sreda, 10. december 2008

Mr 1,1–8 – Začetek evangelija: Janez Krstnik

[Preberi odlomek]
Najprej nekaj besed o Markovem evangeliju. Napisan je bil verjetno nekje med letoma 40 in 60 n. št. Kraj nastanka bi lahko bila Palestina, bolj verjetno pa Rim. Marko, njegov pisec, je bil po zelo zgodnjem izročilu (iz začetka 2. stoletja) prevajalec oziroma tolmač apostola Petra. To pomeni, da je potoval z njim in poslušal oziroma tudi prevajal njegove pridige. Očitno se je nato nekoč odločil, da bo Petrovo govorjenje o Jezusu tudi zapisal (morda celo na Petrovo pobudo – prim. 2 Pt 1,15). Vsebinsko besedilo dejansko ustreza zgodnjeapostolski pridigi (prim. še posebej Petrovo pridigo v Apd 10,34–43): začne se z delovanjem Janeza Krstnika, sledi poročilo o Jezusovih čudežih in dobrih delih, konča se z njegovo smrtjo in vstajenjem. Točno to je tudi vsebina Markovega evangelija.

Tako je nastal prvi evangelij – kot povzetek preproste in močne apostolske pridige (kerigme), verjetno že namenjene predvsem poganom. S tem zapisom Petrove pridige je Marko prav zares ustvaril novo literarno zvrst. Evangelij ni niti zgodovinopisje (kakor ga je poznala antika), niti filozofska razprava, niti mit. Je prav to, kar pomeni grška beseda euangelion: dobra novica, razglas dobre novice. Gre za zvrst, ki sporoča, razglaša dejanske, preverljive dogodke, vendar ne na objektivno-neprizadeti način, ki je značilen za zgodovinopisje, temveč na osebno angažiran način. V krščanskem evangeliju njegovo podajanje predpostavlja vero govornika in kliče, vzbuja, vabi k veri poslušalca.

Zanimivo je, zakaj je Marko uporabil ravno to besedo. Tega samostalnika namreč v Septuaginti v takšnem pomenu sploh ne srečamo, torej ni judovskega izvora. Beseda je v antičnih besedilih sicer pomenila dobro novico, ponavadi dobro novico o vojaški zmagi, ali plačilo glasniku, ki je takšno dobro novico prinesel, ali celo žrtev bogovom, ki so jo darovali v zahvalo za dobro novico. Za novozavezno uporabo pa je bistveno, da je bil »evangelij« termin, ki je bil povezan s kultom rimskega cesarja. »Evangelij« je bila že vest o njegovem rojstvu, nato novica o njegovem vzponu na oblast in potem tudi sporočila o njegovih dejanjih. Gre za bližnjevzhodni vladarski kult, v skladu s katerim je cesar božansko bitje, ki varuje ljudi, jim naklanja blaginjo in nekako zagotavlja red v kozmosu. Izbira te besede (je bil za njo sam Jezus?) je bila politična predrznost par excellence. Skupaj z drugimi ključnimi krščanskimi termini (Kurios, »Gospod«, je bil cesarski naziv; basileia, »kraljestvo«, je bilo področje cesarske oblasti in delovanja itd.) očitno kaže na zelo ostro konfrontacijo z »maliki svojega časa« in tudi provokacijo oblasti, ki je gotovo botrovala poznejšemu krvavemu preganjanju kristjanov. Takole so kritizirali prve kristjane: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« (Apd 17,6–7) Krščansko sporočilo je bilo subverzivno.

Marko torej – vede ali nevede – začenja novo literarno zvrst. Morda sámo poimenovanje izhaja iz prve vrstice, kjer omenja »evangelij Jezusa Kristusa«. Tukaj beseda verjetno še ne pomeni »knjige o Jezusovih dejanjih« ampak prej preprosto pripoved/razglas o Njem. Vendar pa je prav Markova raba verjetno vplivala na to, da so se pozneje tako poimenovale knjige o Jezusu.

Za Marka (in za zgodnjeapostolsko pridigo) je značilno, da ni predzgodbe o Jezusovem rojstvu. Začetek evangelija je Janez Krstnik. Besedo začetek, in z njo pomen celotnega uvodnega odlomka, lahko razumemo na dva načina.

Grška beseda (arche) lahko pomeni tudi izvor, počelo. Marko verjetno tukaj vleče vzporednico z začetkom Geneze. Torej: evangelij ima svoj izvor pri prerokih, kakor je razvidno iz navedka, ki sledi. Marko kombinira besedilo iz preroka Malahija (3,1) in Izaija (40,3–4), namiguje pa tudi na izhod iz Egipta (prim. 2 Mz 23,20). Izvor evangelija je torej starodaven, je v Božjem delovanju, ki je že zdavnaj pripravljalo »tla« za Jezusa. Je v preroškem pričakovanju, ki se je stopnjevalo, in svoj vrh doseglo prav v osebi Janeza Krstnika. Kot prvi prerok po štiristoletnem premoru je bil že sam svojevrstna izpolnitev pričakovanja (zato so nekateri mislili, da je mogoče kar Mesija). Njegova obleka je spominjala na preroka Elija (prim. v. 6 in 2 Kr 1,8), glede katerega je bilo napovedano, da se bo pojavil tik pred usodnim dnem Gospodovega prihoda (Mal 3,23–24). Toda Janez-Elija ni Mesija, temveč povzetek prerokov; on pričakovanje stopnjuje do skrajnosti: »Prihaja močnejši od mene.« Tukaj je, tako rekoč za vogalom!

