Geneza 12–50: Začetek vere

Drugi del Geneze, od 12. poglavja pa do konca knjige, je ena najdaljših in najbolj osebnih zgodb v Svetem pismu. Gre za zgodbo štirih generacij v isti družini: Abrahama, Izaka, Jakoba-Izraela in Jožefa. Čeprav lahko to pripoved opazujemo in razumevamo z različnih vidikov, se zdi, da je v njenem ospredju eno: vznik vere in preprosta hoja z živim Bogom. Dejansko bi lahko rekli, da je najboljši odgovor na vprašanje: »Kaj je vera?« enostavno to, da pokažemo na verigo teh štirih osebnih zgodb. V njej ne dobimo »definicije« vere, ampak nekaj več: neposreden spust v njeno dinamiko, v »dramo vere«. V njej vidimo, kako vera nastaja in kako raste v realnem svetu, polnem težav, nepričakovanih nesreč, zasukov in pasti.

Ta zgodba se seveda začenja v Bogu in iz Boga. Isti živi Bog, ki je v prvih enajstih poglavjih Geneze predstavljen kot stvarnik oziroma »arhitekt«, umetniški oblikovalec in snovalec vsega kozmosa, zdaj spregovori neposredno in osebno – spregovori konkretnemu zgodovinskemu človeku, »blodečemu Aramejcu« (5 Mz 26,5) Abrahamu iz Ura Kaldejcev. »V začetku je bila Beseda« torej ne velja samo za stvarjenje oziroma za Božje razodetje v Jezusu, ampak v polnem pomenu velja tudi za začetek zgodbe oziroma »zgodovine« vere, ki se začenja z Abrahamom.

Na začetku je torej Božji klic, nerazdružljivo zvezan z obljubo. »Pojdi iz svoje dežele … blagoslovil te bom« (12,1–2). Nova, nepričakovana življenjska usmeritev. Nov življenjski smisel, ki ljubosumno ukine vse ostale smisle in identitete. Klic zahteva vse. Deluje kot blaznost. Toda v njem utripa obljuba. Blagoslov. Dobra dežela. Prihodnost. Ta klic in ta obljuba odzvanjata in se vračata, vedno jasneje in določneje. »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« (15,1) »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj« (17,1–2 – »pred menoj«, tako da vidim vse, kar delaš, in da veš, da je moj pogled na tebi; tako boš popoln). Tisto, kar spočenja in vodi to zgodbo, je torej Božja beseda, ki se vedno nekako nepričakovano »zgodi« akterjem. Ta beseda odpira, usmerja, potrjuje, razjasnjuje, opogumlja, krepča.

Naslednje, kar lahko opazimo ob tej štiričlenski zgodbi, pa je morda njena zamotanost, oziroma nepremočrtnost: tavanje in negotovost njenih junakov, tudi mnoge stranpoti, »divji osli« (16,12) in podobno. Lahko bi si mislili takole: ker vso to zadevo več kot očitno vodi Bog, potem tu ne bo problemov; vse bo šlo kot po maslu, naravnost od zmage do zmage. Pa ni tako. Pravzaprav nič ne bi moglo biti dalj od tega. In ravno v tem je moč te pripovedi: postavi nas naravnost v sredo »drame vere«, v sredo realističnega življenjskega boja, ki ga poznamo vsi iz lastnih vsakodnevnih izkušenj. Očaki nikakor niso kakšni junaki vere, temveč so nam v vsem zelo podobni. Njihova vera raste počasi, skozi mnoge zmote in zastranitve. Znova in znova potrebujejo Božjo potrditev, da so na pravi poti (kolikokrat je morajo znova in znova slišati tisti »ne boj se«!?); spet in spet si vse skupaj razlagajo po svoje in iščejo navidez smiselne, »človeške« rešitve. Vedno bolj in bolj se kaže, da »Božje poti niso naše poti« (Iz 55,8) in da nas Bog za dosego svojih ciljev pelje po stezah, za katere se nam zdi, da grejo točno v nasprotni smeri, kot bi bilo treba.

Vzemimo na primer Abrahamovo žrtvovanje Izaka. Zakaj je to potrebno? Ali ne gre točno proti vsemu, kar je Bog doslej govoril in delal? Zdaj, ko je obljuba končno izpolnjena, je treba iti samo še naprej, ali ne? – Ne. Bogu je bolj kot vse pomembna čistost človeškega srca, prozornost in prepustnost za Njega. Noben načrt, noben »projekt« ni pomembnejši od tega. Na mestih, kot je tole, se namreč zabliska vera v vsej svoji neomadeževani pristnosti: zaupanje Bogu, da ima tudi to gotovo nek smisel, čeprav vse na svetu (in v meni) govori, da ga nikakor nima. Takšna vera ni nič manj kot vdor Božje gotovosti v naš svet senc in negotovih tipanj. Upanje proti upanju (prim. Rim 4,18). Zato je vera že sama po sebi svojevrstna udeleženost v Bogu. Ko verujemo s takšno vero, na nek način veruje v nas Bog sam. Človeško to ni mogoče. Zato je že tukaj potrjeno, da je človek z vero »pravičen pred Bogom« (15,6). Bog je že vstopil nazaj v človeški svet, vrnil se je h človeku, ki ga je pri padcu zapustil. To je to, kar se zabliska v teh temnih trenutkih negotovosti, ko vse človeške moči odpovejo: človek začne prav zares zaupati Bogu in skupnost z njim se obnavlja z močjo Boga samega, z močjo Božje besede, ki v človeku ustvari to nepojasnjivo zaupanje. Rana, ki jo je Adamu zadal kačin ugriz – rana nezaupanja (1 Mz 3,4–5) – se začne celiti. Zato se pot vere mora ostro ločiti od vseh ostalih človeških poti. To je »ozka pot«, o kateri je pozneje govoril Abrahamov Potomec – »ozka« zato, ker se ne opira na človeška pričakovanja, računanja in moči, ampak raste izključno iz Božje besede in iz poslušnosti njej. To se sme imenovati nič manj kot »prijateljstvo z Bogom« (prim. Jak 2,23). In to ima dvojno dinamiko – poslušanje in ravnanje, verovanje in delovanje. To drugo je vedno nepopolno, negotovo, šepajoče (32,32), vendar je v moči prvega ravno to, kar Bog pričakuje od človeka. Prav to negotovo, vendar vztrajno, pošteno in zvesto sledenje Božjemu glasu je razglašeno za popolnost in pravičnost pred Bogom.

V veri Abrahama, Izaka in Jakoba torej na nek način veruje in deluje sam Bog. Zaradi takšne prisotnosti živega Boga med živimi ljudmi iz krvi in mesa, ta zgodba vase vključi – presenetljivo in včasih prav srhljivo – še en vidik človeškega bivanja v tem svetu: ne samo negotovost in strah, ampak tudi trpljenje. Pri Abrahamu je ta téma še dokaj obrobna oziroma občasna: kaže se v tem, da zapusti vse, dolgo in potrpežljivo čaka nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo, potem pa se mora temu spet radikalno odreči. Pri Jakobovi zgodbi že lahko rečemo, da je trpljenje bistveno vpleteno vanjo, medtem ko je v Jožefovi zgodbi to verjetno kar njen ključni sestavni del.

Jakobu Bog že pred rojstvom nameni prvenstvo (25,23), vendar kaj to pomeni zanj? Ker se je Bog odločil, da ne bo upošteval »naravnega reda« prvorojenstva, ga doleti preganjanje, samotna pot v daljno deželo, kjer se mu po vrsti godijo krivice, po vrnitvi domov spet pa beg, ki ga povzroči vročekrvnost njegovih sinov, potem pa izguba najljubšega sina (je to vzporednica z Abrahamom?). Toda Bog je v vsem tem in ga osebno pelje skozi vse to. Še več, vse te stvari ga nekako silijo ali rinejo v Božji objem. Jakob je na poti sam, spremlja ga samo obljuba, ki mu jo Bog večkrat potrdi – ponavadi takrat, ko to najbolj potrebuje. Jakob na koncu svoje dni povzame takole: »huda so bila leta mojega življenja« (47,9), vendar ne pozabi dodati: »Bog mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne, angel me je rešil vsega hudega« (48,15–16). Zato je Jakob vreden novega imena: Izrael – tisti, ki se je boril z Bogom in zmagal (32,29) – vse življenje, v vseh stiskah, ki so ga zadele. Zadnja Izraelova beseda je torej zmaga. Takšnega kova je torej človek, ki je postavljen za začetnika Božjega ljudstva.

Podobna, a še bolj jasna, je v tem pogledu Jožefova zgodba. Ravno zaradi Božje milosti, ki je nad njim, ga doleti nesreča za nesrečo: poskus umora, suženjstvo, lažna obtožba, zapuščenost v zaporu. Veličina tega, kar Bog namerava storiti v njegovem življenju, zahteva, da gre Jožef skozi vse to navidez nesmiselno in povsem nezasluženo trpljenje. Psalmist pozneje ugotavlja, da je bilo vse to preizkušnja in priprava (prim. Ps 105,17–22), ki jo je vodil sam Bog: on je »poslal« Jožefa v Egipt. (Tu bi bilo dobro, da se vsi, ki si želijo, da jih Bog »pošlje« na delo v njegovo žetev, zamislijo in preštejejo ceno, ki jo je očitno treba plačati pri takšnem poslanstvu.)

Toda pri Jožefu gre »teologija trpljenja« še korak naprej. Ne gre samo za to, da ga Bog prek težav očisti nevere in sebičnosti, da ga nauči zaupati njemu in samo njemu. Tudi ne gre le zato, da se Bog na koncu izkaže kot zmagovalec, ki ga reši iz vseh stisk in ga zasuje z dobrim. Zlo, ki zadene Jožefa, Bog neposredno obrne v dobro – Jožef s svojim trpljenjem reši druge, tiste hudobne, ki so se ga hoteli znebiti. »Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.« (50,20) In s tem Jožef kaže naprej od sebe: na Njega, ki je s svojim trpljenjem rešil nas vse.

V zgodbi o Abrahamu, Izaku in Jakobu ter Jožefu se torej skriva tudi odgovor na temeljno človeško vprašanje: »Kaj je smisel trpljenja.« Odgovor seveda ni v obliki enačbe: »Smisel je to ali ono.« Odgovor je v obliki povabila: če se pustimo nagovoriti Božji besedi, če se odzovemo njegovemu klicu in začnemo zaupati njegovi obljubi ter se tako vključimo v veliko zgodbo, ki jo nadzoruje in vodi sam Bog, bomo prej ali slej jasno izkusili, da tudi naša tavanja, bolečine, stiske in težave niso brez smisla, ampak da nam, ki smo se odzvali klicu, v resnici »vse stvari pripomorejo k dobremu« (Rim 8,28). To je mogoče zaradi Božje ljubezni. Zaradi nezaslišanega zla, ki se je zrušilo na Jezusa, se je blagoslov, obljubljen Abrahamu, razlil tudi nad nas, pogane (Gal 3,14). S to svojo ljubeznijo je »Abrahamov potomec« (Gal 3,16) Jezus »začetnik in dovrševalec naše vere« (Heb 12,2).

Habakuk: Kritika plenilskega kapitalizma?

Komentar Habakukove knjige iz Kumrana

Kratka preroška knjižica, ki je verjetno nastala v 7. st. pr. Kr., odmeva skozi zgodovino in zadeva svojo tarčo v različnih obdobjih. Še posebej se izkaže v okoliščinah nemira, negotovosti, zmede in strahu pred zlom, ki se bohoti in narašča, pred zlom, za katero se zdi, da je zasenčilo Boga in vse, kar je dobro v svetu.

Tako je Habakukovo knjigo pred dva tisoč leti »posvojila« že kumranska skupnost, se pravi judovska ločina, ki je »v puščavi pripravljala Gospodovo pot« in pričakovala na korenit Božji poseg v zgodovino. V sovražniku, ki ga slika prerok in ki je izvirno predstavljal Kaldejce oziroma Babilonce, so prepoznali Rimljane: mogočno okupacijsko silo, ki si je podvrgla ves znani svet in tlačila Izrael.

Tudi prvim kristjanom je knjiga spregovorila še posebej močno, saj na temnem ozadju kaosa in negotovosti v svetu oznanja: »pravični pa bo v svoji veri živel« (2,4). To je pravičnost majhne in zatirane krščanske skupnosti, ki se hrabro upira imperialnemu pompu in malikovanju, ter je zvesta križanemu in vstalemu Mesiju. Ta na svoj subverzivni, paradoksni in čudežni način že vzpostavlja svojo vladavino v sedanjem mračnem svetu, s tem da okrog sebe zbira novo družbo, v kateri vladajo novi odnosi in nove temeljne vrednote: odnosi požrtvovalne ljubezni, ne narcistične želje, vrednote velikodušnega dajanja, ne lastnega dobička.

Habakuk nam lahko spregovori tudi danes. Knjiga se začne z iskrenim (prav nič »religiozno korektnim«!) pogovorom med prerokom in Bogom, po zgledu kakšnega Joba ali Jeremija. To je krik vseh, ki obupujejo nad stanjem v svetu. Prerok svoje malodušje izliva pred Bogom, se pritožuje in se prereka z njim: vse je v razpadu, zlo napreduje in slavi zmago za zmago, ti, Bog, pa ne poslušaš naših molitev, umolknil si in sploh se zdi, da si se umaknil s prizorišča, kakor da se te vse skupaj ne tiče. Bog mu odgovori, da je zlo posledica človeških grehov in da pravzaprav ne bo bolje, ampak da prihajajo še hujše stvari. Prerok na to ugovarja, da si hudobneži dovolijo preveč in da uničujejo Božje ljudi ter malikujejo svojo plenilsko moč.

Nato pa se prerok vzpne v svojo »opazovalnico« (2,1).  V molitvi čaka pred Bogom. Čaka, opazuje, prisluškuje. Tako prejme Božji odgovor, Božjo potrditev in pritrditev: obljubljeno videnje je še vedno veljavno. Bog bo gotovo posegel v zgodovino – na to se je treba zanašati, čeprav se ne zdi tako. Na to je treba čakati (prim. 2,3) – še naprej čakati, opazovati, prisluškovati. To potrjeno, gotovo »videnje« je danes videnje Božjega kraljestva, vizija Mesijeve vladavine, ki kljub vsemu zares prihaja in je na svoj način že tukaj. V njej ljudje ne bodo več kakor »laznina, ki nima vladarja« (1,14), ampak jim Bog daje pravega, dobrega voditelja: Jezusa. Bog nikakor ni na strani arogantnega zla, ki se bohoti in dviga nad vse – to bo uničeno, ljudje, ki zaupajo Bogu in se zanašajo nanj, pa so v pravem odnosu z njim in ti bodo (in so že) deležni pravega življenja, ki ne bo imelo konca. K temu videnju moramo biti torej usmerjeni, to vizijo moramo imeti pred očmi, tudi in še predvsem, ko se zdi, da gre vse narobe.

Habakukovi opisi uničevalne plenilske vojske pa so zanimivi, ker se povezujejo s temo, ki je danes še posebej aktualna: s pobesnelim, brezčutnim kopičenjem bogastva. Preroška beseda je dovolj široka, da na svoj način osvetli tudi naše sodobne okoliščine. Poskusimo torej s takšnim »aktualiziranim« branjem. Dobri Mesijevi vladavini danes ne nasprotuje ta ali oni narod, ampak lažna globalna in malikovalska vladavina Mamona. V njej prevladuje človek, ki »kopiči, kar ni njegovo« (2,6) in ki »pleni hudobni plen za svojo hišo« (2,9), se pravi na zločinski način grabi bogastvo, da bi zagotovil obstoj sebi in svojemu najožjemu krogu. Plenilski kapitalizem je »predrzen mož«, ki danes »vlači k sebi vse narode«, pohlepno »odpira svoje žrelo kakor podzemlje in se kakor smrt nikoli ne nasiti« (2,5). Kaj je boljši opis tržne logike, ki vedno hlasta po več dobička? Kaj bolje opisuje globalno suženjstvo, v katerem majhna skupina bogatih drži v odvisnosti ves svet? Kaj bolje opisuje globalno opustošenje in razvrednotenje, ki se dogaja zaradi tega, ker se vse – tudi najbolj intimne in svete stvari – spreminja v tržno blago? In ali ni prav recesija zmagoslavje tega plenilskega pohoda, ko so ubogi dokončno oropani svojega imetja, majhna elita pa si prilašča vse vire in dobrine ter gleda zviška na vse? In kaj je malikovanje, če ne prepričanje, da so ekonomski odnosi in interesi edini temelj sodobne družbe? »Ta njegova moč postane njegov bog« (1,11; prim. tudi 1,16)! Zaradi tega zmagoslavja zla v družbi ni pravice, ampak »prihaja na dan popačena sodba«, sodstvo je v lasti vsemogočnega kapitala in ne brani šibkih – njihova »pravica ne pride do konca« (1,4). Sodstvo in »demokracija« sta v resnici le šibki figuri v krempljih zmagoslavnega Mamona, in branita predvsem njegove interese. Zato obstajata v sedanjem svetu. Njun namen je zagotoviti »razvoj družbe« in ta razvoj je definiran izključno ekonomsko.

Božje ljudstvo pa tudi zdaj – tako kot v Habakukovih ali Jezusovih časih – pogosto zapušča svojo preroško vlogo v svetu ter rajši sklepa kompromise s svojim sovražnikom, saj se čuti nemočnega pred njim, in se mu vdinja, ker meni, da si bo tako zagotovilo vsaj osnovno preživetje. Ni treba, da pri tem kažemo s prstom na finančne škandale v Katoliški cerkvi, ampak rajši pomislimo, kolikokrat se v evangelijskih krogih Božje sporočilo prilagaja tržni logiki, pogosto z najboljšimi željami, »da bi dosegli čim več ljudi« in podobno.

Kaj na vse to pravi prerok? »Gorje, gorje, gorje, gorje in gorje!« (2,6.9.12.15.19) Bog vsemu temu nasprotuje in bo vse to uničil – strahotno uničil, kot nakazuje preroški psalm v tretjem poglavju. Vsa ta človeška naprezanja so prazna in popolnoma nesmiselna. Bog pa bo dal, da se bo spoznanje njega razlilo po vsem svetu, radodarno, prekipevajoče in obilno kakor morske vode (prim. 2,14). To spoznanje zdaj sveti v Mesiju Jezusu in se po njem že širi po vsem svetu (prim. 2 Kor 4,4.6; Kol 1,6). Bog ni mrtev malik, ni človeški plagiat, ampak je živ in konkretno, otipljivo biva v svojem templju – v Mesijevem telesu, v skupnosti, ki je zbrana okrog njega.

Mesijeva vladavina je vladavina miru in sprave med ljudmi in Bogom, napreduje in širi pa se v ravno nasprotnem: v času in družbi, kjer vlada kaos, zatiranje, krivica in sprtost vsakogar z vsakim. Zato je prerok – in z njim tudi mi? – pripravljen na hujše, a se hkrati lahko veseli. Veseli se kljub temu hujšemu in prav sredi tega hujšega. Vidi, da Bog ne bo odstopil od svoje vloge pravičnega sodnika in urejevalca sveta. Bog nasproti vladavini zla vzpostavlja svojo pravično ureditev in vanjo že zdaj vključuje svoje »pravične«. Bog je še vedno in bo vedno Bog, ki rešuje. Vse, ki so se zatekli k njemu, rešuje od stisk, krivic in nevarnosti v sedanjem svetu. Sredi vseh težav je on njihova »moč, ki jim dela noge kakor košutam in jim daje stopiti na njihove višine« (3,19).

Jn 3,22–36 – Jezus vs. Janez Krstnik

Preberi Evangelij po Janezu 3,22–36

3,22 Μετὰ ταῦτα ἦλθεν ὁ Ἰησοῦς καὶ οἱ μαθηταὶ αὐτοῦ εἰς τὴν Ἰουδαίαν γῆν ('Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje')

Izgleda, da iz Jeruzalema, kjer je bil na pashi (2,13sl.) in kjer je imel pogovor z Nikodémom. Vse to se očitno dogaja zgodaj, na začetku Jezusovega delovanja, še preden je bil Janez Krstnik vržen v ječo (v. 24) – torej pred časom, ko Jezusovo delovanje začnejo opisovati sinoptični evangeliji.

3,25 περὶ καθαρισμοῦ ('glede očiščevanja')

Tudi če te besede v dobesednem smislu ne merijo na Janezov krst, merijo nanj v širšem smislu: gre za vprašanje, kaj očiščuje človeka, kako se človek osvobodi »nečistosti«, ki označuje stanje, v katerem človek ni primeren, da bi se približal Bogu. Judje so imeli jasno predstavo, da se to doseže s postopki, obredi in žrtvovanji v templju. Janezov krst pa je razglašal odpuščanje grehov brez templja, samo z izpovedjo/priznanjem in potopitvijo v reki, ki je zgodovinsko pomenila vstop v obljubljeno deželo. Potopitev v njej torej pomeni vstop na področje izpolnjene Obljube.

