Prilika, ki je pred nami, govori o Božjem daru in hkrati, kaj se v zvezi z njim zahteva od nas. Pravzaprav nam odstira pogled na dinamiko nebeškega kraljestva. Besedilo je težje, kot se zdi na prvi pogled. Navadno ga razumemo, kot da Jezus govori o tem, da moramo talente, ki smo jih prejeli od Boga, uporabiti. Ti talenti naj bi bili naravni »talenti«, nadarjenosti, sposobnosti itd. in/ali duhovni darovi, ki so nam dani. To sicer drži, vendar pove premalo. Tako prezremo bistvo zgodbe, ki nam jo slika Jezus. »Človek«, gospodar, izroči služabnikom svoje premoženje. Talenti so pravzaprav merske enote za velike količine denarja: en talent je 35 kg srebra. Gospodar od služabnikov pravzaprav pričakuje, da v času njegove odsotnosti nadaljujejo njegovo delo, da skrbijo za njegov posel. »Trgujte, dokler ne pridem.« (Lk 19,13) To je po mojem bistveno. Tako lahko razumemo, zakaj se gospodar tako razjezi, ko eden od služabnikov njegovo premoženje preprosto shrani (in to čisto uspešno). Temu človeku je bilo vseeno za gospodarjev posel, čeprav je povsem dostojno ohranil premoženje.
Kaj to lahko pomeni za nas? Kako naj kot kristjani razumemo to priliko? Jezus spet uporabi ekonomsko metaforo: vsi mi smo kot služabniki udeleženi v Gospodarjevem poslu. Smo služabniki, torej odvisni, torej se od nas pričakuje in nam je naloženo delo. To delo ni nekaj, kar mi lahko izberemo ali pa ne, temveč je nekaj, kar je Jezus izbral zase in torej tudi za nas. To, da moramo delati, izhaja iz našega eksistencialnega položaja v tem času. Če je bil sam Gospod služabnik, koliko bolj moramo to vlogo vzeti nase mi? To velja za celotno naše življenje: ne živimo več zase ampak zanj (prim. Rim 14,7–9; 2 Kor 5,15). »Vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Kaj pomeni »delajte v imenu Gospoda Jezusa« drugega kot to, da opravljamo njegovo delo, za katero smo tudi pooblaščeni od njega. Prilika v Matejevem evangeliju je ostra: če nimamo te drže služenja Drugemu, te bistvene usmerjenosti proč od sebe k Drugemu, k Jezusu, nimamo ničesar in bomo tudi dejansko izgubili vse. Obenem pa je to tudi obljuba: če imamo takšno držo ljubeče poslušnosti, ki je pripravljena za akcijo, imamo in bomo imeli obilje, presežnost dobrote. In hkrati spodbuda: ko imamo to držo, v njej rastemo in napredujemo – to je krščanska rast, ki jo daje Bog (prim. 1 Kor 3,7): hrabro, zaupno delovanje po Jezusovem zgledu, izvrševanje njegovega dela v svetu, udejanjanje nebeškega kraljestva v tem času.
Kakšen je Gospodov posel? Lk 4,18–19: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« Lahko bi sicer navedli še kakšna druga mesta, vendar je tole gotovo ena od mest, ki najjasneje kažejo, kako je Jezus razumeval svoje poslanstvo. Jezusova služba je torej namenjena ubogim, tistim, ki so ontološko v pomanjkanju, ki nimajo: premoženja, svobode, zdravja/dojemanja in pravice. Vsi kristjani, brez izjeme, strogo brez izjeme, smo poklicani, da sodelujemo v tej službi prinašanja dobre novice, oznanjevanja Gospodove milosti. To je naša temeljna življenjska naloga, »talent«: to sodelovanje v Jezusovem poslanstvu. In pri tem naj imamo še posebej pred očmi tiste, ki so tako ali drugače ubogi, eksistencialno udarjeni, odločilno in boleče nepopolni. Skrb za njih je imela v prvi Cerkvi dejansko častno mesto: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1,27)
To Jezusovo služenje ubogim po svoje zaokroži naslednja prilika, Mt 25,31–46, ki pojasni, da so prav ti ubogi, eksistencialno pomanjkljivi, podoba, živa ikona Jezusa samega, pravzaprav Jezusa na križu. Ko služimo njim, služimo Jezusu osebno. Tako je naše služenje obenem priznavanje gospostva in izkazovanje časti Njemu, ki je v svojem skrajnem uboštvu križa služil nam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar