nedelja, 14. februar 2016

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

Protestanti smo upravičeno ponosni na nauk o opravičenju po veri. Sola fide. Prav je, da sebe in druge vedno znova opominjamo, da je to ena bistvenih razsežnosti evangelija, dobre novice o Mesiju Jezusu, ki je Božja moč za rešitev vsakega človeka. Toda že Karl Barth je opazil, da kadar ta novica naleti na »neposvečena ušesa«, tak človek iz nje povzame, da lahko živi, kakor koli se mu zdi. Ta skušnjava je verjetno danes, v času, ko evangelij naleti na »potrošniška ušesa«, še bolj prisotna kakor v preteklosti. Kot vemo, je Pismo Galačanom eden od temeljnih dokumentov za nauk o opravičenju po veri. In ravno ob svežem branju tega fascinantnega besedila, ob branju, ki skuša upoštevati njegovo celoto, se po mojem ponujajo tudi odgovori, kakšen naj bi bil odziv »posvečenih ušes«. Kar sledi, je pravzaprav poskus svežega, neobremenjenega razmisleka, kaj v resnici mislimo z »vero«; poskus širokega, polnega, »gostega« opisa, kaj je »vera« v kontekstu celotnega Pisma Galačanom in nove zaveze nasploh.
Glavne trditve glede »opravičenja po veri« najdemo v tretjem poglavju Pisma Galačanom (vrstice 7–14). Opažam, da je branje tega odlomka pogosto nekako umetno ločeno od ostalega pisma. Še posebej se mi zdi pomembno, da bi videli, kako so te trditve povezane s koncem drugega poglavja in pa tudi s tem, o čemer Pavel piše pozneje, v petem in šestem poglavju. Če beremo tretje poglavje samo zase, ga bi namreč lahko razumeli nekako v tem smislu: postava je zahtevala, da smo delali določene stvari, zdaj pa Bog od nas zahteva samo, da verujemo. Pri površnem branju lahko nekatere izjave v tretjem poglavju dejansko razumemo v tem smislu. Zdi se, da Bog od nas zdaj pričakuje samo, da verujemo, pri tem pa mi to »verovanje« pogosto razumemo zgolj kot miselni pristanek na določene verske resnice, pa naj bo to to, da je Jezus plačal ceno za naše grehe, ali kaj podobnega. »Vera« je v tem primeru razumljena zgolj kot »versko« sprejemanje določenih resnic oziroma dogem. V kontekstu vsega Pisma Galačanom, iz tega, kako Pavel argumentira v celotnem besedilu, pa se jasno pokaže nekaj drugega: vera v Mesija vključuje to, da smo skupaj z njim križani. Tukaj je ključnega pomena konec drugega poglavja, ki je uvod v tretje. Pavel pravi: »Skupaj z Mesijem sem križan; ne živim več jaz, ampak Mesija živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina [dobesedno v veri/zvestobi Božjega Sina], ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (2,19b–20) Bodimo pozorni na sovpadanje Pavlove vere in njegove križanosti z Mesijem. To sta dve strani istega kovanca. »Vera« torej Pavlu ne pomeni le sprejemanja določenih verskih resnic, ampak pomeni nič manj kot določen način bivanja; pomeni to, da smo že vstopili v to smrt in v to vstajenje od mrtvih.
Prav zato Pavel drugje, v Pismu Kološanom 2,11–12, govori o krstu kot o »Mesijevi obrezi«. Krst je začetek, vstop v »vero« in pomeni vključitev v Božje ljudstvo, zato je vzporednica starozavezni obrezi; še več, rečemo lahko, da je krst tista prava resničnost, ki jo starozavezna obreza napoveduje. Pavel Kološanom pojasni, da krst kot Mesijeva obreza pomeni, da je bil stari človek, »telo mesa«, slečen, križan in pokopan. To je temelj krščanskega bivanja. Toda prav to najdemo tudi v Pismu Galačanom: kdor pripada Mesiju, je križan s strastmi in poželenji vred (Gal 5,24). Krst kot vstop v »vero« in s tem tudi vstop v »pravičnost po veri«, je torej vstop v to križano in vstalo Mesijevo bivanje. Stari človek je bil križan in nastalo je novo. O tem ponovno beremo tudi na koncu Pisma Galačanom: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev.« (6,14–15) »Vera« v Pismu Galačanom torej pomeni priključitev Mesiju prav v tem njegovem ključnem dejanju, ki na novo definira vse in vzpostavlja vse.
Tako Mesijeva žrtvena smrt na križu ni vzporednica starozaveznim žrtvam in daritvam samo v tem, da – v resnici, dokončno – doseže spravo za naše grehe, doseže naše opravičenje in s tem napravi »mir« (Rim 5,1) med Bogom in nami. Vzporednica in izpolnitev stare zaveze je tudi glede na tiste, ki v veri po Mesijevem križu pristopajo k Bogu. Ta križ se zapiše tudi vanje, tako da sami postanejo »žive žrtve« (Rim 12,1). Namesto da bi Bogu prinesli nekaj od svojega, kot predvideva Levitik, mu zdaj prinesejo sebe, v celoti. Takšna je »ekonomija« nove zaveze.
