Jezusu je očitno dovolj čakanja in skorajda prisili učence, da se izjasnijo glede ključnega vprašanja: kdo je on v resnici? Ko Peter izpove, da je on Mesija, Jezus v tem najbrž vidi odgovor na svojo molitev na gori nedolgo nazaj, potem ko so umorili Janeza Krstnika (Mt 14,23; gl. kontekst od začetka poglavja). Farizeji niso sadike, ki bi jih vsadil Oče (Mt 15,13), Peter in učenci pa to so: Oče je uslišal Jezusovo molitev in tem “malim” razodel Sina (Mt 11,25–27).
Velike obljube Petru so razumljive, če so vezane na vero, ki jo je izpovedal. Ključ nebeškega kraljestva je vera; Peter ga bo dobil, ko bo v celoti dojel kakšen Mesija je Jezus – tak, ki bo trpel in vstal od mrtvih – in ko bo prejel naročilo, da razglasi evangelij povsod po svetu. Zato je obljuba v prihodnjiku. Obljuba o odprtih nebesih se ponovi vsem učencem v 18,18–20 in v malo drugačni obliki še v Jn 1,49–51 – v podobnem kontekstu, ko vero izpove Natanael. Očitno Jezus v takšnih trenutkih ni skoparil z obljubami in velikimi besedami. Očitno je to nekaj, kar ga globoko razveseli. Seveda, za to je prišel na svet – da bi ljudje začeli verovati, se zaupno naslanjati nanj (prim. 1 Tim 3,16).
Iz neposrednega in iz širšega konteksta je torej jasno, da obljube ključev (ki pomenijo Jezusovo božansko oblast: Iz 22,22; Raz 3,7) ne moremo razumeti kot nekaj, kar je bilo dano ekskluzivno Petru. Na tem mestu je dano njemu, ker je on izpovedal vero. V Jn 20,21–23 je vsem učencem hkrati z obljubo Svetega Duha dana praktično identična oblast “odpuščanja oziroma zadržanja grehov” (kar je v skladu govorico tistega časa lahko sinonim za “razvezovanje” in “zavezovanje”, ki je obljubljeno Petru). In – pomembno – ta obljuba vsem učencem je zdaj (v sedanjiku) jasno dana v kontekstu misijona: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.”
Tertulijan (konec 2./začetek 3. st.) poda lep primer, kako so to razumeli v prvih stoletjih, in takole razloži, kako je ta obljuba delovala v praksi: ko je Peter prišel h Korneliju, oznanil evangelij ter videl njihovo vero, potrjeno s Svetim Duhom, je razglasil, da jim nič ne more braniti krsta – odklenil jim je vrata, razglasil, da so jim grehi odpuščeni, “razvezal” jim je vstop v nebeško kraljestvo (Apd 10; prim. tudi Apd 15,9). Malo prej pa je magu Simonu vrata zaklenil in mu vstop “zavezal” (Apd 8,18–23). Oblast ključev je torej vezana na razglas evangelija (ki je po Pavlu sama Božja moč: Rim 1,16) in na “najsvetejšo vero, ki je enkrat za vselej izročena svetim” (Jud 1,3.20). In ta vera je tudi “skala” (petra, ne petros!), na kateri je zgrajena Cerkev, kot so opozarjali drugi zgodnji cerkveni očetje.
Prav zato takoj sledi lekcija o tem, kakšen Mesija je Jezus in kaj pomeni verovati oziroma biti zvest njemu. Iti na križ in v vstajenje skupaj z njim. Druge poti ni, so samo človeško-satanske bližnjice, ki vodijo v pogubo. Nobenega kompromisa. Sebe/jaz/življenje/dušo (psyche) imaš za to, da se daruješ (kakor On!), sicer se pogubiš. Trda resnica, ki pa nas vpeljuje v njegovo ljubezen. In zato tudi v njegovo moč in oblast. V “najsvetejše”. V vero in zvestobo (pistis) živemu Bogu.
In tudi tu sledi velika obljuba opravičenja na sodbi ter slave, s posebnim predogledom, ki je dan nekaterim.
