Lk 2,1–20 – Božič po Luku

[Preberi odlomek]

Prvo, kar nam stopi pred oči v Lukovi pripovedi, je temno ozadje božičnega dogodka. To se najprej kaže v omembi cesarja Avgusta. Ta naziv danes zveni nevtralno, z njim se celo povezuje pojem svetovnega miru, pax Augusta, za Jude tistega časa pa je pomenil nič drugega kakor okupacijo. Božje ljudstvo je živelo pod škornjem rimske vojaške okupacije in hrepenelo po osvoboditvi. Tudi omemba popisa ni tako nedolžna. Rimljani so izvajali popise zaradi davkov; pri tem so bili nekako prepričani, da bo posameznik priznal svojo lastnino (ki bo nato obdavčena) samo pod določenim pritiskom. Zato je popis redno spremljalo izživljanje, pretepanje in mučenje; med njim so pogosto izbruhnili upori. Ravno popisi in z njim povezani davki so še posebej dajali občutiti krutost »rimskega miru« in ga razkrivali kot ideološko propagando. »Božična têma« pa dobi svoj vrhunec v omembi Kvirinija. Danes bi rekli, da je bil ta cesarski namestnik »strokovnjak za etnično čiščenje«. Malo pred tem je v Mali Aziji izbrisal ljudstvo, ki se je upiralo Rimljanom. Dejstvo, da je bil nato poklican v Sirijo s pooblastili glede province Judeje, je bilo kot zadnje svarilo Rima Judom: če se nam ne boste pokorili, boste vi naslednji! Ime Kvirinij je bilo zlovešče, kakor kadar danes kdo omeni Hitlerja ali Stalina.

V teh mračnih, za Jude hudo ponižujočih okoliščinah, se zgodi Rojstvo. A tudi to je ponižujoče. Rešitelj je zavrnjen takoj, ob samem rojstvu – zanj ni prostora, roditi se mora med živalmi (takšen prostor ali jama za Jude ni mogel veljati za obredno »čistega«), položen je v jasli, kakor njihova hrana. (Je v tem predslika, da bo Jezus v »jed« nam, poganom?) Edini, ki rešitelja v tem trenutku sprejmejo, so pastirji: marginalci, tudi sami odrinjeni na rob družbe, ker so zaradi stika z živalmi izpostavljeni obredni »nečistosti«. V Matejevem evangeliju so jim svojevrstna vzporednica »modri« (pravzaprav »magi«, čarovniki) z Vzhoda – torej spet »tisti, ki me niso iskali« (Rim 10,20; prim. Iz 65,1sl.).

Vendar kljub vsemu – ali bolje: še toliko bolj, zaradi temnega ozadja – je božič dan nepopisnega veselja, praznik neizrekljive Luči. In ta luč jasno zasveti sredi našega besedila: bleščeča svetloba (gr. doxa) Božje prisotnosti zasije nad pastirji. In skupaj s svetlobo pride radostna vest, dobra novica, evangelij: »Rešitelj je rojen! Prišel je Mesija!« Starodavne obljube so se izpolnile, Bog se je zavzel za svoje ponižane, hrepenenje je uslišano. Doseženo je to, kar se je vedno zdelo nedosegljivo, pomaknjeno nekam v daljno prihodnost, v konec časov.

Sledi ost, ki udari naravnost v temno ozadje. Rojeni ni le Mesija, ampak tudi »Gospod«, Kyrios. Tako so v grščini zapisovali starozavezno Božje ime, Jahve; evangelist Matej zato poudari, da je Jezus »Bog z nami« (Mt 1,23). Vendar ima pri Luku ta naziv še drugo razsežnost. Kyrios je bil cesarjev častni naziv, spadal je v cesarski kult. Evangelij, Božja moč, božanski dynamis, je ost, ki se zasadi v »kralje zemlje« (Ps 2 idr.), v »vladarja tega sveta« (Jn 12,31 idr.). »Ne cezar, ampak Jezus!« se glasi angelovo sporočilo. Da bi stvar postala jasna, se nato ob njem pojavi nebeška vojska (v. 13), ki je pripravljena na strmoglavljenje lažnega Gospoda z njegovim lažnim mirom. Mesija, ne cezar, prinaša ljudem pravi mir (v. 14). Besedilo jasno nakazuje na spor, na spopad, na konflikt s svetovno ureditvijo – na krščanski način, nenasilno; ravno v tem je razlika med obema miroma.

Z Rojstvom se zgodi nekaj nemogočega, nekaj, kar presega naše predstave in pojmovne kategorije. Gre za vdor, vlom, preboj Večnega v čas in prostor naše zgodovine, našega tuzemskega sveta. Gre za razpoko, skozi katero v naš čas prihaja Božji, večni, nebeški čas eshatološke izpolnitve, njena nadčasovna sočasnost in vsečasnost. Razlago Božiča in tudi silo njegovega naboja, ki se sprošča ob izpolnitvi napetega eshatološkega pričakovanja, lahko najdemo v enem od novozaveznih odlomkov o prihodnjih rečeh:

»In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ‘Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.’ Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’ Rekel je tudi: ‘Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!’ Nato mi je rekel: ‘Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.’« (Raz 21,3–7)

Prihod Mesija je začetek tega, počelo, izvir uresničevanja vsega tega v našem času in prostoru; to se že dogaja. Njegov prihod dejansko pomeni konec starega, pomeni Božji vlom, udarec v temelje tega sveta in obstoječega reda. Prvi kristjani so razumeli, da živijo v koncu časov. Trenutek med že in še ne, v katerem živimo, lahko ponazorimo s prispodobo. Kadar minirajo večjo zgradbo, k njenim temeljem zakopljejo eksploziv. Ko se ta sproži, se zasliši pok in se pokaže dim, zgradba pa kakšno sekundo še stoji, preden se zruši vase. Ta sekunda, (ki je v Božjem času lahko tudi nekaj tisočletij) je naš čas. Eksploziv pod temelji sveta je že detoniral, slišali smo pok, videli dim – z Rojstvom, Smrtjo in Vstajenjem! Živimo v hiši, ki je na tem, da se sesuje v prah. Hkrati pa se za tiste in s tistimi, »ki so Besedo-Jezusa sprejeli« (Jn 1,12), nevidno že gradi »Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,22).

Stara božična hvalnica vzhodne Cerkve se glasi:

»Devica danes rojeva Nadbitnostnega
in zemlja daje zavetje Nedostopnemu,
angeli slavijo skupaj s pastirji
in modri potujejo z zvezdo,
ker se za nas je rodil
novorojenček, pred vsemi veki Bog.«

Za zaključno molitev predlagam Božični očenaš.