Ta odlomek nam še enkrat postavi pred oči Janeza Krstnika. Pravzaprav zadnjič, gre za njegovo zadnje pričevanje o Jezusu. Nekateri rokopisi na koncu dodajajo besede: »Potem je bil Janez vržen v ječo.« Ni čisto jasno, kje se Janezove besede končajo; drugi del, v. 31–36 bi bil lahko tudi evangelistovo razmišljanje. Vendar gre tudi v tem primeru za razmislek, ki se navezuje na Krstnika. Drugače povedano: zdi se, da Krstnikov govor, ki ga obnavlja evangelist, neopazno prehaja v evangelistovo kontemplacijo Jezusa.
Janez in Jezus krščujeta hkrati. Njuno delovanje je očitno nekaj časa potekalo vzporedno; zanimivo je, da Janez ni odnehal takoj po Jezusovem krstu. Ni povsem jasno, za kaj je šlo v prepiru, ki ga omenja v. 25, z »očiščevanjem« je morda mišljen kar krst. Janezovim učencem se očitno ni zdelo prav, da jih Jezus »prehiteva«. Janez na to odgovori s svojim »pričevanjem«. Njegovo bistvo je v tem, da kaže proč od sebe, na Jezusa. Začne z modrim izrekom, ki velja tudi na splošno: »Ljudje naj ne bi silili in zahtevali stvari, ki nam jih Bog ni namenil.« (Z upoštevanjem tega stavka bi odpadla večina sodobnih problemov.) Nato Janez odločno poudari, da ni Mesija – nekateri so si očitno domišljali, da morda je; Janez je bil v očeh javnosti vsekakor velika figura. Sledi prispodoba o ženinu in nevesti – Janez je le prijatelj, ki je Ženinu pripravil pot. Zdaj, ko se sliši Ženinov glas, Janez prekipeva od veselja. Kakor kažejo tudi druge prilike (prim. Mr 2,18–20), je bilo Jezusovo bivanje na zemlji razumljeno kot čas svatbe, kot (delno) uresničena eshatološka realnost, ki jo opevata Visoka pesem in Razodetje. Janez, ki je imel veliko in pomembno službo, se veseli tega, da njegov lik in njegova služba bledita ob »Resnični Luči, ki je prišla na svet.« V tem je Janezova veličina: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« To velja za vsako krščansko službo, dejavnost, program, osebnost, iniciativo – če je res krščanska, mora tako zelo kazati na Jezusa, da sama po sebi postaja vedno bolj nepomembna, tanka, prosojna za Drugega, Kristusa.
In ravno to je bistvo pričevanja – gre za kazanje drugam, proč od sebe; za potrjevanje Drugega, ne sebe. Dejansko to velja tudi za krščansko življenje nasploh. V nadaljevanju odlomka izvemo, da je veljalo celo za Jezusa. Tudi on pričuje. Ne kaže na sebe, ampak na Očeta. Jezus pričuje o stvareh, ki jih je videl in slišal v nebesih, se pravi pri Očetu. To pričevanje ni nekaj informativnega. Ne gre za to, da bi nas Jezus zgolj neprizadeto seznanjal z neko realnostjo, ki nam pač ni dostopna. Njegovo pričevanje je odločilni poziv, zapoved, nagovor, »glas ženina«, ki od vsakogar zahteva jasen »da« ali »ne«. Njegovo vsebino lahko tudi natančneje določimo: »Nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje« (Jn 12,49–50, moj poudarek – to je torej »slišal v nebesih«). »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje« (Jn 6,40). Stvari, ki jih je Jezus slišal in videl v nebesih, se tičejo nas, našega odrešenja, večnega življenja, odpuščanja grehov. Pričevanje je eden ključnih Janezovih pojmov, ki je vzporednica pojmu evangelija v drugih novozaveznih spisih. To odločilno delo pričevanja nadaljuje Sveti Duh in z njim tudi Cerkev (prim. Jn 15,26–27). Gre za Božjo svobodno odločitev, ukaz, zapoved. Oziroma s Pavlovimi besedami: gre za Božjo moč, njegovo osebno vsemogočnost (Barth), ki daje življenje in odrešenje (prim. Rim 1,16).
Jezusovo pričevanje torej prihaja kakor luč v temo, ki je ne sprejema. Vsak, kdor sprejme pričevanje, prestopi na drugo stran, v življenje, s svoje strani zapečati, potrdi Božjo resnico, pravičnost, zvestobo (Janez se tukaj izraža v pravniškem jeziku). Ključno vlogo pri tem igra Sveti Duh, ki ga Bog zdaj, v času nove zaveze, v Jezusu, »ne daje na mero«. Gre za pobudo, za govor, za besedo, ki ni človeška, ampak prihaja k nam iz nebes, iz območja povsem Drugega. Vse je v Sinovi oblasti, zato je naš odnos do njega odločilen: če ga sprejemamo, se nanj zanašamo, vanj verujemo, imamo večno življenje, ki nam ga prinaša; če ne, ostajamo na področju greha in Božje jeze. Pozvani in povabljeni smo torej, da se odpremo temu životvornemu govoru Duha, Besedi, ki izhaja iz Očeta in ki jo Duh rojeva tudi v nas. In nato – da tudi sami postanemo pričevanje Življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar