestobi. Skala v meni. Razodeni se tudi meni in drugim, pošiljaj nam videnja tvoje slave, razodetja tvoje presežne moči. Govori nam v naših stiskah, da te bomo slavili navkljub njim! Molim, daj meni, daj nam zvest značaj. Zanašajoč se nate in zanesljiv. Hvala ti, Jezus, za tvojo zvestobo Bogu. Iz nje živim in bom živel.