Lk 2,1–20 – Božič po Luku

[Preberi odlomek]

Prvo, kar nam stopi pred oči v Lukovi pripovedi, je temno ozadje božičnega dogodka. To se najprej kaže v omembi cesarja Avgusta. Ta naziv danes zveni nevtralno, z njim se celo povezuje pojem svetovnega miru, pax Augusta, za Jude tistega časa pa je pomenil nič drugega kakor okupacijo. Božje ljudstvo je živelo pod škornjem rimske vojaške okupacije in hrepenelo po osvoboditvi. Tudi omemba popisa ni tako nedolžna. Rimljani so izvajali popise zaradi davkov; pri tem so bili nekako prepričani, da bo posameznik priznal svojo lastnino (ki bo nato obdavčena) samo pod določenim pritiskom. Zato je popis redno spremljalo izživljanje, pretepanje in mučenje; med njim so pogosto izbruhnili upori. Ravno popisi in z njim povezani davki so še posebej dajali občutiti krutost »rimskega miru« in ga razkrivali kot ideološko propagando. »Božična têma« pa dobi svoj vrhunec v omembi Kvirinija. Danes bi rekli, da je bil ta cesarski namestnik »strokovnjak za etnično čiščenje«. Malo pred tem je v Mali Aziji izbrisal ljudstvo, ki se je upiralo Rimljanom. Dejstvo, da je bil nato poklican v Sirijo s pooblastili glede province Judeje, je bilo kot zadnje svarilo Rima Judom: če se nam ne boste pokorili, boste vi naslednji! Ime Kvirinij je bilo zlovešče, kakor kadar danes kdo omeni Hitlerja ali Stalina.

V teh mračnih, za Jude hudo ponižujočih okoliščinah, se zgodi Rojstvo. A tudi to je ponižujoče. Rešitelj je zavrnjen takoj, ob samem rojstvu – zanj ni prostora, roditi se mora med živalmi (takšen prostor ali jama za Jude ni mogel veljati za obredno »čistega«), položen je v jasli, kakor njihova hrana. (Je v tem predslika, da bo Jezus v »jed« nam, poganom?) Edini, ki rešitelja v tem trenutku sprejmejo, so pastirji: marginalci, tudi sami odrinjeni na rob družbe, ker so zaradi stika z živalmi izpostavljeni obredni »nečistosti«. V Matejevem evangeliju so jim svojevrstna vzporednica »modri« (pravzaprav »magi«, čarovniki) z Vzhoda – torej spet »tisti, ki me niso iskali« (Rim 10,20; prim. Iz 65,1sl.).

Vendar kljub vsemu – ali bolje: še toliko bolj, zaradi temnega ozadja – je božič dan nepopisnega veselja, praznik neizrekljive Luči. In ta luč jasno zasveti sredi našega besedila: bleščeča svetloba (gr. doxa) Božje prisotnosti zasije nad pastirji. In skupaj s svetlobo pride radostna vest, dobra novica, evangelij: »Rešitelj je rojen! Prišel je Mesija!« Starodavne obljube so se izpolnile, Bog se je zavzel za svoje ponižane, hrepenenje je uslišano. Doseženo je to, kar se je vedno zdelo nedosegljivo, pomaknjeno nekam v daljno prihodnost, v konec časov.

Sledi ost, ki udari naravnost v temno ozadje. Rojeni ni le Mesija, ampak tudi »Gospod«, Kyrios. Tako so v grščini zapisovali starozavezno Božje ime, Jahve; evangelist Matej zato poudari, da je Jezus »Bog z nami« (Mt 1,23). Vendar ima pri Luku ta naziv še drugo razsežnost. Kyrios je bil cesarjev častni naziv, spadal je v cesarski kult. Evangelij, Božja moč, božanski dynamis, je ost, ki se zasadi v »kralje zemlje« (Ps 2 idr.), v »vladarja tega sveta« (Jn 12,31 idr.). »Ne cezar, ampak Jezus!« se glasi angelovo sporočilo. Da bi stvar postala jasna, se nato ob njem pojavi nebeška vojska (v. 13), ki je pripravljena na strmoglavljenje lažnega Gospoda z njegovim lažnim mirom. Mesija, ne cezar, prinaša ljudem pravi mir (v. 14). Besedilo jasno nakazuje na spor, na spopad, na konflikt s svetovno ureditvijo – na krščanski način, nenasilno; ravno v tem je razlika med obema miroma.

Z Rojstvom se zgodi nekaj nemogočega, nekaj, kar presega naše predstave in pojmovne kategorije. Gre za vdor, vlom, preboj Večnega v čas in prostor naše zgodovine, našega tuzemskega sveta. Gre za razpoko, skozi katero v naš čas prihaja Božji, večni, nebeški čas eshatološke izpolnitve, njena nadčasovna sočasnost in vsečasnost. Razlago Božiča in tudi silo njegovega naboja, ki se sprošča ob izpolnitvi napetega eshatološkega pričakovanja, lahko najdemo v enem od novozaveznih odlomkov o prihodnjih rečeh:

»In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ‘Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.’ Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’ Rekel je tudi: ‘Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!’ Nato mi je rekel: ‘Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.’« (Raz 21,3–7)

Prihod Mesija je začetek tega, počelo, izvir uresničevanja vsega tega v našem času in prostoru; to se že dogaja. Njegov prihod dejansko pomeni konec starega, pomeni Božji vlom, udarec v temelje tega sveta in obstoječega reda. Prvi kristjani so razumeli, da živijo v koncu časov. Trenutek med že in še ne, v katerem živimo, lahko ponazorimo s prispodobo. Kadar minirajo večjo zgradbo, k njenim temeljem zakopljejo eksploziv. Ko se ta sproži, se zasliši pok in se pokaže dim, zgradba pa kakšno sekundo še stoji, preden se zruši vase. Ta sekunda, (ki je v Božjem času lahko tudi nekaj tisočletij) je naš čas. Eksploziv pod temelji sveta je že detoniral, slišali smo pok, videli dim – z Rojstvom, Smrtjo in Vstajenjem! Živimo v hiši, ki je na tem, da se sesuje v prah. Hkrati pa se za tiste in s tistimi, »ki so Besedo-Jezusa sprejeli« (Jn 1,12), nevidno že gradi »Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,22).

Stara božična hvalnica vzhodne Cerkve se glasi:

»Devica danes rojeva Nadbitnostnega
in zemlja daje zavetje Nedostopnemu,
angeli slavijo skupaj s pastirji
in modri potujejo z zvezdo,
ker se za nas je rodil
novorojenček, pred vsemi veki Bog.«

Za zaključno molitev predlagam Božični očenaš.

Lk 1,26–38 – Skrivnost učlovečenja in podoba Cerkve

[Preberi odlomek]

Odlomek, ki je pred nami, nas vpeljuje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Vpeljuje nas angel, Božji glasnik, kakor večkrat v Svetem pismu, ko gre za pomembne korake zgodovine odrešenja. Dogodek, ki s svojo radikalnostjo ukinja zgodovino in področje človeškega »mogočega«, pa ima vendarle predzgodbo. Celo več predzgodb, predslik v Stari zavezi. Najprej je tu več podobnih naznanil o čudežnih rojstvih (Izmael, Izak, Samson). Vzorec Gabrielovega razglasa Mariji torej spominja na podobna (a manjša) Božja odrešilna dejanja v Izraelovi zgodovini. Najpomembnejše med njimi, Sarino rojstvo Izaka, ne pomeni nič manj kot začetek Božjega ljudstva. Te zgodbe dajejo barvo našemu odlomku.

Potem je tukaj navezava na kralja Davida. Jožef, s katerim je Marija zaročena, je njegov potomec. Jezus se tako vpisuje v linijo judovskih kraljev. (To, da za Marijin rod ne zvemo ne tu ne kje drugje, je značilno za tedanje judovsko pojmovanje zakona in potomstva: s tem, ko je Marija obljubljena Jožefu, je že pod njegovo oblastjo. Otrok, ki ga rodi, je legalno rojen njemu; za Jude je njegov v polnem smislu besede; biologija tu ni igrala nobene vloge.) Marijin sin je tako lahko uresničitelj velikih obljub, danih Davidu.

V ozadju pa so še druga starozavezna preroštva. Marija je takoj predstavljena kot devica; na njej se izpolnjuje Izaijeva prerokba o »devici, ki bo spočela in rodila sina, čigar ime bo ‘Bog z nami’« (prim. Iz 7,14 po LXX, katere besedilo močno spominja na v. 31). Preroki so govorili tudi o brezmejnem kraljestvu, ki bo prišlo z »detetom, ki nam je dano« (Iz 9,1–6; prim. tudi Mih 4,7; Dan 7,14 itd.). Sploh se zdi, da gre v predstavljenem dogodku za izpolnitev celote starozaveznih obljub: tako ga bo razložila Marija v svoji hvalnici (prim. v. 54–55).

Najpomembnejšo predzgodbo pa nam posreduje Luka: čudežno rojstvo Janeza Krstnika. Če pozorno preberemo v. 5–25, opazimo, da evangelist namerno vleče jasno vzporednico med obema dogodkoma, seveda tako, da drugo rojstvo prvega presega. Vendar je že prvo rojstvo silen čudež, ponovitev začetka izvoljenega ljudstva. Podoben čudež torej stoji na začetku in na koncu obdobja »stare zaveze«. Če je rojstvo Janeza pravi abrahamovski čudež, Janezova vloga pa, da zgolj »razvije preprogo« pred Jezusom, kdo šele je potem On?

Angel nagovori Marijo s čudnim, presenetljivim, nenavadnim pozdravom. V izvirniku ga sestavljata dve besedi, ki sta etimološko povezani. Prva, chaire, dobesedno pomeni »veseli se« in je najbolj običajen pozdrav v grškem jeziku. Druga, kecharitomene, je prav tako izpeljana iz temeljnega teološkega pojma milosti (gr. charis) in pomeni »deležna milosti, veselja, dopadenja« ipd. Gre za zelo redko obliko, ki se v sočasnih grških besedilih skorajda ne pojavlja. Besedno igro bi lahko poustvarili s frazami, kot so »Veseli se, razveseljena!«, »Zdravo, ozdravljena!«, »Ljubka ljubljenka!«, »Izvoljena izvoljenka!« ipd. Podvojitev istega besednega korena učinkuje kot poudarek, superlativ. Zato latinski in sirski prevod razlagata nenavadni kecharitomene kot »polna milosti«, kar po svoje lepo ustreza prekipevanju in pomnoževanju milosti (prim. tudi Rim 5,20–21), ki ga nakazuje izvirnik. Vendar je ta rešitev lahko sporna, ker zabrisuje dejstvo, da je Marija (tako kot vsi ostali) prejemnica milosti, ne pa njen izvor, ki je učlovečena Božja Beseda (prim. Jn 1,14). In milost, s katero je obdarjena Marija, ni nekaj splošnega ali abstraktnega, temveč je Jezus osebno, Mesija, Božji Sin, ki ga bo rodila.

Drugi del pozdrava, »Gospod (je) s teboj,« spominja na angelov klic Gideonu (prim. Sod 6,12), ki mu je Bog naklonil pomembno poslanstvo – težak boj, bitko, v kateri naj manjšina premaga večino. Kakor bi ji Gabriel hotel reči: »Pred tabo so velike in težavne stvari, Marija, a Bog ti bo pomagal, da jih boš opravila.« Marijo skrivnostni pozdrav vsekakor prestraši in zmede. Angel jo potolaži; pove ji, da je »našla milost pred Bogom« – kakor Noe, edini rešeni iz starega sveta (prim. 1 Mz 6,8) in deležen Božje zaveze (prim. 1 Mz 9,9sl.). Na podoben način se bo zdaj začelo novo, Marija bo rešena starega sveta, kjer vlada greh, in kot prva bo deležna nove zaveze, evangelija, milosti in odrešilne moči prihodnjega veka. Sledi prva napoved oziroma obljuba: »Zanosila boš. Sin, ki ga boš rodila, bo novi kralj David« – torej nihče drug kakor obljubljeni Mesija, izpolnitev starodavnih hrepenenj!

Marija se odzove z vprašanjem, podobno kakor Zaharija (v. 18). Izpove nelagodje, nekakšno negotovost. Marija je zaročena deklica, »obljubljena Jožefu v zakon«, ni pa poročena – poroka je bila lahko oddaljena še več let. »Kako – zanosila? Ne živim še z možem.« Kakor koli, njeno vprašanje dobi odgovor v obliki ponovne, še večje obljube in še bolj presenetljive napovedi. Medtem ko prve angelove besede še lahko razumemo kot napoved povsem navadnega rojstva velikega Izraelovega vojskovodje, se zdaj razkrije, da gre za dogodek, ki nima vzporednice nikjer v zgodovini in ki ni primerljiv z nobenim od čudežev. »Sveti Duh bo prišel nadte.« Besede spominjajo na stvarjenje sveta (prim. 1 Mz 1,1–2) in napovedujejo Jezusovo obljubo Cerkvi: »Nad vas bo prišel Sveti Duh« (Apd 1,8). In dejansko: dogaja se novo stvarjenje in pojavlja se skrivnost Cerkve! »Obsenčila te bo moč Najvišjega.« Tu gre najbrž za namig na Božjo navzočnost v templju (prim. npr. 2 Mz 40,35 v LXX: »… kajti oblak ga je obsenčil in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo šotor«). Začenja se Božje bivanje, šotorjenje, šekina med ljudmi. In – tako kot na drugih ključnih mestih Jezusovega življenja (krst, smrt na križu, vstajenje) – za trenutek zasijejo vse tri osebe Trojstva. Učlovečenje je trinitarični dogodek, dejanje, ki zajame, obda, preplavi, prežame Marijino človeško naravo.

V tem se Marija kaže kot ikona, prapodoba Cerkve. Obljuba Duha in Božje sence, ki je tu izrečena njej, je pozneje dana vsej Cerkvi. Še več: nošenje in rojevanje Sina, Božje Besede, ki je pri Mariji telesno, je v duhovnem smislu klic vsakega kristjana. To je naše konkretno, dejansko poslanstvo in delo: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus,« vpije apostol Pavel (Gal 4,19). In čudovita podoba žene, ogrnjene s soncem, z luno pod nogami in z vencem dvanajstih zvezd na glavi iz Razodetja (prim. Raz 12,1sl.), ne pomeni Marije, ampak Cerkev. Vpitje od porodnih bolečin je njena molitev v tem svetu (prim. zapisek o Lk 18,1–8). Preganjana je, vendar Bog jo ščiti. In njeno poslanstvo je roditi dečka, Jezusa, ki bo imel oblast nad narodi. Pustiti Božjemu Duhu in njegovi senci, da v nas izoblikuje Kristusa. Njegovo telo smo – se pravi to, kar je v tem času vidno od njega. In smo manjšina, ostanek – ki pa bo prevladal. V tem je Marijina izjemnost – s svojim dejanjem, s svojim telesom je postala preroško znamenje, razodeta slika skrivnosti Cerkve. Prek nje nam Bog kaže našo naravo in svoje milostno delovanje, ki ga udejanja v nas, mi pa smo vanj poklicani.

Angel nato pomaga Mariji z znamenjem: pove ji za Elizabetino nosečnost, ki je bila do tedaj skrivnost. Nato jo opogumi s spodbudo, ki ne bi mogla biti primernejša: »Bogu ni nič nemogoče. Nobena Božja beseda ni neuresničljiva!« Marija odgovori s slavnim stavkom: »Prav. Veš, da hočem predano služiti Bogu. Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.« Slika Cerkve je s tem dopolnjena. Na to je opozoril prav Martin Luther: Marija je prva novozavezna vernica, prva je slišala evangelij o prihodu Sina, prva se je odzvala s poslušnostjo in vero. Prav ta vera Božji obljubi, naj se mi zgodi po tvoji besedi, je značilnost pravega kristjana in zaklad Cerkve. Marija sprejme tveganje. Korak vere je korak v neznano. Za Marijo tudi v nevarno: lahko bi obveljala za prešuštnico, še posebej, ker je bila že zaročena; kazen za to je bilo kamnanje. Bog si je izbral zelo nekonvencionalno pot. Marija je prava učenka. Božjih besed ne razume v celoti, ampak se jim podvrže in veruje. Namesto celovitega spoznanja »dobrega in zla« nastopi preprosta vera, predanost, zaupanje v Boga, v Božjo dobroto, milost (ki ji je obljubljena v pozdravu). To je preobrat in razveljavljenje starodavne sumničavosti do Boga, ki je povzročila prvi padec. Zato pomeni vera vrata nazaj v prvotno nedolžnost. In ta vrata so se s človeške strani prvič odprla tukaj. Obenem je pomembno – in tolažilno – da Marija kot zgled vere nikakor ni popolna. Besedo sprejema, o njej razmišlja, »jo sestavlja v svojem srcu«, a se okrog nje tudi spotika. Meč, ki bo presekal njeno dušo, je tudi meč Božje sodbe in preizkušnje, ki doleti vsakega človeka. Marija se predstavi kot »nizka«, nepomembna, prezirana. Prav zato je zgled: ker se posebej močno zaveda svoje »nizkosti« in potrebe po »Odrešeniku« (v. 47–48). Takšna je svetopisemska popolnost. Kot prejemnica celote Božjih obljub, Kristusa, je Marija lahko predstavnica celote Božjega ljudstva, hči sionska, in slika Božje neveste. Marija ni brezgrešna – tako kot ni brezgrešno Božje ljudstvo oziroma Cerkev, ki jo predstavlja. Brezgrešnost tukaj ni bistvena in ni potrebna. Brezgrešnost bi celo odpravila paradoks, pohujšanje, evangeljski škandal Božje svobodne, nezaslužene milosti. To, kar je pri Mariji v ospredju in kar je edino pomembno, je Jezus, zmagovito prekipevanje milosti, na katero se skromna Gospodova služabnica odziva s poslušanjem, zaupanjem in predanostjo. To zadostuje.

Jn 3,22–36 – Janez Krstnik in Jezus: pričevanje

[Preberi odlomek]

Ta odlomek nam še enkrat postavi pred oči Janeza Krstnika. Pravzaprav zadnjič, gre za njegovo zadnje pričevanje o Jezusu. Nekateri rokopisi na koncu dodajajo besede: »Potem je bil Janez vržen v ječo.« Ni čisto jasno, kje se Janezove besede končajo; drugi del, v. 31–36 bi bil lahko tudi evangelistovo razmišljanje. Vendar gre tudi v tem primeru za razmislek, ki se navezuje na Krstnika. Drugače povedano: zdi se, da Krstnikov govor, ki ga obnavlja evangelist, neopazno prehaja v evangelistovo kontemplacijo Jezusa.

Janez in Jezus krščujeta hkrati. Njuno delovanje je očitno nekaj časa potekalo vzporedno; zanimivo je, da Janez ni odnehal takoj po Jezusovem krstu. Ni povsem jasno, za kaj je šlo v prepiru, ki ga omenja v. 25, z »očiščevanjem« je morda mišljen kar krst. Janezovim učencem se očitno ni zdelo prav, da jih Jezus »prehiteva«. Janez na to odgovori s svojim »pričevanjem«. Njegovo bistvo je v tem, da kaže proč od sebe, na Jezusa. Začne z modrim izrekom, ki velja tudi na splošno: »Ljudje naj ne bi silili in zahtevali stvari, ki nam jih Bog ni namenil.« (Z upoštevanjem tega stavka bi odpadla večina sodobnih problemov.) Nato Janez odločno poudari, da ni Mesija – nekateri so si očitno domišljali, da morda je; Janez je bil v očeh javnosti vsekakor velika figura. Sledi prispodoba o ženinu in nevesti – Janez je le prijatelj, ki je Ženinu pripravil pot. Zdaj, ko se sliši Ženinov glas, Janez prekipeva od veselja. Kakor kažejo tudi druge prilike (prim. Mr 2,18–20), je bilo Jezusovo bivanje na zemlji razumljeno kot čas svatbe, kot (delno) uresničena eshatološka realnost, ki jo opevata Visoka pesem in Razodetje. Janez, ki je imel veliko in pomembno službo, se veseli tega, da njegov lik in njegova služba bledita ob »Resnični Luči, ki je prišla na svet.« V tem je Janezova veličina: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« To velja za vsako krščansko službo, dejavnost, program, osebnost, iniciativo – če je res krščanska, mora tako zelo kazati na Jezusa, da sama po sebi postaja vedno bolj nepomembna, tanka, prosojna za Drugega, Kristusa.

In ravno to je bistvo pričevanja – gre za kazanje drugam, proč od sebe; za potrjevanje Drugega, ne sebe. Dejansko to velja tudi za krščansko življenje nasploh. V nadaljevanju odlomka izvemo, da je veljalo celo za Jezusa. Tudi on pričuje. Ne kaže na sebe, ampak na Očeta. Jezus pričuje o stvareh, ki jih je videl in slišal v nebesih, se pravi pri Očetu. To pričevanje ni nekaj informativnega. Ne gre za to, da bi nas Jezus zgolj neprizadeto seznanjal z neko realnostjo, ki nam pač ni dostopna. Njegovo pričevanje je odločilni poziv, zapoved, nagovor, »glas ženina«, ki od vsakogar zahteva jasen »da« ali »ne«. Njegovo vsebino lahko tudi natančneje določimo: »Nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje« (Jn 12,49–50, moj poudarek – to je torej »slišal v nebesih«). »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje« (Jn 6,40). Stvari, ki jih je Jezus slišal in videl v nebesih, se tičejo nas, našega odrešenja, večnega življenja, odpuščanja grehov. Pričevanje je eden ključnih Janezovih pojmov, ki je vzporednica pojmu evangelija v drugih novozaveznih spisih. To odločilno delo pričevanja nadaljuje Sveti Duh in z njim tudi Cerkev (prim. Jn 15,26–27). Gre za Božjo svobodno odločitev, ukaz, zapoved. Oziroma s Pavlovimi besedami: gre za Božjo moč, njegovo osebno vsemogočnost (Barth), ki daje življenje in odrešenje (prim. Rim 1,16).

Jezusovo pričevanje torej prihaja kakor luč v temo, ki je ne sprejema. Vsak, kdor sprejme pričevanje, prestopi na drugo stran, v življenje, s svoje strani zapečati, potrdi Božjo resnico, pravičnost, zvestobo (Janez se tukaj izraža v pravniškem jeziku). Ključno vlogo pri tem igra Sveti Duh, ki ga Bog zdaj, v času nove zaveze, v Jezusu, »ne daje na mero«. Gre za pobudo, za govor, za besedo, ki ni človeška, ampak prihaja k nam iz nebes, iz območja povsem Drugega. Vse je v Sinovi oblasti, zato je naš odnos do njega odločilen: če ga sprejemamo, se nanj zanašamo, vanj verujemo, imamo večno življenje, ki nam ga prinaša; če ne, ostajamo na področju greha in Božje jeze. Pozvani in povabljeni smo torej, da se odpremo temu životvornemu govoru Duha, Besedi, ki izhaja iz Očeta in ki jo Duh rojeva tudi v nas. In nato – da tudi sami postanemo pričevanje Življenja.

Mr 1,1–8 – Začetek evangelija: Janez Krstnik

[Preberi odlomek]
Najprej nekaj besed o Markovem evangeliju. Napisan je bil verjetno nekje med letoma 40 in 60 n. št. Kraj nastanka bi lahko bila Palestina, bolj verjetno pa Rim. Marko, njegov pisec, je bil po zelo zgodnjem izročilu (iz začetka 2. stoletja) prevajalec oziroma tolmač apostola Petra. To pomeni, da je potoval z njim in poslušal oziroma tudi prevajal njegove pridige. Očitno se je nato nekoč odločil, da bo Petrovo govorjenje o Jezusu tudi zapisal (morda celo na Petrovo pobudo – prim. 2 Pt 1,15). Vsebinsko besedilo dejansko ustreza zgodnjeapostolski pridigi (prim. še posebej Petrovo pridigo v Apd 10,34–43): začne se z delovanjem Janeza Krstnika, sledi poročilo o Jezusovih čudežih in dobrih delih, konča se z njegovo smrtjo in vstajenjem. Točno to je tudi vsebina Markovega evangelija.

Tako je nastal prvi evangelij – kot povzetek preproste in močne apostolske pridige (kerigme), verjetno že namenjene predvsem poganom. S tem zapisom Petrove pridige je Marko prav zares ustvaril novo literarno zvrst. Evangelij ni niti zgodovinopisje (kakor ga je poznala antika), niti filozofska razprava, niti mit. Je prav to, kar pomeni grška beseda euangelion: dobra novica, razglas dobre novice. Gre za zvrst, ki sporoča, razglaša dejanske, preverljive dogodke, vendar ne na objektivno-neprizadeti način, ki je značilen za zgodovinopisje, temveč na osebno angažiran način. V krščanskem evangeliju njegovo podajanje predpostavlja vero govornika in kliče, vzbuja, vabi k veri poslušalca.

Zanimivo je, zakaj je Marko uporabil ravno to besedo. Tega samostalnika namreč v Septuaginti v takšnem pomenu sploh ne srečamo, torej ni judovskega izvora. Beseda je v antičnih besedilih sicer pomenila dobro novico, ponavadi dobro novico o vojaški zmagi, ali plačilo glasniku, ki je takšno dobro novico prinesel, ali celo žrtev bogovom, ki so jo darovali v zahvalo za dobro novico. Za novozavezno uporabo pa je bistveno, da je bil »evangelij« termin, ki je bil povezan s kultom rimskega cesarja. »Evangelij« je bila že vest o njegovem rojstvu, nato novica o njegovem vzponu na oblast in potem tudi sporočila o njegovih dejanjih. Gre za bližnjevzhodni vladarski kult, v skladu s katerim je cesar božansko bitje, ki varuje ljudi, jim naklanja blaginjo in nekako zagotavlja red v kozmosu. Izbira te besede (je bil za njo sam Jezus?) je bila politična predrznost par excellence. Skupaj z drugimi ključnimi krščanskimi termini (Kurios, »Gospod«, je bil cesarski naziv; basileia, »kraljestvo«, je bilo področje cesarske oblasti in delovanja itd.) očitno kaže na zelo ostro konfrontacijo z »maliki svojega časa« in tudi provokacijo oblasti, ki je gotovo botrovala poznejšemu krvavemu preganjanju kristjanov. Takole so kritizirali prve kristjane: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« (Apd 17,6–7) Krščansko sporočilo je bilo subverzivno.

Marko torej – vede ali nevede – začenja novo literarno zvrst. Morda sámo poimenovanje izhaja iz prve vrstice, kjer omenja »evangelij Jezusa Kristusa«. Tukaj beseda verjetno še ne pomeni »knjige o Jezusovih dejanjih« ampak prej preprosto pripoved/razglas o Njem. Vendar pa je prav Markova raba verjetno vplivala na to, da so se pozneje tako poimenovale knjige o Jezusu.

Za Marka (in za zgodnjeapostolsko pridigo) je značilno, da ni predzgodbe o Jezusovem rojstvu. Začetek evangelija je Janez Krstnik. Besedo začetek, in z njo pomen celotnega uvodnega odlomka, lahko razumemo na dva načina.

Grška beseda (arche) lahko pomeni tudi izvor, počelo. Marko verjetno tukaj vleče vzporednico z začetkom Geneze. Torej: evangelij ima svoj izvor pri prerokih, kakor je razvidno iz navedka, ki sledi. Marko kombinira besedilo iz preroka Malahija (3,1) in Izaija (40,3–4), namiguje pa tudi na izhod iz Egipta (prim. 2 Mz 23,20). Izvor evangelija je torej starodaven, je v Božjem delovanju, ki je že zdavnaj pripravljalo »tla« za Jezusa. Je v preroškem pričakovanju, ki se je stopnjevalo, in svoj vrh doseglo prav v osebi Janeza Krstnika. Kot prvi prerok po štiristoletnem premoru je bil že sam svojevrstna izpolnitev pričakovanja (zato so nekateri mislili, da je mogoče kar Mesija). Njegova obleka je spominjala na preroka Elija (prim. v. 6 in 2 Kr 1,8), glede katerega je bilo napovedano, da se bo pojavil tik pred usodnim dnem Gospodovega prihoda (Mal 3,23–24). Toda Janez-Elija ni Mesija, temveč povzetek prerokov; on pričakovanje stopnjuje do skrajnosti: »Prihaja močnejši od mene.« Tukaj je, tako rekoč za vogalom!

Po drugi razlagi moramo začetni stavek in z njim ves odlomek razumeti takole: evangelij se začenja z vsebino tega, kar je oznanjeval Janez Krstnik. Oznanjeval pa je najprej spreobrnjenje, spokorjenje, življenjski obrat, ko se človek zave svojih grehov in se obrne k Bogu. In nato: odpuščanje grehov. Tukaj gre za nekaj radikalnega: ne za odpuščanje tega ali onega greha, ampak za celotno, popolno odpuščanje vseh grehov. In to ne more pomeniti drugega, kot povsem novo življenje, nov odnos z Bogom, ki je zdaj mogoč zaradi tega temeljnega odpuščanja. Ta dogodek, ki je po naravi nekaj notranjega (za človeka in nenazadnje tudi za Boga), je zapečaten z javnim, vidnim, zunanjim znakom, krstom. Judje so poznali različne obredne očiščevalne kopeli, verjetno so jih prakticirali tudi pri sprejemu spreobrnjencev v judovstvo (poleg obreze). Janezov krst pa takšen obred izolira in ga s tem v nekem smislu absolutizira. K temu dejanju spreobrnjenja kliče Jude, Božje ljudstvo. S tem kaže, da religiozna identiteta človeku ne daje nobenega posebnega »statusa« pred Bogom – razen če s tem ne razumemo privilegija, da so pobožni najprej povabljeni, da priznajo in spoznajo svojo grešnost! Janez torej veže ta obred na radikalni Božji klic k spokorjenju in na prav tako radikalno Božjo obljubo o odpuščanju grehov, zato ima pravzaprav že zakramentalni značaj (v smislu vidnega znamenja in potrditve nevidne Božje milosti, ki je navzoča v dogodku). Pomenljivo je, da Nova zaveza tudi poznejši krščanski krst naravnost povezuje s spreobrnjenjem in z odpuščanjem grehov: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« (Apd 2,38) Radikalno očiščenje in odpuščanje grehov vpeljuje in vzpostavlja nov odnos z Bogom. To je bistvo obljube Svetega Duha, ki jo prvikrat v vsej neposrednosti srečamo ravno pri Janezu Krstiniku: »On vas bo krstil v Svetem Duhu.« S tem Janez ponovno povzema mnoge starozavezne preroške napovedi (pri Joelu, Izaiju, Ezekielu idr.) in jih obenem izostri do skrajnosti v obliki bližnjega pričakovanja nekoga, ki bo krščeval z Duhom. Kdo je to? V Stari zavezi Svetega Duha resda še niso razumeli kot tretjo Božjo Osebo, se pravi kot Boga samega, vendar je po drugi strani tudi jasno, da Sveti Duh ni lasten nikomur drugemu, kot samo Jahveju: je njegov življenjski, oživljajoči dih, stvariteljska moč, njegov preroški navdih in sila, ki dela njegove čudeže. Tukaj pa prihaja nekdo, ki bo krščeval z njim, kakor Janez krščuje z vodo. To je lahko samo JHVH osebno. Tudi če v teh besedilih Svetega Duha še ne razumemo v smislu poznejše trinitarične teologije, gre v njih vsekakor za enega najčudovitejših novozaveznih pričevanj (oziroma kontekstualnih dokazov) za Jezusovo božanstvo.

Obe razumevanji današnjega odlomka si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Po prvi je Janez razumljen predvsem kot zadnji med starimi, po drugi pa vsaj delno že kot prvi med novimi.

Janez kliče k spreobrnjenju v povezavi z obljubo odpuščanja grehov, torej že znotraj evangelija milosti. Ravno veličina popolnega odpuščanja grehov (in nato Njega, ki prihaja) narekuje neizprosno ostrino Janezove zahteve po spokorjenju. To je bistveno za krščanski pogled na spokorjenje: naš motiv za spokorjenje ni Božja jeza ali Božja sodba ali Božja pravičnost ampak Božja milost. Bog nas »s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Ravno ta presežna, radodarna nezaslužena dobrota nam omogoča spoznanje svoje drugačnosti, sebičnosti, omejenosti, pomanjkljivosti, grešnosti. Tako pa priznavamo tudi upravičenost Božje jeze in Božje sodbe: »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6).

Priprava Gospodovih poti, spreobrnjenje, je torej že prvo delo evangelija, njegov začetek. Res pa je, da obljuba Svetega Duha pri Janezu ostaja še v prihodnosti, čeprav bližnji. Povezana je s Tistim, ki prihaja in ki bo odslej v središču Markove pozornosti.

Mt 25,31–46 – Sodba ob koncu časov

[Preberi odlomek]

To besedilo je zadnji Jezusov govor v Matejevem evangeliju. Takoj za njim sledi poročilo o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Zato je razumljivo, da je bil odlomek v nekaterih tradicionalnih cerkvah vzet za zaključek cerkvenega leta. Gre za konec Jezusovega nauka, vsaj kakor ga razume evangelist Matej. Predstavi nam Kristusa v slavi in večno sodbo in nam s tem posreduje še zadnji – glavni! – etični pouk. Ta se osredotoča na uboge in se s tem vrne na začetek Jezusovih govorov v tem evangeliju, na »blagor ubogim« (Mt 5,3) in ostale blagre. Tema uboštva stoji na začetku in na koncu – s tem namiguje, da je z njo povezano tudi vse vmes.

V tem odlomku je tema zaostrena do skrajnosti, prav osupljivo. Uboštvo tukaj dobi eshatološko vlogo – odločalo bo na Kristusovi sodbi! Jezus se tudi tukaj nasloni na starozavezne zametke: »›Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,‹ govori Gospod« (Ps 12,6). »Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za nesrečnega, pravico za ubogega.« (Ps 140,9) Sodba je Božji poseg v zgodovino, kjer se odločilno zavzame za uboge in jih reši. Jezus dodaja: in prav tvoj odnos do teh ubogih bo odločil, kje boš končal ti.

Kdo so ti ubogi? Najprej to, kar smo rekli že drugje: predstavljajo ontološko udarjenost, temeljno pomanjkljivost, necelovitost, krhkost, ranljivost. Jezus za takšne ne samo skrbi, ampak se z njimi identificira. In res: vse to, kar pravi o ubogih, se je zgodilo njemu, kakor nam povedo naslednja Matejeva poglavja: na križu je bil lačen in žejen, bil je nag, bil je bolan – »nesel je naše bolezni« (Mt 8,17), bil je v ječi, zavržen, po krivici obtožen. In tisti, ki mu niso izkazali usmiljenja, so v prvi vrsti judovski verski veljaki (pomembna Matejeva tema!).

Nadalje so ubogi gotovo vsi reveži, tudi nekristjani, »tujci«. Opazili smo že, kako so »sirota, vdova in tujec« nekako vzeti v Božje ime (prim. 5 Mz 10,17–19). Stara zaveza tudi že pove: »Kdor je usmiljen s siromakom, posoja Gospodu, povrnil mu bo njegovo delo.« (Prg 19,17) Pri tem ni pomembno, kako pravični ali pobožni so ti ubogi. Njihove tegobe (bolezen, ječa, tudi revščina) so bile v judovskem kontekstu (torej v Matejevem kontekstu!) navadno razumljene kot posledica greha. Jezus se na to ne ozira. On sam je postal »greh za nas« (2 Kor 5,21)! In tako želi, da tudi v vseh trpečih, tudi trpečih zaradi greha (in kdo ni tak?), prepoznamo Njega. On je postal tak za nas. Spoštujmo njegovo živo ikono. On se identificira z njimi, on skrbi za njih: »Zakaj rešil bo ubogega, ki kliče na pomoč, nesrečnega, ki nima pomočnika. Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih. Pred zatiranjem in nasiljem jih bo rešil, v njegovih očeh bo njihova kri dragocena.« (Ps 72,12–14) In on skrbi za njih tako, da naroča nam, naj skrbimo za njih kakor za Njega. Ubogi tako postanejo zakrament, vidno znamenje Božje milosti križa. »To sem jaz,« pravi Jezus nad njimi, tako kot nad izreka kruhom: »To je moje telo za vas.«

Pred nami je paradoks v izvirnim smislu besede: Bog, ki je veličasten, sijajen, poln moči in življenja, se kaže v svojem nasprotju – v bedi, siromaštvu, šibkosti in propadljivosti. Jezus, ki na koncu časov sedi na »prestolu veličastva« – in je zato seveda deležen vsega odobravanja in spoštovanja – razglaša, da je odločilno, kako smo se vedli do njega v njegovi nasprotni podobi, takšni, ki pri večini ljudi izziva prezir, odpor ali vsaj nelagodje.

Spet v drugem smislu pa so tukaj mišljeni apostoli, »Jezusovi mali bratje«, dobesedno »zadnji«, ki bodo nekega dne postali »prvi«. O tem pričuje tudi Pavel: »Zdi se mi namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto … Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka.« (1 Kor 4,9.13) Od tega, kako jih bodo sprejeli ljudje vsega sveta, »vsi narodi« (v. 32), je odvisna njihova usoda.

Skupaj z apostoli pa smo mišljeni tudi vsi kristjani. »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.« (1 Kor 1,27–29) Takšni smo vsi kristjani, ker smo vsi poklicani, da nosimo Jezusov križ in se tako izpraznimo sebe; »kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17). Še toliko bolj pa to velja za nas, mlačne potrošniške kristjane, ki nam Jezus sam pričuje: »Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17)

Če se zavedamo svoje grešnosti, bistvene zamejenosti in eksistencialne negotovosti, šibkosti, necelovitosti in s tem odvisnosti, smo deležni Jezusovega usmiljenja in odpuščanja. Če se res zavemo, da smo takšni, potem bomo tudi po naravi, intuitivno sočutni do bližnjih, ki trpijo enako pomanjkanje. To je krščanski realizem.

Ta odlomek bi moral predvsem živo vznemiriti nas protestante. Z našim naukom o »opravičenju po veri« – vsaj kakor ga ponavadi razumemo – se takšna besedila slabo ujemajo, zato jih rajši obidemo. Dejansko zahtevajo, da naše pojmovanje »vere« razširimo: odrešeni smo po takšni veri, ki ne samo, da veruje, zaupa in se zanaša na Kristusa v nekem abstrahiranem smislu, ampak ki veruje v Kristusa, ki je trpel in je ontološko povezan z vsemi trpečimi na svetu, se z njimi identificira in za njih skrbi kot za samega sebe. Takšna vera opravičuje, ker nas ta uvid postavi v to isto vlogo bednega grešnika in nas obenem motivira za dejavno ljubezen do drugih, nam enakih. Tako ljubim svojega bližnjega, kakor da sem to jaz sam. Krščanska etika, ki je očitno v samem temelju vere, pa ni nekaj neodvisnega od nje: dobra dela so storjena Jezusu osebno – on je njihov izvor, cilj in merilo. Gre za služenje njemu in hkrati zraščanje z njim.

Ubogi in uboštvo torej odločajo o večnosti. Ta odlomek nas nadalje svari z gotovo najbolj nepriljubljeno predstavo v krščanstvu: večno kaznijo. Nekateri zgodnji krščanski učitelji (npr. Origen in Gregor iz Nise) so ta izraz tolmačili etimološko, kot »kazen veka«, kar bi pomenilo kaznovanje v prihodnjem veku (ki je lahko tudi dolgo in mučno), ne pa neskončne, večne kazni. Težava s to razlago je, da se z enakim izrazom označuje tudi »večno življenje« – naj bi tudi to razumeli kot časovno omejeno? Kakor koli, velja tole: večni ogenj je pripravljen hudiču in njegovim demonom. Ni namenjen ljudem. Teofilakt pojasnjuje: za demonsko naravo je značilna neusmiljenost, in ljudje, ki se ji pridružijo in jo privzamejo, bodo deležni takšnega konca. Bog pa si za nas želi nekaj nekaj boljšega – usmiljenje – in nam tudi pripravlja – je že pripravil! – konec, ki je skladen z vstajenjem in poveličanjem njegovega Sina. To je naša spodbuda in naša obljuba. »Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo!« (Jak 2,13)

Lk 18,1–8 – Prilika o vdovi in sodniku

[Preberi odlomek]

Ta prilika nam je dana, da bi vedeli, da moramo vedno moliti. Tukaj gre za eno ključnih Lukovih besed, ki ima veliko težo. Beseda pomeni, da je nekomu nekaj usojeno oziroma določeno; v ozadju te določitve je seveda Bog. Luka jo uporablja na nekaterih ključnih mestih v zvezi z Jezusom (Lk 2,49; 4,43; 9,22; 22,37; 24,7.26.44; Apd 3,21; 17,3), z apostolom Pavlom (Apd 9,16; 19,21; 23,11; 27,24) in s kristjani nasploh (Apd 4,12; 14,22; 20,35 in seveda to mesto). Pogosto se povezuje s trpljenjem ali vsaj s trudom in ima včasih prizvok življenjskega poslanstva. Stalna, hrabra, zaupna molitev je torej ena najpomembnejših »dejavnosti«, ki nam jo je namenil in določil Bog. To je »naša usoda«.

Moliti moramo vedno in se ne naveličati. Vedno, ob vsaki priložnosti, v vsakem položaju in – kakor se zdi, da nam namiguje naslednja beseda – v vsakem psihičnem stanju. Ne naveličati se je namreč zelo bogata beseda, ki pomeni tudi ne omagati, ne obupati, ne odnehati, ne oslabeti, ne izgubiti motivacije in zavzetosti pri kakem stalnem opravilu, pa tudi ne ustrašiti se zla ali velike težave. Največja zapreka naši stalni molitvi in tudi molitveni disciplini je občutek, da molitev pravzaprav nič ne zaleže in da je zato odveč.

Jezus prihaja na pomoč tej naši slabotnosti in nas spodbuja s priliko o vdovi in sodniku. Tukaj uporabi znano metodo judovskih rabinov »lažje in težje«. Najprej nam predstavi »težje«: uboga vdova, brez vsakršne socialne zaslombe, se sooča z brezčutnim, oholim sodnikom. Prosi in prosi in prosi – in nazadnje uspe! Če je to mogoče – tako pravi Jezus –, potem je še veliko bolj mogoče tudi »lažje«: Bog, ki je pravo nasprotje tega sodnika, svoje izvoljene (izraz se uporablja tudi za Jezusa in ima sopomen »ljubljenci«) uslišuje prav hitro. To je sedaj izrecna obljuba: »Povem vam, hitro jim bo pomagal.«

Jezus nam s to priliko pomaga še drugače. Ljudem se včasih (ali pa pogosto) zdi, da je Bog strog, natančen sodnik, ki se ne meni kaj dosti za naše tegobe. Jezus nam pravi: v redu, tudi če že mislite, da je Bog takšen (in vsekakor on takšen ni), vidite, da bi vas uslišal. Torej molite!

Vdova je na nek način najbrž slika Cerkve, oziroma vsakega posameznega kristjana, nad katerim je razglašen »blagor ubogim«. Cerkev je v tem svetu vdova, ker je bil njen Ženin okrutno umorjen. Je predstavnica ubogih: sama v sebi ontološko necelovita, pomanjkljiva, bivanjsko krhka, zato vpije (prim. tudi Raz 12,2). Ravno ubogi in vdove so bili vedno med prvimi »prejemniki« Božjega usmiljenja in zaščite (prim. 5 Mz 10,17–18 – vdova skorajda spada k Božjemu imenu; Zah 7,10 itd.).

Zanimiva je tudi slika molitve, ki nam jo kaže ta prilika. V skladu z njo je molitev vpitje po pravici. »Prisodi mi pravico,« vpije psalmist (Ps 26,1; prim. tudi Ps 35,23.24; 72,2; 103,6; 119,154; 140,13; 146,7). Tudi pojem pravice oziroma pravičnosti v Novi zavezi je zelo širok. Pravičnost lahko pomeni »pravo stanje«, »biti v pravem odnosu«, to, da so stvari »kakor je prav« (tako npr. prevaja Peterson v svojem Message-u: »made right«, »set right with« ipd.). Vdova-Cerkev na tem svetu neprestano trpi krivico. Kot Kristusova nevesta je deležna njegovega kraljestva, vendar svet ji tega ne priznava. Ali pa vzemimo to osebno: naše »meso« noče vedeti ničesar o dobri Kristusovi vladavini Duha – ne priznava mu njegove pravice, ki je hkrati pravica našega novega, bogorojenega človeka (prim. Rim 8,7.12–13). Nasprotnik iz prilike je potemtakem kar Satan – on neprestano obtožuje (Raz 12,10) in ne priznava ničesar Božjega v nas. Vse, ki verujejo, ima za nerazumne, primitivne, prevarane varljivce – s tem tem nam dela krivico.

Ključna ost te prilike je torej tale: vsaka molitev je vpitje po pravici, po vzpostavitvi pravih odnosov, pravega reda, Božjega reda, Božjega kraljestva. Ko vidimo našo molitev kot krik po odpravi krivice, zla, tegob, obtožb, groženj, zatiranja, negotovosti, grešnosti, nevednosti, pomanjkanja – našega in tujega – takrat smo na dobri poti, da naša molitev postane nekaj stalnega, neprestanega. In k temu nas spodbuja obljuba: Bog bo hitro uslišal – mi pa vpijmo dan in noč.

Jezus konča z opozorilom v obliki vprašanja. Človeška zvestoba/vera je kratkotrajna. Kako je s tvojim zaupanjem, zanašanjem name? Bo zdržalo preizkušnje? Bo preneslo »stisko konca časov«? Bo vztrajalo do konca?

Mt 25,14–30 – Prilika o talentih

[Preberi odlomek]

Prilika, ki je pred nami, govori o Božjem daru in hkrati, kaj se v zvezi z njim zahteva od nas. Pravzaprav nam odstira pogled na dinamiko nebeškega kraljestva. Besedilo je težje, kot se zdi na prvi pogled. Navadno ga razumemo, kot da Jezus govori o tem, da moramo talente, ki smo jih prejeli od Boga, uporabiti. Ti talenti naj bi bili naravni »talenti«, nadarjenosti, sposobnosti itd. in/ali duhovni darovi, ki so nam dani. To sicer drži, vendar pove premalo. Tako prezremo bistvo zgodbe, ki nam jo slika Jezus. »Človek«, gospodar, izroči služabnikom svoje premoženje. Talenti so pravzaprav merske enote za velike količine denarja: en talent je 35 kg srebra. Gospodar od služabnikov pravzaprav pričakuje, da v času njegove odsotnosti nadaljujejo njegovo delo, da skrbijo za njegov posel. »Trgujte, dokler ne pridem.« (Lk 19,13) To je po mojem bistveno. Tako lahko razumemo, zakaj se gospodar tako razjezi, ko eden od služabnikov njegovo premoženje preprosto shrani (in to čisto uspešno). Temu človeku je bilo vseeno za gospodarjev posel, čeprav je povsem dostojno ohranil premoženje.

Kaj to lahko pomeni za nas? Kako naj kot kristjani razumemo to priliko? Jezus spet uporabi ekonomsko metaforo: vsi mi smo kot služabniki udeleženi v Gospodarjevem poslu. Smo služabniki, torej odvisni, torej se od nas pričakuje in nam je naloženo delo. To delo ni nekaj, kar mi lahko izberemo ali pa ne, temveč je nekaj, kar je Jezus izbral zase in torej tudi za nas. To, da moramo delati, izhaja iz našega eksistencialnega položaja v tem času. Če je bil sam Gospod služabnik, koliko bolj moramo to vlogo vzeti nase mi? To velja za celotno naše življenje: ne živimo več zase ampak zanj (prim. Rim 14,7–9; 2 Kor 5,15). »Vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Kaj pomeni »delajte v imenu Gospoda Jezusa« drugega kot to, da opravljamo njegovo delo, za katero smo tudi pooblaščeni od njega. Prilika v Matejevem evangeliju je ostra: če nimamo te drže služenja Drugemu, te bistvene usmerjenosti proč od sebe k Drugemu, k Jezusu, nimamo ničesar in bomo tudi dejansko izgubili vse. Obenem pa je to tudi obljuba: če imamo takšno držo ljubeče poslušnosti, ki je pripravljena za akcijo, imamo in bomo imeli obilje, presežnost dobrote. In hkrati spodbuda: ko imamo to držo, v njej rastemo in napredujemo – to je krščanska rast, ki jo daje Bog (prim. 1 Kor 3,7): hrabro, zaupno delovanje po Jezusovem zgledu, izvrševanje njegovega dela v svetu, udejanjanje nebeškega kraljestva v tem času.

Kakšen je Gospodov posel? Lk 4,18–19: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« Lahko bi sicer navedli še kakšna druga mesta, vendar je tole gotovo ena od mest, ki najjasneje kažejo, kako je Jezus razumeval svoje poslanstvo. Jezusova služba je torej namenjena ubogim, tistim, ki so ontološko v pomanjkanju, ki nimajo: premoženja, svobode, zdravja/dojemanja in pravice. Vsi kristjani, brez izjeme, strogo brez izjeme, smo poklicani, da sodelujemo v tej službi prinašanja dobre novice, oznanjevanja Gospodove milosti. To je naša temeljna življenjska naloga, »talent«: to sodelovanje v Jezusovem poslanstvu. In pri tem naj imamo še posebej pred očmi tiste, ki so tako ali drugače ubogi, eksistencialno udarjeni, odločilno in boleče nepopolni. Skrb za njih je imela v prvi Cerkvi dejansko častno mesto: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1,27)

To Jezusovo služenje ubogim po svoje zaokroži naslednja prilika, Mt 25,31–46, ki pojasni, da so prav ti ubogi, eksistencialno pomanjkljivi, podoba, živa ikona Jezusa samega, pravzaprav Jezusa na križu. Ko služimo njim, služimo Jezusu osebno. Tako je naše služenje obenem priznavanje gospostva in izkazovanje časti Njemu, ki je v svojem skrajnem uboštvu križa služil nam.

Mt 25,1–13 – Prilika o desetih devicah

[Preberi odlomek]

Besedilo, ki je pred nami, je predvsem svarilo k budnosti, k treznem zavedanju našega položaja in hkratnemu pričakovanju Božje obljube. Prizor je naslednji: device pričakujejo ženina in nevesto, da prideta na poročno slavje; device imajo pri tem vlogo svečanega spremstva. K temu so očitno morale biti povabljene. Torej lahko najprej rečemo, da ta slika predstavlja dejstvo, da smo kristjani ljudje, ki jih je Bog svobodno povabil k nečem velikem in čudovitem – in mi smo se na to povabilo svobodno odzvali. Vendar to ni vse. Naš svobodni odziv očitno ni dovolj. Nekaj manjka. Olje v svetilkah. Prilika nam ne pove, kaj točno naj bi si mislili pod tem. Zato so v zgodovini krščanstva nastale različne razlage: dobra dela (cerkveni očetje), vera (Luther), Sveti Duh (binkoštniki) itd. Skratka: tisto, kar se je določenim kristjanom določene dobe zdelo najpomembnejše v krščanskem življenju. Prilika vsekakor dopušča vse te alegorične razlage, vendar po svoje niti ne zahteva, da bi jih morali konkretno določiti oziroma postaviti eno proti drugi; po mojem hkratno vključuje vse od njih, saj meri na totaliteto pravega krščanskega življenja. Zdi se namreč, da je tema prilike pripravljenost (v. 10). Najresnejša, predsmrtna pripravljenost: »Ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku dosegli popolnosti« (Didahe 16,2). Ta nevednost, pod katero smo očitno postavljeni po Gospodovi volji, je eksistencialni udarec v naše človeško bitje. Bog nas z njo udari v temelj našega bivanja, kakor je udaril Izraela-Jakoba (prim. 1 Mz 32,25–33), tako da je vse življenje šepal, in kakor je udaril Pavla s »trnjem v mesu«, da se ne bi prevzel zaradi razodetij, ki so mu bila dana (prim. 2 Kor 12,7). Človeška bitja in celo mi, kristjani, ki »imamo Kristusov um« (1 Kor 2,16), smo bistveno zamejeni glede vedenja o času svojega konca. Naš konec, in z njim sodba, pojavitev »pred Kristusovim sodnim stolom« (2 Kor 5,10), visi nad nami. S tem smo pritisnjeni ob zid: s svojim spokorjenjem od lenobe in z aktivno predanostjo dobrim delom ne moremo odlašati. Ne preostane nam nič drugega, kot da se zatečemo h Gospodu. On je naš edini izhod. Ker ne vemo, smo postavljeni v odvisnost, radikalno odvisnosti, ki je vpisana v temelje našega bivanja. Kristus nas je z avtoriteto svoje besede postavil v neprijeten položaj potrpežljivega pričakovanja nečesa, kar ne vidimo – skratka v popolno nasprotje bivanjskega vzorca, ki smo ga vajeni iz potrošniške družbe. Čakamo. In naše bivanje ni v naši lasti, ni v področju našega vedenja: tako naš izvor kakor naš konec. Jezus nas odločno sooča s to temeljno resnico človeškega obstoja in nas obenem spodbuja k budnosti: k radikalni odprtosti za njega, k popolni transparentnosti naših življenj, ki dopušča, da v vsakem trenutku »pokažemo vse svoje karte« ter da se »razodenejo misli naših src« (Lk 1,35) in da se »sodi temu, kar se skriva v ljudeh« (Rim 2,16). Vzeta so nam tla pod nogami, na katera bi se lahko zanašali, ali bolje rečeno, zrušena je zadnja stena našega življenja in skozi njo zeva odprto zvezdno nebo Jezusovega prihoda. Vendar tukaj je tudi obljuba: Bog daje modrost, da se pripravite, bodite torej pripravljeni, »vsak čas molíte« (Lk 21,36). In kaj drugega je molitev, kakor neprestana odprtost za Boga, transparentnost pred njim? In to je končna, velika Obljuba: takšne čaka Svatba, seštevek in povzetek vseh obljub.

O tem dnevniku

Tale dnevnik je posvečen Božji besedi, Božjemu glasu, kolikor nam ga uspe slišati. V njem so zapiski ob svetopisemskih odlomkih: razmišljanja, komentarji, meditacije, pridige, asociacije, refleksije, intuicije …
Objave si ne prizadevajo podati nekakšne »strokovne« analize odlomkov (kar koli naj bi to že bilo) in ne nastajajo kot sad dolgotrajne raziskave in preciznega snovanja, ampak so sad trenutnega navdiha (ali njegovega pomanjkanja; sodbo o tem prepuščam bralcem) ob branju Svetega pisma. Jezikovni izraz je lahko neizpiljen in misli bolj nakazane kakor izpeljane.
Prav zato ste vabljeni - iskreno -, da se pridružite in s svojimi komentarji dopolnjujete in obogatite prispevke. Zaželena je seveda tudi polemika, vendar ta naj bo v okviru in mejah, ki nam jih vsem narekuje Kristusova ljubezen. Njemu, Živi Besedi, naj bo ta blog posvečen.
Žal se prevečkrat zgodi, da postanejo komentarji blogov svojevrsten dokaz za padlost človeške narave. Zato bodimo obzirni in sočutni tudi in še posebej ko izražamo nestrinjanje. Za skrajne primere si seveda pridržujem pravico brisanja žaljivih odzivov.