Po drugi razlagi moramo začetni stavek in z njim ves odlomek razumeti takole: evangelij se začenja z vsebino tega, kar je oznanjeval Janez Krstnik. Oznanjeval pa je najprej spreobrnjenje, spokorjenje, življenjski obrat, ko se človek zave svojih grehov in se obrne k Bogu. In nato: odpuščanje grehov. Tukaj gre za nekaj radikalnega: ne za odpuščanje tega ali onega greha, ampak za celotno, popolno odpuščanje vseh grehov. In to ne more pomeniti drugega, kot povsem novo življenje, nov odnos z Bogom, ki je zdaj mogoč zaradi tega temeljnega odpuščanja. Ta dogodek, ki je po naravi nekaj notranjega (za človeka in nenazadnje tudi za Boga), je zapečaten z javnim, vidnim, zunanjim znakom, krstom. Judje so poznali različne obredne očiščevalne kopeli, verjetno so jih prakticirali tudi pri sprejemu spreobrnjencev v judovstvo (poleg obreze). Janezov krst pa takšen obred izolira in ga s tem v nekem smislu absolutizira. K temu dejanju spreobrnjenja kliče Jude, Božje ljudstvo. S tem kaže, da religiozna identiteta človeku ne daje nobenega posebnega »statusa« pred Bogom – razen če s tem ne razumemo privilegija, da so pobožni najprej povabljeni, da priznajo in spoznajo svojo grešnost! Janez torej veže ta obred na radikalni Božji klic k spokorjenju in na prav tako radikalno Božjo obljubo o odpuščanju grehov, zato ima pravzaprav že zakramentalni značaj (v smislu vidnega znamenja in potrditve nevidne Božje milosti, ki je navzoča v dogodku). Pomenljivo je, da Nova zaveza tudi poznejši krščanski krst naravnost povezuje s spreobrnjenjem in z odpuščanjem grehov: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« (Apd 2,38) Radikalno očiščenje in odpuščanje grehov vpeljuje in vzpostavlja nov odnos z Bogom. To je bistvo obljube Svetega Duha, ki jo prvikrat v vsej neposrednosti srečamo ravno pri Janezu Krstiniku: »On vas bo krstil v Svetem Duhu.« S tem Janez ponovno povzema mnoge starozavezne preroške napovedi (pri Joelu, Izaiju, Ezekielu idr.) in jih obenem izostri do skrajnosti v obliki bližnjega pričakovanja nekoga, ki bo krščeval z Duhom. Kdo je to? V Stari zavezi Svetega Duha resda še niso razumeli kot tretjo Božjo Osebo, se pravi kot Boga samega, vendar je po drugi strani tudi jasno, da Sveti Duh ni lasten nikomur drugemu, kot samo Jahveju: je njegov življenjski, oživljajoči dih, stvariteljska moč, njegov preroški navdih in sila, ki dela njegove čudeže. Tukaj pa prihaja nekdo, ki bo krščeval z njim, kakor Janez krščuje z vodo. To je lahko samo JHVH osebno. Tudi če v teh besedilih Svetega Duha še ne razumemo v smislu poznejše trinitarične teologije, gre v njih vsekakor za enega najčudovitejših novozaveznih pričevanj (oziroma kontekstualnih dokazov) za Jezusovo božanstvo.

Obe razumevanji današnjega odlomka si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Po prvi je Janez razumljen predvsem kot zadnji med starimi, po drugi pa vsaj delno že kot prvi med novimi.

Janez kliče k spreobrnjenju v povezavi z obljubo odpuščanja grehov, torej že znotraj evangelija milosti. Ravno veličina popolnega odpuščanja grehov (in nato Njega, ki prihaja) narekuje neizprosno ostrino Janezove zahteve po spokorjenju. To je bistveno za krščanski pogled na spokorjenje: naš motiv za spokorjenje ni Božja jeza ali Božja sodba ali Božja pravičnost ampak Božja milost. Bog nas »s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Ravno ta presežna, radodarna nezaslužena dobrota nam omogoča spoznanje svoje drugačnosti, sebičnosti, omejenosti, pomanjkljivosti, grešnosti. Tako pa priznavamo tudi upravičenost Božje jeze in Božje sodbe: »da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš« (Ps 51,6).

Priprava Gospodovih poti, spreobrnjenje, je torej že prvo delo evangelija, njegov začetek. Res pa je, da obljuba Svetega Duha pri Janezu ostaja še v prihodnosti, čeprav bližnji. Povezana je s Tistim, ki prihaja in ki bo odslej v središču Markove pozornosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar