2 Mz 33,12–34,27 brano skupaj s Heb 4,16 in 10,19–22
Mojzes se po polomu svojega ljudstva pogovarja z Bogom. Ključno vprašanje: ali bo šel Bog sam z njimi? Bog mu zagotovi, da je našel milost in da ga osebno pozna (LXX: pozna bolj kot vse druge). Zato ga usliši.
Nato Mojzes prosi, da bi mu Bog razodel svoje veličastvo/slavo. Bog mu obljubi, da bo šel mimo njega in mu razodel vso svojo dobroto (LXX: svojo slavo) ob razleganju Imena. Naj pride zjutraj na sam vrh gore in v rokah naj ima dve izklesani kamniti plošči. Skril ga bo v skalo, da ne bo umrl od Božje prisotnosti.
Pismo Hebrejcem očitno za nas predvideva duhovno prakso oziroma disciplino po zgledu tega Mojzesovega dogodka. Po Jezusu, skriti v njem, ki je Skala, smo poklicani, da prihajamo v samo najsvetejše v nebesih, v čisto Božjo navzočnost, kjer prejemamo točno to, kar se je tam razodevalo Mojzesu: milost in usmiljenje. Prihajamo torej po veri v Jezusa, oblečeni vanj oziroma po njem, ki je naš veliki duhovnik, po krvi njegovega križa. V najsvetejše, k Očetu. To delamo na osnovi svojega krsta v Kristusa – očiščeni slabe vesti in umiti z vodo (Heb 10,22; prim. 1 Pt 3,21).
Toda ne praznih rok. Izsekati si moramo tabli, kamor bo Bog pisal. Po 2 Kor 3,3 so to zdaj table naših src. Kamnitih src, za katera pa Bog obljublja, da jih bo spremenil v živa in mehka ter bo na njih napisal svoje besede, svojo zavezo, svoja pričevanja (Jer 31,33–34; Ezk 36,25–27). Prinesti moramo torej svoje srce, da ga Bog popiše. S svojimi zapovedmi, zavezo, naročili, zagotovili. Srce, izsekano iz trdote tega sveta.
In tam, prav tam se nam Oče neposredno razodeva. Samo Bog lahko razodeva Boga. Iz Duha v duha, po Kristusu. Daje nam spoznati svoje presežno veličastvo, svojo dobroto, milost, usmiljenje. Razodeva nam sebe, svoje Ime, svojo presežno ljubezen (Jn 17,26). To sveže in vedno globlje razodetje potrebujemo vsak dan znova.
Tam (2 Mz 34,10–27) nam Bog daje tudi vodstvo. Najprej prejmemo odpuščanje za svoje grehe in tudi za te, ki so nam zaupani, za Božje ljudstvo oziroma za skupnost, etnično skupino ali subkulturo, h kateri smo poklicani. Posredujemo. Potem dobimo zagotovilo, da bo šel z nami. Nato nam kaže, kako in kam nas bo vodil ter daje navodila, na kaj moramo paziti. Vse to napiše v nas po svojem Duhu, ki je njegov prst.
Ta dvig v duhu, ta pristop k Bogu, je mogoč zaradi zaupnosti, poguma, drznosti, svobode govora, ki nam je podarjena v Kristusu. In zaradi tega, ker nas je Bog sam osebno spoznal in poklical po imenu.
Jezus je rekel, da je Janez Krstnik večji od vseh, ki so bili rojeni, vendar je tudi najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega (Mt 11,11). Torej tudi od Mojzesa. Če se je Mojzes lahko tako srečal z Bogom, se tako gotovo lahko srečuje tudi vsak, ki je v Božjem kraljestvu.
Si upam stati na vrhu gore, v tej drzno ponižni milosti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar