Lk 1,26–38 – Skrivnost učlovečenja in podoba Cerkve

[Preberi odlomek]

Odlomek, ki je pred nami, nas vpeljuje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Vpeljuje nas angel, Božji glasnik, kakor večkrat v Svetem pismu, ko gre za pomembne korake zgodovine odrešenja. Dogodek, ki s svojo radikalnostjo ukinja zgodovino in področje človeškega »mogočega«, pa ima vendarle predzgodbo. Celo več predzgodb, predslik v Stari zavezi. Najprej je tu več podobnih naznanil o čudežnih rojstvih (Izmael, Izak, Samson). Vzorec Gabrielovega razglasa Mariji torej spominja na podobna (a manjša) Božja odrešilna dejanja v Izraelovi zgodovini. Najpomembnejše med njimi, Sarino rojstvo Izaka, ne pomeni nič manj kot začetek Božjega ljudstva. Te zgodbe dajejo barvo našemu odlomku.

Potem je tukaj navezava na kralja Davida. Jožef, s katerim je Marija zaročena, je njegov potomec. Jezus se tako vpisuje v linijo judovskih kraljev. (To, da za Marijin rod ne zvemo ne tu ne kje drugje, je značilno za tedanje judovsko pojmovanje zakona in potomstva: s tem, ko je Marija obljubljena Jožefu, je že pod njegovo oblastjo. Otrok, ki ga rodi, je legalno rojen njemu; za Jude je njegov v polnem smislu besede; biologija tu ni igrala nobene vloge.) Marijin sin je tako lahko uresničitelj velikih obljub, danih Davidu.

V ozadju pa so še druga starozavezna preroštva. Marija je takoj predstavljena kot devica; na njej se izpolnjuje Izaijeva prerokba o »devici, ki bo spočela in rodila sina, čigar ime bo ‘Bog z nami’« (prim. Iz 7,14 po LXX, katere besedilo močno spominja na v. 31). Preroki so govorili tudi o brezmejnem kraljestvu, ki bo prišlo z »detetom, ki nam je dano« (Iz 9,1–6; prim. tudi Mih 4,7; Dan 7,14 itd.). Sploh se zdi, da gre v predstavljenem dogodku za izpolnitev celote starozaveznih obljub: tako ga bo razložila Marija v svoji hvalnici (prim. v. 54–55).

Najpomembnejšo predzgodbo pa nam posreduje Luka: čudežno rojstvo Janeza Krstnika. Če pozorno preberemo v. 5–25, opazimo, da evangelist namerno vleče jasno vzporednico med obema dogodkoma, seveda tako, da drugo rojstvo prvega presega. Vendar je že prvo rojstvo silen čudež, ponovitev začetka izvoljenega ljudstva. Podoben čudež torej stoji na začetku in na koncu obdobja »stare zaveze«. Če je rojstvo Janeza pravi abrahamovski čudež, Janezova vloga pa, da zgolj »razvije preprogo« pred Jezusom, kdo šele je potem On?

Angel nagovori Marijo s čudnim, presenetljivim, nenavadnim pozdravom. V izvirniku ga sestavljata dve besedi, ki sta etimološko povezani. Prva, chaire, dobesedno pomeni »veseli se« in je najbolj običajen pozdrav v grškem jeziku. Druga, kecharitomene, je prav tako izpeljana iz temeljnega teološkega pojma milosti (gr. charis) in pomeni »deležna milosti, veselja, dopadenja« ipd. Gre za zelo redko obliko, ki se v sočasnih grških besedilih skorajda ne pojavlja. Besedno igro bi lahko poustvarili s frazami, kot so »Veseli se, razveseljena!«, »Zdravo, ozdravljena!«, »Ljubka ljubljenka!«, »Izvoljena izvoljenka!« ipd. Podvojitev istega besednega korena učinkuje kot poudarek, superlativ. Zato latinski in sirski prevod razlagata nenavadni kecharitomene kot »polna milosti«, kar po svoje lepo ustreza prekipevanju in pomnoževanju milosti (prim. tudi Rim 5,20–21), ki ga nakazuje izvirnik. Vendar je ta rešitev lahko sporna, ker zabrisuje dejstvo, da je Marija (tako kot vsi ostali) prejemnica milosti, ne pa njen izvor, ki je učlovečena Božja Beseda (prim. Jn 1,14). In milost, s katero je obdarjena Marija, ni nekaj splošnega ali abstraktnega, temveč je Jezus osebno, Mesija, Božji Sin, ki ga bo rodila.

