Markov evangelij vere

Markov evangelij je bil napisan prvi, kot prvo poročilo o Jezusu, o njegovi osebi, naukih in dejanjih. Preseneča, kako malo je v njem »učenja« v pravem smislu besede. V pogl. 4 je nekaj prilik o Božjem kraljestvu, v pogl. 13 je govor o porušenju templja in prihodu Sina človekovega, sicer pa pri Marku ni daljših Jezusovih govorov. Kaj je tista prva, glavna stvar, ki jo torej uči Učitelj Jezus? Izkaže se, da je odgovor zelo preprost: vera.

V Markovem evangeliju se vera oziroma verovanje pojavlja na dvaindvajsetih mestih, od prvega do zadnjega poglavja. Preden pregledamo ta mesta, na kratko povejmo, kaj vse obsega grška beseda pístis, ki jo prevajamo z vera. Pomeni tako osebno zaupanje, zanašanje in zvestobo, kot gotovost, prepričanje in verovanje v določena dejstva. V sodnem kontekstu lahko pomeni celo dokaz, v političnem pa lojalnost imperiju. Vse te pomenske odtenke moramo imeti pred očmi, ko beremo Markov evangelij.

Pomenljivo je že prvo mesto, 1,15. Tukaj so v nekakšnem uvodnem akordu pravzaprav združene vse štiri glavne razsežnosti Jezusovega sporočila v Markovem evangeliju: Božje kraljestvo, evangelij, spokorjenje in vera. Vera je torej prvič omenjena v zvezi z evangeljskim razglasom, da nastopa Božje kraljestvo. Jezus razglaša kraljestvo in dobesedno kliče, ukazuje vero. Vera je tisti ključ, ki odklepa novo resničnost, ki je nastopila v Jezusovi osebi in okrog nje. Bog je končno odločilno posegel v človeško zgodovino. To je najboljša možna novica. Od ljudi pričakuje dvoje: spokorjenje, življenjski obrat proč od zla k živemu, navzočemu Bogu, in predvsem vero. Zaupanje, da je njegovo kraljestvo zdaj na dosegu in dostopno, ter sploh zaupanje v njegovega glasnika, skozi katerega se to učinkovito kraljevanje že vidno kaže. To je uvodni akord v dramatično božansko lekcijo vere, ki bo sledila.

V 2,5 Jezus presenetljivo dobi prav to, kar išče: vero. In odzove se enako presenetljivo: razglasi odpuščanje grehov, zgolj po veri vanj, brez vsakih ritualnih ali moralnih dejanj. Prva razsežnost Božjega kraljestva, ki jo odklene vera, je odpuščanje grehov.

V 4,40 nasprotno Jezus graja svoje učence, zakaj še nimajo vere. Kot da bi pričakoval, da bi jo že lahko imeli! Videli so že dovolj čudežev, dovolj časa so bili že z Jezusom, da bi zdaj lahko tudi sami ustavili vihar, ali kako? Kako to, da se še niso navzeli njegove vere?

V 5,34 reče krvotočni ženski, da jo je njena vera rešila. Izvirna beseda pomeni tudi ozdravila, vendar se zdi, da je dvojni pomen tukaj skoraj nameren. Da, vera je potrebna za telesno ozdravljenje in za celovito odrešenje človeka. Oboje spada skupaj. To je morda eden od škandaloznih vidikov Markovega evangelija: prav nobene razlike ni med vero, ki je potrebna za telesni čudež in za večno odrešenje. Celo tako se zdi: vera v Jezusove čudeže je tisto prvo, tisto manjše, tisto osnovno, kar mora najprej usvojiti vsak učenec, preden bo lahko Jezusu zaupal tudi, da je pri njem večno življenje, onkraj smrti. Naslednja razsežnost Božjega kraljestva, ki jo odklepa vera, je torej sposobnost prositi in prejeti Božje čudežne posege v svojem življenju.

Takoj zatem, v 5,36, Jezus reče očetu umrle deklice: »Ne boj se, samo veruj!« Tukaj se vera postavi proti smrti, proti konkretni, fizični smrti. Kot njen kljubovalec in izzivalec. Kot zmaga nad njo. Jezus ve, da tukaj premika meje, zato vero, zgolj vero in nič drugega, avtoritativno ukaže. Oče umrle deklice jo očitno sprejme. In zgodi se nepredstavljivo. Odklenjena je še ena raven Božjega kraljestva in ta nakazuje tudi že končno zmago nad večno smrtjo.

V 6,6 se nasprotno temu Jezus čudi neveri svojih bližnjih. To ga prizadene in omeji v delovanju (prim. v. 5!). Prav tisti, ki so mu najbližje, se ne odprejo lekciji vere, ki jo podaja Mesija s svojo navzočnostjo, z Božjim kraljevanjem, ki ga vpeljuje.

