Geneza 12–50: Začetek vere

Drugi del Geneze, od 12. poglavja pa do konca knjige, je ena najdaljših in najbolj osebnih zgodb v Svetem pismu. Gre za zgodbo štirih generacij v isti družini: Abrahama, Izaka, Jakoba-Izraela in Jožefa. Čeprav lahko to pripoved opazujemo in razumevamo z različnih vidikov, se zdi, da je v njenem ospredju eno: vznik vere in preprosta hoja z živim Bogom. Dejansko bi lahko rekli, da je najboljši odgovor na vprašanje: »Kaj je vera?« enostavno to, da pokažemo na verigo teh štirih osebnih zgodb. V njej ne dobimo »definicije« vere, ampak nekaj več: neposreden spust v njeno dinamiko, v »dramo vere«. V njej vidimo, kako vera nastaja in kako raste v realnem svetu, polnem težav, nepričakovanih nesreč, zasukov in pasti.

Ta zgodba se seveda začenja v Bogu in iz Boga. Isti živi Bog, ki je v prvih enajstih poglavjih Geneze predstavljen kot stvarnik oziroma »arhitekt«, umetniški oblikovalec in snovalec vsega kozmosa, zdaj spregovori neposredno in osebno – spregovori konkretnemu zgodovinskemu človeku, »blodečemu Aramejcu« (5 Mz 26,5) Abrahamu iz Ura Kaldejcev. »V začetku je bila Beseda« torej ne velja samo za stvarjenje oziroma za Božje razodetje v Jezusu, ampak v polnem pomenu velja tudi za začetek zgodbe oziroma »zgodovine« vere, ki se začenja z Abrahamom.

Na začetku je torej Božji klic, nerazdružljivo zvezan z obljubo. »Pojdi iz svoje dežele … blagoslovil te bom« (12,1–2). Nova, nepričakovana življenjska usmeritev. Nov življenjski smisel, ki ljubosumno ukine vse ostale smisle in identitete. Klic zahteva vse. Deluje kot blaznost. Toda v njem utripa obljuba. Blagoslov. Dobra dežela. Prihodnost. Ta klic in ta obljuba odzvanjata in se vračata, vedno jasneje in določneje. »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« (15,1) »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj« (17,1–2 – »pred menoj«, tako da vidim vse, kar delaš, in da veš, da je moj pogled na tebi; tako boš popoln). Tisto, kar spočenja in vodi to zgodbo, je torej Božja beseda, ki se vedno nekako nepričakovano »zgodi« akterjem. Ta beseda odpira, usmerja, potrjuje, razjasnjuje, opogumlja, krepča.

Naslednje, kar lahko opazimo ob tej štiričlenski zgodbi, pa je morda njena zamotanost, oziroma nepremočrtnost: tavanje in negotovost njenih junakov, tudi mnoge stranpoti, »divji osli« (16,12) in podobno. Lahko bi si mislili takole: ker vso to zadevo več kot očitno vodi Bog, potem tu ne bo problemov; vse bo šlo kot po maslu, naravnost od zmage do zmage. Pa ni tako. Pravzaprav nič ne bi moglo biti dalj od tega. In ravno v tem je moč te pripovedi: postavi nas naravnost v sredo »drame vere«, v sredo realističnega življenjskega boja, ki ga poznamo vsi iz lastnih vsakodnevnih izkušenj. Očaki nikakor niso kakšni junaki vere, temveč so nam v vsem zelo podobni. Njihova vera raste počasi, skozi mnoge zmote in zastranitve. Znova in znova potrebujejo Božjo potrditev, da so na pravi poti (kolikokrat je morajo znova in znova slišati tisti »ne boj se«!?); spet in spet si vse skupaj razlagajo po svoje in iščejo navidez smiselne, »človeške« rešitve. Vedno bolj in bolj se kaže, da »Božje poti niso naše poti« (Iz 55,8) in da nas Bog za dosego svojih ciljev pelje po stezah, za katere se nam zdi, da grejo točno v nasprotni smeri, kot bi bilo treba.

Vzemimo na primer Abrahamovo žrtvovanje Izaka. Zakaj je to potrebno? Ali ne gre točno proti vsemu, kar je Bog doslej govoril in delal? Zdaj, ko je obljuba končno izpolnjena, je treba iti samo še naprej, ali ne? – Ne. Bogu je bolj kot vse pomembna čistost človeškega srca, prozornost in prepustnost za Njega. Noben načrt, noben »projekt« ni pomembnejši od tega. Na mestih, kot je tole, se namreč zabliska vera v vsej svoji neomadeževani pristnosti: zaupanje Bogu, da ima tudi to gotovo nek smisel, čeprav vse na svetu (in v meni) govori, da ga nikakor nima. Takšna vera ni nič manj kot vdor Božje gotovosti v naš svet senc in negotovih tipanj. Upanje proti upanju (prim. Rim 4,18). Zato je vera že sama po sebi svojevrstna udeleženost v Bogu. Ko verujemo s takšno vero, na nek način veruje v nas Bog sam. Človeško to ni mogoče. Zato je že tukaj potrjeno, da je človek z vero »pravičen pred Bogom« (15,6). Bog je že vstopil nazaj v človeški svet, vrnil se je h človeku, ki ga je pri padcu zapustil. To je to, kar se zabliska v teh temnih trenutkih negotovosti, ko vse človeške moči odpovejo: človek začne prav zares zaupati Bogu in skupnost z njim se obnavlja z močjo Boga samega, z močjo Božje besede, ki v človeku ustvari to nepojasnjivo zaupanje. Rana, ki jo je Adamu zadal kačin ugriz – rana nezaupanja (1 Mz 3,4–5) – se začne celiti. Zato se pot vere mora ostro ločiti od vseh ostalih človeških poti. To je »ozka pot«, o kateri je pozneje govoril Abrahamov Potomec – »ozka« zato, ker se ne opira na človeška pričakovanja, računanja in moči, ampak raste izključno iz Božje besede in iz poslušnosti njej. To se sme imenovati nič manj kot »prijateljstvo z Bogom« (prim. Jak 2,23). In to ima dvojno dinamiko – poslušanje in ravnanje, verovanje in delovanje. To drugo je vedno nepopolno, negotovo, šepajoče (32,32), vendar je v moči prvega ravno to, kar Bog pričakuje od človeka. Prav to negotovo, vendar vztrajno, pošteno in zvesto sledenje Božjemu glasu je razglašeno za popolnost in pravičnost pred Bogom.

V veri Abrahama, Izaka in Jakoba torej na nek način veruje in deluje sam Bog. Zaradi takšne prisotnosti živega Boga med živimi ljudmi iz krvi in mesa, ta zgodba vase vključi – presenetljivo in včasih prav srhljivo – še en vidik človeškega bivanja v tem svetu: ne samo negotovost in strah, ampak tudi trpljenje. Pri Abrahamu je ta téma še dokaj obrobna oziroma občasna: kaže se v tem, da zapusti vse, dolgo in potrpežljivo čaka nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo, potem pa se mora temu spet radikalno odreči. Pri Jakobovi zgodbi že lahko rečemo, da je trpljenje bistveno vpleteno vanjo, medtem ko je v Jožefovi zgodbi to verjetno kar njen ključni sestavni del.

Jakobu Bog že pred rojstvom nameni prvenstvo (25,23), vendar kaj to pomeni zanj? Ker se je Bog odločil, da ne bo upošteval »naravnega reda« prvorojenstva, ga doleti preganjanje, samotna pot v daljno deželo, kjer se mu po vrsti godijo krivice, po vrnitvi domov spet pa beg, ki ga povzroči vročekrvnost njegovih sinov, potem pa izguba najljubšega sina (je to vzporednica z Abrahamom?). Toda Bog je v vsem tem in ga osebno pelje skozi vse to. Še več, vse te stvari ga nekako silijo ali rinejo v Božji objem. Jakob je na poti sam, spremlja ga samo obljuba, ki mu jo Bog večkrat potrdi – ponavadi takrat, ko to najbolj potrebuje. Jakob na koncu svoje dni povzame takole: »huda so bila leta mojega življenja« (47,9), vendar ne pozabi dodati: »Bog mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne, angel me je rešil vsega hudega« (48,15–16). Zato je Jakob vreden novega imena: Izrael – tisti, ki se je boril z Bogom in zmagal (32,29) – vse življenje, v vseh stiskah, ki so ga zadele. Zadnja Izraelova beseda je torej zmaga. Takšnega kova je torej človek, ki je postavljen za začetnika Božjega ljudstva.

Podobna, a še bolj jasna, je v tem pogledu Jožefova zgodba. Ravno zaradi Božje milosti, ki je nad njim, ga doleti nesreča za nesrečo: poskus umora, suženjstvo, lažna obtožba, zapuščenost v zaporu. Veličina tega, kar Bog namerava storiti v njegovem življenju, zahteva, da gre Jožef skozi vse to navidez nesmiselno in povsem nezasluženo trpljenje. Psalmist pozneje ugotavlja, da je bilo vse to preizkušnja in priprava (prim. Ps 105,17–22), ki jo je vodil sam Bog: on je »poslal« Jožefa v Egipt. (Tu bi bilo dobro, da se vsi, ki si želijo, da jih Bog »pošlje« na delo v njegovo žetev, zamislijo in preštejejo ceno, ki jo je očitno treba plačati pri takšnem poslanstvu.)

Toda pri Jožefu gre »teologija trpljenja« še korak naprej. Ne gre samo za to, da ga Bog prek težav očisti nevere in sebičnosti, da ga nauči zaupati njemu in samo njemu. Tudi ne gre le zato, da se Bog na koncu izkaže kot zmagovalec, ki ga reši iz vseh stisk in ga zasuje z dobrim. Zlo, ki zadene Jožefa, Bog neposredno obrne v dobro – Jožef s svojim trpljenjem reši druge, tiste hudobne, ki so se ga hoteli znebiti. »Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.« (50,20) In s tem Jožef kaže naprej od sebe: na Njega, ki je s svojim trpljenjem rešil nas vse.

V zgodbi o Abrahamu, Izaku in Jakobu ter Jožefu se torej skriva tudi odgovor na temeljno človeško vprašanje: »Kaj je smisel trpljenja.« Odgovor seveda ni v obliki enačbe: »Smisel je to ali ono.« Odgovor je v obliki povabila: če se pustimo nagovoriti Božji besedi, če se odzovemo njegovemu klicu in začnemo zaupati njegovi obljubi ter se tako vključimo v veliko zgodbo, ki jo nadzoruje in vodi sam Bog, bomo prej ali slej jasno izkusili, da tudi naša tavanja, bolečine, stiske in težave niso brez smisla, ampak da nam, ki smo se odzvali klicu, v resnici »vse stvari pripomorejo k dobremu« (Rim 8,28). To je mogoče zaradi Božje ljubezni. Zaradi nezaslišanega zla, ki se je zrušilo na Jezusa, se je blagoslov, obljubljen Abrahamu, razlil tudi nad nas, pogane (Gal 3,14). S to svojo ljubeznijo je »Abrahamov potomec« (Gal 3,16) Jezus »začetnik in dovrševalec naše vere« (Heb 12,2).