Drugi del pozdrava, »Gospod (je) s teboj,« spominja na angelov klic Gideonu (prim. Sod 6,12), ki mu je Bog naklonil pomembno poslanstvo – težak boj, bitko, v kateri naj manjšina premaga večino. Kakor bi ji Gabriel hotel reči: »Pred tabo so velike in težavne stvari, Marija, a Bog ti bo pomagal, da jih boš opravila.« Marijo skrivnostni pozdrav vsekakor prestraši in zmede. Angel jo potolaži; pove ji, da je »našla milost pred Bogom« – kakor Noe, edini rešeni iz starega sveta (prim. 1 Mz 6,8) in deležen Božje zaveze (prim. 1 Mz 9,9sl.). Na podoben način se bo zdaj začelo novo, Marija bo rešena starega sveta, kjer vlada greh, in kot prva bo deležna nove zaveze, evangelija, milosti in odrešilne moči prihodnjega veka. Sledi prva napoved oziroma obljuba: »Zanosila boš. Sin, ki ga boš rodila, bo novi kralj David« – torej nihče drug kakor obljubljeni Mesija, izpolnitev starodavnih hrepenenj!

Marija se odzove z vprašanjem, podobno kakor Zaharija (v. 18). Izpove nelagodje, nekakšno negotovost. Marija je zaročena deklica, »obljubljena Jožefu v zakon«, ni pa poročena – poroka je bila lahko oddaljena še več let. »Kako – zanosila? Ne živim še z možem.« Kakor koli, njeno vprašanje dobi odgovor v obliki ponovne, še večje obljube in še bolj presenetljive napovedi. Medtem ko prve angelove besede še lahko razumemo kot napoved povsem navadnega rojstva velikega Izraelovega vojskovodje, se zdaj razkrije, da gre za dogodek, ki nima vzporednice nikjer v zgodovini in ki ni primerljiv z nobenim od čudežev. »Sveti Duh bo prišel nadte.« Besede spominjajo na stvarjenje sveta (prim. 1 Mz 1,1–2) in napovedujejo Jezusovo obljubo Cerkvi: »Nad vas bo prišel Sveti Duh« (Apd 1,8). In dejansko: dogaja se novo stvarjenje in pojavlja se skrivnost Cerkve! »Obsenčila te bo moč Najvišjega.« Tu gre najbrž za namig na Božjo navzočnost v templju (prim. npr. 2 Mz 40,35 v LXX: »… kajti oblak ga je obsenčil in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo šotor«). Začenja se Božje bivanje, šotorjenje, šekina med ljudmi. In – tako kot na drugih ključnih mestih Jezusovega življenja (krst, smrt na križu, vstajenje) – za trenutek zasijejo vse tri osebe Trojstva. Učlovečenje je trinitarični dogodek, dejanje, ki zajame, obda, preplavi, prežame Marijino človeško naravo.