Vprašanje, kako priti do očiščenja, torej ni postransko, ampak ključno vprašanje tistega časa. Janez in pozneje za njim tudi Jezus ter prva Cerkev se ga lotijo z vso resnostjo in hkrati na nov, drugačen način od judovstva. Gre za redefinicijo in subverzijo temeljev. Zato ni čudno, da je glede tega prihajalo do prepira.

Tema očiščenja je očitno pomembna tudi za evangelista, saj jo verjetno naznači že v 2,6, obravnava pa jo tudi pozneje (prim. 13,10 in 15,3 in gl. navezavo s krstom v op. k v. 5).

3,26 ἴδε οὗτος βαπτίζει ('glej, tisti krščuje')

Lahko da je šlo za spor glede tega, kateri od teh dveh krstov/očiščenj je pravi. To bi vključevalo vprašanje, kdo ima večjo oziroma pravo avtoriteto.

Vendar pa je to lahko razumljeno tudi drugače, kot kritika obojega: kaj je zdaj ta »trend« krščevanja, ko pa je jasno, da se očiščenje dobi v templju? Dejstvo, da to počneta dva, razveljavi oba.

3,27 Οὐ δύναται ἄνθρωπος λαμβάνειν οὐδὲ ἓν ἐὰν μὴ ᾖ δεδομένον αὐτῷ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ. ('Človek ne more vzeti ničesar, če mu ni dano iz neba.')

Zunanji uspeh ni cilj ali merilo človekovega delovanja, ampak poslušnost Bogu. Janez se tega globoko zaveda, tudi v trenutku, ko začne njegova služba človeško gledano »propadati«.

3,29 ὁ ἔχων τὴν νύμφην νυμφίος ἐστίν ('kdor ima nevesto, je ženin')

Težko, da pri tej prispodobi ne bi pomislili na ozadje Vp. Toda če upoštevamo judovsko branje Vp, prispodoba postane izredno drzna. Jezus ima »nevesto«, se pravi Božje ljudstvo, Izrael. Zato zdaj vsi prihajajo k njemu. Iz tega Janez Krstnik vidi, da je Jezus »ženin«. Toda po judovski razlagi je ženin sam JHVH …

3,29 ὁ δὲ φίλος τοῦ νυμφίου ὁ ἑστηκὼς καὶ ἀκούων αὐτοῦ ('ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša')

Janez pravi, da prisostvuje Božji svatbi, ki očitno pomeni isto kot prihod »Božjega kraljestva« – zato prekipeva od veselja.

3,30 ἐκεῖνον δεῖ αὐξάνειν, ἐμὲ δὲ ἐλαττοῦσθαι. ('On mora rasti, jaz pa se manjšati.')

Janez še naprej zvesto in vztrajno kaže proč od sebe, k Mesiju, kot mojstrsko prikazuje Grünewaldova slika. S tem tudi potrdi, da je Mesijevo očiščevanje/krst veljavno, da prehaja od Janeza na njega.

Janez s svojim preroškim pričevanjem javno potrdi Jezusa in ga umesti/ordinira v službo. Bog je torej tudi v edinstvenem Jezusovem primeru poskrbel za javno, človeško »avtorizacijo« njegovega dela.

3,31–36 Te vrstice po vsebini in načinu izražanja zelo spominjajo na v. 11–22, zato razlagalci upravičeno domnevajo, da ne spadajo več k besedam Janeza Krstnika, ampak so evangelistovo razmišljanje, ki povzema povedano in posebej poudari razliko med Jezusom in Janezom: pri Jezusu imamo opravka z neposrednim, »nebeškim« razodetjem.

Gre za enega najtežjih odlomkov v Jn. Izreki stojijo drug ob drugem tako, da ni lahko razbrati, kakšna je povezava med njimi. Nekateri bi lahko stali tudi sami zase kot programski povzetek poglavja, celotnega evangelija ali krščanske kerygme nasploh. Prisotne so nekatere glavne teme evangelija: pričevanje, Božja Beseda, resnica, Sveti Duh, življenje.

Če v. 35 beremo kot inclusio, se za glavno temo odlomka izkaže Jezusova oblast, ki je obenem potrditev njegovega mesijanstva.

3,31 ἐπάνω πάντων ἐστίν ('je nad vsem')

Močna pritrditev Jezusovi oblasti, ki je povezana z njegovim izvorom. On je tudi nad Janezom Krstnikom, največjim »med rojenimi od žená« (Mt 11,11).

3,32 τὴν μαρτυρίαν αὐτοῦ οὐδεὶς λαμβάνει ('nihče ne sprejema njegovega pričevanja')

Grenka resnica, ki spominja na 1,11sl. Očitno je tudi ta beseda uperjena najprej proti Judom/religioznim – se pravi tem, ki bi morali biti usposobljeni za sprejemanje nebeškega pričevanja.

V svojem pričevanju nam Jezus ostaja tujec. To, o čemer pričuje, je Povsem Drugo, onkraj vsake religije, dogme ali »duhovnosti«.

