sreda, 19. november 2008

Mt 25,1–13 – Prilika o desetih devicah

[Preberi odlomek]

Besedilo, ki je pred nami, je predvsem svarilo k budnosti, k treznem zavedanju našega položaja in hkratnemu pričakovanju Božje obljube. Prizor je naslednji: device pričakujejo ženina in nevesto, da prideta na poročno slavje; device imajo pri tem vlogo svečanega spremstva. K temu so očitno morale biti povabljene. Torej lahko najprej rečemo, da ta slika predstavlja dejstvo, da smo kristjani ljudje, ki jih je Bog svobodno povabil k nečem velikem in čudovitem – in mi smo se na to povabilo svobodno odzvali. Vendar to ni vse. Naš svobodni odziv očitno ni dovolj. Nekaj manjka. Olje v svetilkah. Prilika nam ne pove, kaj točno naj bi si mislili pod tem. Zato so v zgodovini krščanstva nastale različne razlage: dobra dela (cerkveni očetje), vera (Luther), Sveti Duh (binkoštniki) itd. Skratka: tisto, kar se je določenim kristjanom določene dobe zdelo najpomembnejše v krščanskem življenju. Prilika vsekakor dopušča vse te alegorične razlage, vendar po svoje niti ne zahteva, da bi jih morali konkretno določiti oziroma postaviti eno proti drugi; po mojem hkratno vključuje vse od njih, saj meri na totaliteto pravega krščanskega življenja. Zdi se namreč, da je tema prilike pripravljenost (v. 10). Najresnejša, predsmrtna pripravljenost: »Ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku dosegli popolnosti« (Didahe 16,2). Ta nevednost, pod katero smo očitno postavljeni po Gospodovi volji, je eksistencialni udarec v naše človeško bitje. Bog nas z njo udari v temelj našega bivanja, kakor je udaril Izraela-Jakoba (prim. 1 Mz 32,25–33), tako da je vse življenje šepal, in kakor je udaril Pavla s »trnjem v mesu«, da se ne bi prevzel zaradi razodetij, ki so mu bila dana (prim. 2 Kor 12,7). Človeška bitja in celo mi, kristjani, ki »imamo Kristusov um« (1 Kor 2,16), smo bistveno zamejeni glede vedenja o času svojega konca. Naš konec, in z njim sodba, pojavitev »pred Kristusovim sodnim stolom« (2 Kor 5,10), visi nad nami. S tem smo pritisnjeni ob zid: s svojim spokorjenjem od lenobe in z aktivno predanostjo dobrim delom ne moremo odlašati. Ne preostane nam nič drugega, kot da se zatečemo h Gospodu. On je naš edini izhod. Ker ne vemo, smo postavljeni v odvisnost, radikalno odvisnosti, ki je vpisana v temelje našega bivanja. Kristus nas je z avtoriteto svoje besede postavil v neprijeten položaj potrpežljivega pričakovanja nečesa, kar ne vidimo – skratka v popolno nasprotje bivanjskega vzorca, ki smo ga vajeni iz potrošniške družbe. Čakamo. In naše bivanje ni v naši lasti, ni v področju našega vedenja: tako naš izvor kakor naš konec. Jezus nas odločno sooča s to temeljno resnico človeškega obstoja in nas obenem spodbuja k budnosti: k radikalni odprtosti za njega, k popolni transparentnosti naših življenj, ki dopušča, da v vsakem trenutku »pokažemo vse svoje karte« ter da se »razodenejo misli naših src« (Lk 1,35) in da se »sodi temu, kar se skriva v ljudeh« (Rim 2,16). Vzeta so nam tla pod nogami, na katera bi se lahko zanašali, ali bolje rečeno, zrušena je zadnja stena našega življenja in skozi njo zeva odprto zvezdno nebo Jezusovega prihoda. Vendar tukaj je tudi obljuba: Bog daje modrost, da se pripravite, bodite torej pripravljeni, »vsak čas molíte« (Lk 21,36). In kaj drugega je molitev, kakor neprestana odprtost za Boga, transparentnost pred njim? In to je končna, velika Obljuba: takšne čaka Svatba, seštevek in povzetek vseh obljub.

2 komentarja:

  1. Spet neko izključevalno Jezusovo razmišljanje. Človeka sili v vero vanj in ne vabi. "Če ne boš imel olja, te ne poznam!" Se vam to zdi lepo?

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi "Anonimni"

    Lepo bi bilo, če bi najprej prebral moj 'zapisek' ob temu odlomku iz evangelija. Tako bi se bilo namreč laže pogovarjati ...

    OdgovoriIzbriši