V tem se Marija kaže kot ikona, prapodoba Cerkve. Obljuba Duha in Božje sence, ki je tu izrečena njej, je pozneje dana vsej Cerkvi. Še več: nošenje in rojevanje Sina, Božje Besede, ki je pri Mariji telesno, je v duhovnem smislu klic vsakega kristjana. To je naše konkretno, dejansko poslanstvo in delo: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus,« vpije apostol Pavel (Gal 4,19). In čudovita podoba žene, ogrnjene s soncem, z luno pod nogami in z vencem dvanajstih zvezd na glavi iz Razodetja (prim. Raz 12,1sl.), ne pomeni Marije, ampak Cerkev. Vpitje od porodnih bolečin je njena molitev v tem svetu (prim. zapisek o Lk 18,1–8). Preganjana je, vendar Bog jo ščiti. In njeno poslanstvo je roditi dečka, Jezusa, ki bo imel oblast nad narodi. Pustiti Božjemu Duhu in njegovi senci, da v nas izoblikuje Kristusa. Njegovo telo smo – se pravi to, kar je v tem času vidno od njega. In smo manjšina, ostanek – ki pa bo prevladal. V tem je Marijina izjemnost – s svojim dejanjem, s svojim telesom je postala preroško znamenje, razodeta slika skrivnosti Cerkve. Prek nje nam Bog kaže našo naravo in svoje milostno delovanje, ki ga udejanja v nas, mi pa smo vanj poklicani.

Angel nato pomaga Mariji z znamenjem: pove ji za Elizabetino nosečnost, ki je bila do tedaj skrivnost. Nato jo opogumi s spodbudo, ki ne bi mogla biti primernejša: »Bogu ni nič nemogoče. Nobena Božja beseda ni neuresničljiva!« Marija odgovori s slavnim stavkom: »Prav. Veš, da hočem predano služiti Bogu. Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.« Slika Cerkve je s tem dopolnjena. Na to je opozoril prav Martin Luther: Marija je prva novozavezna vernica, prva je slišala evangelij o prihodu Sina, prva se je odzvala s poslušnostjo in vero. Prav ta vera Božji obljubi, naj se mi zgodi po tvoji besedi, je značilnost pravega kristjana in zaklad Cerkve. Marija sprejme tveganje. Korak vere je korak v neznano. Za Marijo tudi v nevarno: lahko bi obveljala za prešuštnico, še posebej, ker je bila že zaročena; kazen za to je bilo kamnanje. Bog si je izbral zelo nekonvencionalno pot. Marija je prava učenka. Božjih besed ne razume v celoti, ampak se jim podvrže in veruje. Namesto celovitega spoznanja »dobrega in zla« nastopi preprosta vera, predanost, zaupanje v Boga, v Božjo dobroto, milost (ki ji je obljubljena v pozdravu). To je preobrat in razveljavljenje starodavne sumničavosti do Boga, ki je povzročila prvi padec. Zato pomeni vera vrata nazaj v prvotno nedolžnost. In ta vrata so se s človeške strani prvič odprla tukaj. Obenem je pomembno – in tolažilno – da Marija kot zgled vere nikakor ni popolna. Besedo sprejema, o njej razmišlja, »jo sestavlja v svojem srcu«, a se okrog nje tudi spotika. Meč, ki bo presekal njeno dušo, je tudi meč Božje sodbe in preizkušnje, ki doleti vsakega človeka. Marija se predstavi kot »nizka«, nepomembna, prezirana. Prav zato je zgled: ker se posebej močno zaveda svoje »nizkosti« in potrebe po »Odrešeniku« (v. 47–48). Takšna je svetopisemska popolnost. Kot prejemnica celote Božjih obljub, Kristusa, je Marija lahko predstavnica celote Božjega ljudstva, hči sionska, in slika Božje neveste. Marija ni brezgrešna – tako kot ni brezgrešno Božje ljudstvo oziroma Cerkev, ki jo predstavlja. Brezgrešnost tukaj ni bistvena in ni potrebna. Brezgrešnost bi celo odpravila paradoks, pohujšanje, evangeljski škandal Božje svobodne, nezaslužene milosti. To, kar je pri Mariji v ospredju in kar je edino pomembno, je Jezus, zmagovito prekipevanje milosti, na katero se skromna Gospodova služabnica odziva s poslušanjem, zaupanjem in predanostjo. To zadostuje.