V 9,19–24 se zdi, da imamo prvo malo učenje o veri. (Vse prejšnje lekcije so bile namreč v dejanjih.) Jezus najprej izrazi svoje razočaranje nad nevero, ki jo zdaj sreča tam, kjer je že zdavnaj ne bi smelo biti: pri svojih učencih. Nič ni Jezusu bolj neznosno od tega!
V v. 23 nato pouči dečkovega očeta, da je tistemu, ki veruje, vse mogoče. Bogu ni nič nemogoče (Lk 1,37). Velika, morda celo ključna lekcija. Za vero ni nobene meje, ker je vera stik z Bogom, ki je, ki vsemu daje bivanje, ki strukturira ves obstoj in ki zdaj v Jezusu in zaradi Jezusa odločilno posega vanj.
Odziv očeta v v. 24 je zanimiv. Očitno hoče biti poslušen Jezusu in sprejeti njegov izziv, hkrati pa se zaveda svoje nemoči. Zato izreče na videz protislovno molitev: »Verujem, pomagaj moj neveri.« Ne izvemo, ali je Jezus sprejel to prošnjo, besedilo prej govori, da ne, vendar je dejstvo, da je oče dobil, kar je prosil: osvoboditev od moči zla za svojega sina.

V 9,42 Jezus omenja »male«, ki verujejo vanj. Vera je tu tisto glavno, kar človeka poveže z Jezusom in ga identificira z njim.

V 10,52 slišimo podobno kot v 5,34: vera ozdravlja in rešuje. Slepi je vpil, da je Jezus Davidov sin, se pravi Mesija. Jezus ga je posebej poklical k sebi in ga vprašal, kaj želi. Slepi ni potreboval spodbud ali razpravljanja. Vedel je, veroval je, prepričan je bil, da ga Mesija lahko ozdravi. Jezusov končni odgovor je pravzaprav izredno ponižen, kot bi hotel reči: nisem te ozdravil jaz, ampak te je ozdravilo tvoje zaupanje vame. Jezus se postavlja v vlogo sprožilca, katalizatorja, spočenjevalca vere v ljudeh (prim. Heb 12,2). V Markovem evangeliju je Jezus predvsem učitelj tega.

V 11,20–25 imamo drugo, končno učenje o veri. Jezus je že v Jeruzalemu in njegova učiteljska služba se končuje. To je njegovo zaključno sporočilo. Mojster, ki odhaja, zdaj preda glavno skrivnost »obrti« svojim vajencem, ki jih je izuril. Stvar je tako pomembna, da Jezus napravi nekaj navidez nesmiselnega, celo krutega. Drevo, ki v tem času sploh še ne more roditi sadov, prekolne z ukazom, naj nikoli več ne rodi. In drugo jutro se posuši od korenin navzgor. Seveda je v igri tudi simbolika: nerodovitna smokva je Izrael, ki ne da in da sadu (prim. Lk 13,6–9) in ki ga zdaj, ko bodo zavrnili vpeljevalca Božje vladavine, čaka samo še prekletstvo in uničenje. Toda Jezusova lekcija svojim učencem je tukaj povsem praktična. Gre za nauk o tem, kako moliti z vero, oziroma v tradicionalnem jeziku, o »molitvi vere« (Jak 5,15), se pravi kako moliti, da bi bil uslišan.
Začne se s še enim ukazom, ki gre še globlje od prejšnjih. Dobesedno: »Imejte vero Boga.« Vero, primerno Bogu, ki mu nič ni nemogoče. Vero, gotovost, ki izhaja iz samega Boga, ki po Duhu prihaja od njega v človeška srca, ki jo iščejo. Vero, gotovost, zanesljivost samega Boga, ki govori svojo besedo in ustvarja iz nič ter kliče stvari, ki jih ni, kot da so (prim. Rim 4,17).
Jezus to podpre z bizarno, hiperbolično prispodobo. Nekdo reče Oljski gori, naj se vrže v morje, in pri tem prav nič ne dvomi, ampak trdno zaupa, da se bo zgodilo, kar pravi – in to se zgodi! Oksimoron, vpijoči pomenljivi nesmisel. Kljub vsem zlorabam in brezpotjem nauka o »zdravju in prosperiteti«, obstaja nekaj takega, kot beseda vere, ki se je morajo priučiti Jezusovi vajenci. V moči Svetega Duha – obstajajo trenutki in okoliščine, ko je preprosto potrebno izreči besedo ali celo ukaz ter ji priložiti vso vero in gotovost da se bo uresničila. V Božjem strahu in veliki ponižnosti, ugnezdeni v njegovi volji. S tem kažejo, da so Božji otroci, deležni njegove narave. Ko so v veri popolnoma združeni z Očetom, dejansko prav tako kot on izrečejo besedo, in se zgodi. Hkrati je to tudi opozorilo proti nepremišljenem blebetanju v molitvi, ko dejansko ne pričakuješ in ne misliš, da se bo to, kar prosiš, v resnici zgodilo. Takšne molitve so prazna religiozna megla, ki Boga ne časti, ampak žali. V molitvi – pa tudi sicer – je treba besede uporabljati premišljeno, tehtno, polno vere ter dostojno Boga in naše narave Božjih otrok.
Jezus nadaljuje z naukom, v katerem je še en ukaz: »Verujte, da ste (že) prejeli, in se vam bo zgodilo.« Sedaj verujte, da je bila vaša prošnja že prej uslišana, in se vam bo zgodilo v prihodnosti. Sedanja gotovost glede preteklosti, da je Bog v svoji modrosti, volji in ljubezni to že uslišal, tlakuje pot prihodnosti, v katero poseže Bog in je v njej navzoč. V nekem smislu jo ustvarja. Tukaj so Božji otroci udeleženi v naravi Boga, ki kliče stvari, ki jih ni, kakor da so. Nebeški Oče uživa, ko vidi, da njegovi otroci začenjajo razmišljati podobno njemu.
Globoka lekcija se konča s praktičnim pozivom k odpuščanju. Odpuščanje grehov ostaja glavni cilj molitve in hkrati predpogoj uslišane molitve. Kot bi Jezus hotel reči: če želite moliti kot Božji otroci, najprej poskrbite, da ste res vsem odpustili vse, da bo lahko vaš nebeški Oče odpustil vam in boste v veri lahko eno z njim. Edino tako boste lahko imeli »Božjo vero«.