3,33 ἐσφράγισεν ('je zapečatil')

Vendar ostaja tudi možnost človeškega sprejemanja, pritrditve, »zapečatenja«. Ta presenetljivi izraz je v prvi Cerkvi označeval krst, in ima morda tak pomen že tukaj.

3,33 ὅτι ὁ θεὸς ἀληθής ἐστιν ('da je Bog resničen')

Kaj to pomeni? Pritrditev Bogu, njegovi pravičnosti? Težko da gre za potrditev Božjega obstoja/bivanja, čeprav se pričevanje o nebeških »stvareh« v osnovi nanaša tudi na to.

Naj torej stavek razumemo v skladu s semitskim pojmom resnice kot zvestobe, zanesljivosti, resnicoljubnosti? V tem primeru gre za pritrditev Božji zvestobi, potrditev, da so se Božje obljube zdaj izpolnile v Jezusu. To je tudi v skladu z domnevo, da odlomek govori o Jezusovi oblasti – na tem mestu to pomeni priznanje, da je Jezus Mesija: kdor ga posluša in se mu podreja, sprejema, da je s tem Bog izkazal svojo zvestobo in izpolnil obljubo. To je »Božja resnica«, razumljena semitsko.

Seveda pa k temu lahko dodamo še tretjo razlago, ki združuje obe prejšnji: gre za potrditev, da Bog resnično deluje v Kristusu, za pritrditev njegovi dejanskosti in navzočnosti v tem dogajanju. Oziroma natančneje (glede na naslednjo v.): gre za pritrditev, da so Jezusove besede resnične in da imamo torej opravka z resničnim Božjim razodetjem. Prim 17,6.8.14.17.19! Gl. tudi 1,18 in tamkajšnjo op. Gre za eno ključnih tem Jn.

3,34 οὐ γὰρ ἐκ μέτρου δίδωσιν τὸ πνεῦμα ('kajti [Bog] ne daje Duha na mero')

Skrajno nenavadno izražanje, ki verjetno nakazuje drugačnost starozaveznega razodetja (ki je bilo »na mero«) od Jezusovega. Pomembna je povezanost, skorajda izenačenje Jezusove besede in Božjega Duha. Obenem je naznačeno, da je zdaj, z Jezusom, na nov način, »brezmejno« prišel med ljudi Božji Duh.

3,35 Še ena »spekulativna« izjava, ki jo težko povežemo s prejšnjimi. Navezuje pa se na začetek tega odlomka (v. 31), ki govori o Jezusovi oblasti. Če to naznačuje inclusio, potem je celotni odlomek nekakšna meditacija o Jezusovi mesijanski oblasti, ki je nad vsem – nad starozaveznim razodetjem, nad judovstvom in celo nad Janezom Krstnikom. Zanimivo, da je temelj/vir mesijanske oblasti Božja ljubezen. Pozneje – na križu – se izkaže, da ta nova oblast je ljubezen: »smrtonosna« ljubezen, ki se osvobojena od diktature »jaza« žrtvuje za druge.

3,36 Tudi tu je zveza s prejšnjo vrstico dokaj rahla. Očitno gre za sklep/povzetek odlomka ali celo poglavja. Poslušnost in vera sta izenačeni. Poudarjen je dostop v novo/večno življenje, ki ga prinaša Jezus. Božja jeza je omenjena kot nekakšno naravno stanje, ki »ostaja« nad ljudmi (ali tedanjimi Judi?). Ta zaključek vseeno postavlja odlomek v bližino izrekom Janeza Krstnika (prim. npr. Lk 3,7–9).

Je evangelist vseeno v osnovi navajal Janezove besede, ki pa jih je prepletal z lastnimi razmišljanji?

Jn 3,1–21 – Srečanje z Nikodémom

Preberi Evangelij po Janezu 3,1–21

3,2 οἴδαμεν ('vemo')

Za koga tukaj govori Nikodém?

3,2 διδάσκαλος ('učitelj')

Nikodém ga ima torej za od Boga avtoriziranega učitelja – ne za preroka ali celo Mesija.

3,3 γεννηθῇ ἄνωθεν … βασιλείαν τοῦ θεοῦ ('rodi znova/od zgoraj … Božjega kraljestva')

Božje kraljestvo deluje na področju novega človeka; je področje novega človeka; njegovi državljani so lahko le novi ljudje.

Metafora rojstva kaže na enkraten dogodek, ne na proces: krst.

Mesija torej ne samo vzpostavlja Božjo vladavino, ampak prinaša moč za novo rojstvo/novo stvarstvo.

3,5 γεννηθῇ ἐξ ὕδατος καὶ πνεύματος ('rodi iz vode in Duha')

Zanimiv način govora o krstu. Voda je tesno povezana z Duhom, vendar ni razloženo, kako. Morda bi to lahko razumeli kot hediadis: iz takšne vode, ki prinaša Duha, ali, ki jo preveva Duh? Voda bi sicer lahko bila tudi prispodoba besede: prim. Jn 13,10 z 15,3; Ef 5,26.

Obenem gre za namig na stvarjenje: na Duha, ki je v začetku vel nad vodami; se pravi gre čisto zares za novo stvarjenje. Jezus prinaša pogoje, v katerih se dogaja novo stvarjenje, kjer Bog vzpostavlja nov svet.

3,8 Kaj je smisel te vrstice? Da sta izvor in način bivanja novega človeka povsem zastrta/neznana staremu človeku?

3,9 Πῶς δύναται ταῦτα γενέσθαι; ('Kako se more to zgoditi?')

Nikodém ne ve; stvar mu je čisto tuja. Je to namig, da je človeška religija (tudi tista »prava«, postavljena od Boga), povsem brez moči glede tega »novega«?

3,10 διδάσκαλος ('učitelj')

Nikodém ima Jezusa za sebi enakega – in Jezus Nikodéma.

3,11 ὃ οἴδαμεν λαλοῦμεν καὶ ὃ ἑωράκαμεν μαρτυροῦμεν, καὶ τὴν μαρτυρίαν ἡμῶν οὐ λαμβάνετε ('o tem, kar vemo, govorimo, in o tem, kar smo videli, pričujemo, toda našega pričevanja ne sprejemate')

Zakaj Jezus tukaj uporabi množino? Na koga še misli poleg sebe? Na Janeza Krstnika? Mojzesa? Starozavezne preroke?

3,12 εἰ τὰ ἐπίγεια εἶπον ὑμῖν καὶ οὐ πιστεύετε, πῶς ἐὰν εἴπω ὑμῖν τὰ ἐπουράνια πιστεύσετε; ('Če sem vam govoril o zemeljskih [stvareh], in ne verjamete, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških?')

Glede na v. 13 je glede »zemeljskih reči« lahko mišljen govor starozaveznih prerokov in/ali Janeza Krstnika. To bi pomenilo, da Jezus tukaj trdi, da je On govoril že prek njih!? Je takšno branje možno?

Jezus sam pa zdaj pričuje o nebeških stvareh: o rojstvu od zgoraj in možnosti novega stvarstva.

Ost izreka bi bila torej naslednja: ker niste poslušali in bili lojalni prvemu razodetju, zato zdaj tudi ne poslušate in niste zvesti meni (prim. Lk 16,31!).

3,13 οὐδεὶς ἀναβέβηκεν εἰς τὸν οὐρανὸν ('nihče se ni vzpel v nebo')

To je namig na 5 Mz 30,12; prim. Rim 10,6sl., ki ta odlomek bere kristološko. Govori o moči/zmožnosti za uresničevanje Božje besede. Zdaj je torej možno živeti v skladu z Bogom.

3,13 ὁ ἐκ τοῦ οὐρανοῦ καταβάς, ὁ υἱὸς τοῦ ἀνθρώπου ('tisti, ki se je spustil z neba, Sin človekov')

Zanimiva raba izraza »Sin človekov«; tukaj je paradoksno/oksimoronsko predstavljen kot nebeško bitje.

3,14 οὕτως ὑψωθῆναι δεῖ τὸν υἱὸν τοῦ ἀνθρώπου ('tako mora biti povzdignjen Sin človekov')

Še en paradoks: Jezusovo povišanje bo njegova sramotna smrt na križu.

Vsa ta pričevanja iz Postave Jezus zgoščeno navaja Nikodému, ki je njen poznavalec.

3,16 ὥστε τὸν υἱὸν τὸν μονογενῆ ἔδωκεν ('da je dal edinstvenega Sina' ali 'da je dal Sina, Edinstvenega')

Poanta te vrstice je v povezavi s tem, kar je bilo rečeno prej: zaradi Božje ljubezni je namesto prejšnjega, manjšega, posrednega, zemeljskega pričevanja, zdaj prišlo do večjega, neposrednega, edinstvenega, nebeškega pričevanja Edinega, ki je prišel iz nebes – Sina.

Podobna misel je na začetku Pisma Hebrejcem.

3,16 ἔχῃ ζωὴν αἰώνιον ('[da bi] imel večno življenje')

To je smisel novega stvarstva: nastane novo življenje. To prihaja v nas, če smo lojalni Edinemu, ki je prišel iz nebes, če smo nanj bivanjsko naslonjeni.

3,18 ὅτι μὴ πεπίστευκεν εἰς τὸ ὄνομα τοῦ μονογενοῦς υἱοῦ τοῦ θεοῦ ('ker ni [popolnoma] veroval/naslonil svojega zaupanja v ime edinstvenega Božjega Sina')

Ker zavrača Njega, ki prinaša in sam je to novo, neposredno razodetje in življenje. Tak človek je avtomatsko obsojen s svojo neposlušnostjo/zavračanjem, ker s tem žaga življenjsko vejo, na kateri sedi.

Ta stavek ima sicer še posebno tezo v judovskem/religioznem okolju, ki naj bi se resno zavzemalo za Boga in Božje stvari. Tam je ta obsojenost najbolj očitna. Predvsem Judje/religiozni bi morali zaupati njegovemu imenu, se pravi temu, kar je in kar dela – morali bi ga prepoznati in ga ubogati.

3,19 αὕτη δέ ἐστιν ἡ κρίσις ὅτι τὸ φῶς ἐλήλυθεν εἰς τὸν κόσμον καὶ ἠγάπησαν οἱ ἄνθρωποι μᾶλλον τὸ σκότος ('to pa je sodba: da je luč prišla v svet, ljudje pa so raje/bolj ljubili temo')

Tukaj je sodba razširjena na vse: ker Luč Logosa razsvetljuje vsakega človeka in je vsakomur življenje, vsak človek, ki nasprotuje tej življenjski luči, obsoja samega sebe na smrt, ker se peha stran od svojega lastnega življenjskega izvora.

Ključno vprašanje je seveda to, ali ljudje prepoznajo/uzrejo/uvidijo to luč v Jezusu (prim. 2 Kor 4,4.6) – še posebej, če jo zakriva tema našega »krščanskega« ravnanja, če luč v nas, kristjanih, postane tema in s svojimi dejanji ne slavimo Očeta, ki je v nebesih, ampak jih delamo iz svoje sebičnosti.

Tega problema krščanske/cerkvene zatemnitve Jezus in Pavel še nista imela; je pa verjetno eno glavnih vprašanj za kristjane v sodobnem postkrščanskem svetu.

3,19 ἦν γὰρ αὐτῶν πονηρὰ τὰ ἔργα ('njihova dela so bila namreč zla')

Globlji, osnovni problem nesprejemanja luči Logosa/Jezusa je v človekovi notranji nagnjenosti, ki se kaže v njegovem delovanju oziroma navadah. To je človeška zapognjenost vase, v obrambo svoje sebičnosti, zapognjenost v smrt.

Hud problem nesprejemanja Jezusa v sodobni družbi je v nerazvidni pomešanosti povsem upravičenega odklanjanja krščanske/cerkvene zatemnitve in povsem neupravičenega odklanjanja Jezusa/Luči, ki razkrinkava našo sebičnost in neljubezen.

3,20–21 Tukaj sta predstavljani dve antropologiji: starega in novega človeka. Stari je ujet in zapleten v svoje slabe/zle/neumne/nekoristne/lahkomiselne navade. Problem je v tej navajenosti/konstantnosti »sebe«, v tem prakticiranju.

Novi deluje resnično/zvesto – izhaja iz Boga in se vrača k njemu in Bog resnično deluje v njem, zato prek njegovih dejanj v svet prihaja resnica Boga in sveta.

Jn 2 – Svatba v Kani in prva pasha

Preberi Evangelij po Janezu 2,1–25

2,11 Jezusova znamenja kažejo na njegovo slavo (ki jo opeva Prolog), razodetje te slave pa v ljudeh zbuja vero/lojalnost.

2,16 μὴ ποιεῖτε τὸν οἶκον τοῦ πατρός μου οἶκον ἐμπορίου ('iz hiše mojega Očeta ne delajte hiše trgovanja')

V Božji hiši ni trgovanja. Milost je zastonjska.

2,19 Λύσατε τὸν ναὸν τοῦτον καὶ ἐν τρισὶν ἡμέραις ἐγερῶ αὐτόν. ('Podrite/Ukinite/Odpravite/Razpustite/Odvežite/Osvobodite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil/obudil.')

To bo končno znamenje, ključni pokazatelj Jezusove avtoritete. To bo dokaz, da ima Jezus oblast nad templjem in da torej sme odločati o tem, kaj naj se tam dogaja.

Jezus sam je resnični tempelj. Vendar ima prav zato tudi stari tempelj svojo svetost – je predslika Jezusa, njegovega bivanja med ljudmi, zato ni vseeno, če ga nekateri sprevračajo v nakupovalni center.

Izjava je morala delovati škandalozno in pretenciozno: bolj, kot če bi danes rekli: uničite gospodarstvo in jaz ga bom ponovno spravil v red, uničite demokracijo, državo itn. Sama misel na porušenje templja je morala biti za Jude zlovešča in nevzdržna.

2,21 ἐκεῖνος δὲ ἔλεγεν περὶ τοῦ ναοῦ τοῦ σώματος αὐτοῦ. ('On pa je govoril o templju svojega telesa.')

Jezusovo telo je zdaj tempelj, središče judovskega verskega življenja in narodne identitete ter mesto očitne Božje prisotnosti v svetu.

Jezus sme »podirati« njihov tempelj, ker povablja njih naj podrejo njegovo telo. Ali pa drugače: Judje bodo podrli/ukinili svoj tempelj zaradi svojega greha, Jezus pa ga bo na novo vzpostavil s svojim vstajenjem in posledično s svojo skupščino.

V tem stavku evangelist spet brezpogojno zatrdi, da je Jezus Bog. Če je ta logion pristen (in verjetno je, ker ga malo predrugačenega najdemo v sinoptikih), potem imamo tukaj dokaz, da je tako o sebi mislil že Jezus sam. Prim. tudi Mt 12,6!

2,22 καὶ ἐπίστευσαν τῇ γραφῇ καὶ τῷ λόγῳ ὃν εἶπεν ὁ Ἰησοῦς ('in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus')

Katerih besed iz Pisma so se spomnili? Da bo tempelj ponovno zgrajen? Jezusovo vstajenje bi torej pomenilo dokončno obnovitev Božjega templja.

Bolj verjetno je mišljen zgornji navedek iz (mesijanskega!) Psalma 69. Po vstajenju so se učenci spomnili obojega in začeli verjeti temu pričevanju, ki je kazalo na to, da je Jezus Mesija. Besedo »použiva/požira« lahko razumemo tudi kot namig na Mesijevo smrt: ker Jezusa tako skrbi za tempelj, ga bo to stalo življenja.

2,24 οὐκ ἐπίστευεν ('ni zaupal/veroval')

Mojstrska besedna igra.