petek, 21. november 2008

Lk 18,1–8 – Prilika o vdovi in sodniku

[Preberi odlomek]

Ta prilika nam je dana, da bi vedeli, da moramo vedno moliti. Tukaj gre za eno ključnih Lukovih besed, ki ima veliko težo. Beseda pomeni, da je nekomu nekaj usojeno oziroma določeno; v ozadju te določitve je seveda Bog. Luka jo uporablja na nekaterih ključnih mestih v zvezi z Jezusom (Lk 2,49; 4,43; 9,22; 22,37; 24,7.26.44; Apd 3,21; 17,3), z apostolom Pavlom (Apd 9,16; 19,21; 23,11; 27,24) in s kristjani nasploh (Apd 4,12; 14,22; 20,35 in seveda to mesto). Pogosto se povezuje s trpljenjem ali vsaj s trudom in ima včasih prizvok življenjskega poslanstva. Stalna, hrabra, zaupna molitev je torej ena najpomembnejših »dejavnosti«, ki nam jo je namenil in določil Bog. To je »naša usoda«.

Moliti moramo vedno in se ne naveličati. Vedno, ob vsaki priložnosti, v vsakem položaju in – kakor se zdi, da nam namiguje naslednja beseda – v vsakem psihičnem stanju. Ne naveličati se je namreč zelo bogata beseda, ki pomeni tudi ne omagati, ne obupati, ne odnehati, ne oslabeti, ne izgubiti motivacije in zavzetosti pri kakem stalnem opravilu, pa tudi ne ustrašiti se zla ali velike težave. Največja zapreka naši stalni molitvi in tudi molitveni disciplini je občutek, da molitev pravzaprav nič ne zaleže in da je zato odveč.

Jezus prihaja na pomoč tej naši slabotnosti in nas spodbuja s priliko o vdovi in sodniku. Tukaj uporabi znano metodo judovskih rabinov »lažje in težje«. Najprej nam predstavi »težje«: uboga vdova, brez vsakršne socialne zaslombe, se sooča z brezčutnim, oholim sodnikom. Prosi in prosi in prosi – in nazadnje uspe! Če je to mogoče – tako pravi Jezus –, potem je še veliko bolj mogoče tudi »lažje«: Bog, ki je pravo nasprotje tega sodnika, svoje izvoljene (izraz se uporablja tudi za Jezusa in ima sopomen »ljubljenci«) uslišuje prav hitro. To je sedaj izrecna obljuba: »Povem vam, hitro jim bo pomagal.«

Jezus nam s to priliko pomaga še drugače. Ljudem se včasih (ali pa pogosto) zdi, da je Bog strog, natančen sodnik, ki se ne meni kaj dosti za naše tegobe. Jezus nam pravi: v redu, tudi če že mislite, da je Bog takšen (in vsekakor on takšen ni), vidite, da bi vas uslišal. Torej molite!

Vdova je na nek način najbrž slika Cerkve, oziroma vsakega posameznega kristjana, nad katerim je razglašen »blagor ubogim«. Cerkev je v tem svetu vdova, ker je bil njen Ženin okrutno umorjen. Je predstavnica ubogih: sama v sebi ontološko necelovita, pomanjkljiva, bivanjsko krhka, zato vpije (prim. tudi Raz 12,2). Ravno ubogi in vdove so bili vedno med prvimi »prejemniki« Božjega usmiljenja in zaščite (prim. 5 Mz 10,17–18 – vdova skorajda spada k Božjemu imenu; Zah 7,10 itd.).

Zanimiva je tudi slika molitve, ki nam jo kaže ta prilika. V skladu z njo je molitev vpitje po pravici. »Prisodi mi pravico,« vpije psalmist (Ps 26,1; prim. tudi Ps 35,23.24; 72,2; 103,6; 119,154; 140,13; 146,7). Tudi pojem pravice oziroma pravičnosti v Novi zavezi je zelo širok. Pravičnost lahko pomeni »pravo stanje«, »biti v pravem odnosu«, to, da so stvari »kakor je prav« (tako npr. prevaja Peterson v svojem Message-u: »made right«, »set right with« ipd.). Vdova-Cerkev na tem svetu neprestano trpi krivico. Kot Kristusova nevesta je deležna njegovega kraljestva, vendar svet ji tega ne priznava. Ali pa vzemimo to osebno: naše »meso« noče vedeti ničesar o dobri Kristusovi vladavini Duha – ne priznava mu njegove pravice, ki je hkrati pravica našega novega, bogorojenega človeka (prim. Rim 8,7.12–13). Nasprotnik iz prilike je potemtakem kar Satan – on neprestano obtožuje (Raz 12,10) in ne priznava ničesar Božjega v nas. Vse, ki verujejo, ima za nerazumne, primitivne, prevarane varljivce – s tem tem nam dela krivico.

Ključna ost te prilike je torej tale: vsaka molitev je vpitje po pravici, po vzpostavitvi pravih odnosov, pravega reda, Božjega reda, Božjega kraljestva. Ko vidimo našo molitev kot krik po odpravi krivice, zla, tegob, obtožb, groženj, zatiranja, negotovosti, grešnosti, nevednosti, pomanjkanja – našega in tujega – takrat smo na dobri poti, da naša molitev postane nekaj stalnega, neprestanega. In k temu nas spodbuja obljuba: Bog bo hitro uslišal – mi pa vpijmo dan in noč.

Jezus konča z opozorilom v obliki vprašanja. Človeška zvestoba/vera je kratkotrajna. Kako je s tvojim zaupanjem, zanašanjem name? Bo zdržalo preizkušnje? Bo preneslo »stisko konca časov«? Bo vztrajalo do konca?

Ni komentarjev:

Objavite komentar