V 11,31 Jezusovi nasprotniki, judovski voditelji, nedvomno pravilno predpostavijo, da od njih pričakuje verovanje Janezu Krstniku. Janez je že začel razglašati nastop Božje vladavine, zelo podobno kot Jezus na začetku. Seveda, zato je v Jezusovi perspektivi tudi Janezovo sporočilo takšno, da od ljudi zahteva predvsem vero.

V 13,21 pa Jezus zapove tudi nevero – lažnim Mesijem! Ti torej delujejo podobno kot on, od ljudi pričakujejo vero, zaupanje, pripadnost, lojalnost sebi. Posnemajo zunanjo obliko Jezusovega delovanja – s povsem drugačno vsebino. Vera, zvesto zanašanje na Jezusa, izključuje vse druge vere in zanašanja, še posebej pa takšne, ki so ji podobni. Bog je ljubosumen Bog. Eden je in ni drugega.

V 15,32 Jezusovi nasprotniki povejo, v katerem primeru bi verovali: če bi Jezus stopil s križa. Če bi bil drugačen Mesija. Po njihovi volji in predstavi in pričakovanju. Tukaj imamo pravzaprav definicijo in ključni zgled človeške vere, takšne, ki je v nasprotju z vero, ki jo je demonstriral in učil Jezus. Vere, ki misli po človeško in ne po Božje (8,33). Vere, ki zahteva čudež pod svojimi pogoji, po svoji volji, ne Božji. Vere, ki lahko izgleda zelo religiozna, pobožna, verna, tudi zvesta svetim izročilom. Vere, ki ne prihaja iz Boga in človeka združuje z njim, ampak ki izhaja iz človeka in se dviga proti Bogu, nad Boga, ter ga hoče priličiti sebi, podvreči sebi, podjarmiti sebi. Vera človeka in števila njegove zveri.

V 16,11–14 imamo še zadnji, skrajno presenetljivi primer nevere učencev. Še sedaj, ob koncu, po koncu, po vstajenju!? Jezusovo vstajenje od mrtvih kot glavni, kronski čudež, ki na prav poseben način že vpelje Božje kraljevanje v svet, seveda zahteva še večji »skok vere«, kot vse, kar se je zgodilo prej. Judovske predstave učencev tudi niso mogle pripraviti na kaj takega. Vseeno se na tem mestu zazdi, da je nevera učencev eden od vodilnih motivov evangelija. Izraz se v tem kratkem odlomku ponovi kar štirikrat! Je to Jezusov končni neuspeh? Ali nasprotno, Markova spodbuda bralcem, naj ne obupujejo nad svojo malovernostjo, ker so imeli z njo neprestano, vse do konca, težave tudi Jezusovi izbrani učenci, pa nad njimi ni obupal, temveč jim je celo zaupal odrešenje sveta, kot sledi v naslednjih vrsticah? Vsekakor pa je to, kot že prej (8,17), tudi pričevanje o trdoti človeškega srca, o tem, kako težko in počasi človek sprejema »vero Boga«.

V velikem naročilu v 16,16 dobimo še zadnjo, končno razsežnost vere, namreč vere, ki rešuje pred prihodnjo sodbo, in nevere, ki ji zapade. Vera v evangelij, zvestoba temu kraljevskemu razglasu, je edino, kar šteje in bo štelo. Vera odloča o človekovi usodi v prihodnjem veku, ko bo Božje vladanje vidno napolnilo vse stvarstvo. Seveda, saj je vera ključ kraljestva. Da pa ne bi tega sporočila razumeli narobe, preveč poduhovljeno, češ, v resnici gre edino za to odrešilno vero, ki odloča o večni usodi, Jezus v 16,17 doda seznam čudežev, ki naj bi spremljali verujoče. Tu se jasno pokaže »Markov škandal«, ki smo ga opazili že prej: med odrešilno vero in vero, ki dela čudeže, ni nobene razlike. Gre točno za eno in isto vero, ki zaupa, da je Bog že uslišal prošnjo, ki se bo šele uresničila, in ki zaupa, da te je Bog že odrešil, da bi izkusil odrešenje v prihodnjem veku.