Če torej vzamemo v obzir vse to, se celotna slika zamenja. Če nekatere odlomke iz tretjega poglavja beremo izolirano, bi se nam morda res lahko zdelo, kot da je Bog v stari zavezi zahteval veliko in da je bilo zaukazanih mnogo stvari, ki jih je moral človek delati, medtem ko naj bi zdaj, v novi zavezi, človek preprosto veroval, da je Bog dober, in bi bil svoboden. In s svojimi »neposvečenimi ušesi« potem to povzamemo takole: »Aha, potem lahko živimo tako rekoč kakor hočemo, lahko se imamo res lepo. To je pravo življenje, ki ga lahko uživamo, zato ker preprosto verujemo, da nas je Jezus odrešil, in smo svobodni ter lahko živimo, kakor hočemo.« Ob pogledu na celoto Pisma Galačanom pa je treba ta pogled obrniti na glavo: nova zaveza od nas pričakuje smrt. Nova zaveza je boljša in močnejša od stare ne zato, ker od nas zahteva manj, ampak ker zahteva veliko več, kot je stara, obenem pa tudi daje veliko več. To je bistveno! K takšnemu branju se moramo premakniti, če hočemo prav razumeti odlomke, kot je tretje poglavje Pisma Galačanom. Bog nam daje vse: daje nam življenje, večno življenje, daje nam celó kraljestvo, obljublja nam, da bomo vladali svetu, da bomo prejeli v dediščino ves svet. To je nova zaveza. Pri tem pa moramo mi vzeti svoj križ in oditi za Vladarjem, Mesijem. »Vera« torej pomeni lojalnost takšnemu Mesiju in »odhod« za njim.
Nova zaveza torej zahteva bistveno več od stare. In zahteva stvari, ki so »od znotraj«. Staro zavezo se je dalo razumeti tudi takole (vsaj navidezno, v resnici izvirno ni bilo tako mišljeno, ampak tako v tretjem poglavju argumentira Pavel, verjetno zaradi svoje izkušnje iz tedanjega judovstva): so določene stvari, ki jih moraš delati, in to so predvsem razni predpisi in zakoni in naredbe in odloki; če vse to delaš in opraviš vse te verske, religiozne dolžnosti, potem boš pravičen pred Bogom. Tako naj bi izgledala vizija »pravičnosti« znotraj judovstva v Pavlovem času. Ko odpraviš, ko odkljukaš ves seznam, lahko rečeš: »Dobro, zdaj vem, da sem v redu z Bogom, moje življenje je takšno, kot mora biti glede Boga.« V novi zavezi pa to nikakor ni več mogoče: tukaj gre stvar do srca in v srce; nobene druge možnosti ni, kot da se človek identificira z Mesijem – to je za Pavla »vera« v Mesija, zvestoba Mesiju! (Vedno moramo imeti pred očmi dejstvo, da izvirna beseda pístis pomeni tako 'vera' oziroma 'zaupanje' kakor 'zvestoba' in 'lojalnost' – to drugo je celo njen prvotni pomen.) Vera za Pavla ni samo sprejetje dejstva, da nas je Mesija odrešil, ampak pomeni vstop v to realnost, pomeni vstop v njegovo ljubezen, pomeni vstop v njegovo smrt, pomeni pa tudi že vstop v njegovo vstajenje od mrtvih in torej v novo življenje. V tem je bistvena razlika od plitkega, »tankega« razumevanja vere, ki ga pogosto srečujemo danes. Na to moramo biti pozorni, ko beremo celotno Pismo Galačanom. Tako tudi tretje poglavje zaživi v pravi luči: lojalnost Mesiju nas osvobaja od zunanjih religioznih dolžnosti, od katerih koli religioznih oziroma nasploh človeških, navzven navrženih dolžnosti – v imenu križanega in vstalega življenja, ki se je zdaj odprlo v tem Mesiju, ki je bil križan in ki je vstal od mrtvih. To je jedro in iz tega jedra lahko nato pravilno razumemo vse, tudi opravičenje po veri – tukaj vidimo, kje ima svoje mesto, kje ima svojo moč in tudi kje ima svojo slavo.
V tej luči si poglejmo še eno starozavezno vzporednico, oziroma pravilneje, »nadgradnjo«, ki jo opazimo v Pismu Galačanom. Mesija nima samo svoje obreze, ki nadomesti starozavezno obrezo, ampak ima celo tudi svojo »postavo«, ki očitno nadomesti Mojzesovo postavo. »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Mesijevo postavo.« (6,2) Ta »Mesijeva postava« ni nek nov skupek pravil, načel ali zapovedi, ki bi jih dal Mesija, ampak je (v skladu z logiko izvirnika, gr. nómos toû Christoû, db. zakon Mesija) najprej in predvsem »postava, ki je Mesija«. »Postava« je zdaj kar on sam, on osebno! (In glede na to, da torah izvirno pomeni 'učenje', se to lepo sklada tudi z Jezusom kot Učiteljem.) To je kvaliteta – ali, če že res hočemo, zapoved (prim. Rim13,8–10) – križane in vstale, smrtonosne in vse oživljajoče ljubezni, ki jo vidimo v Mesijevem križu in vstajenju in ki po veri s Svetim Duhom prehaja v nas. In tudi če bi na vso silo hoteli v Govoru na gori in v drugih Jezusovih zapovedih videti nekakšno novo »postavo«, nekakšen nov skupek pravil in navodil, ga smemo razumeti zgolj na en način: kot osebno napotitev na Jezusa, kot usmeritev v to, da bi bil v nas »izoblikovan Mesija« (Gal 4,19!). Zato lahko Pavel to »Mesijevo postavo« drugje imenuje »postava Duha življenja v Mesiju Jezusu« (Rim 8,2). Ker »verujemo v Božjega Sina, ki nas je vzljubil in daroval za nas sam sebe« (Gal 2,20b), po veri tudi mi vstopamo v to bivanje, v to ljubeče dajanje samega sebe za druge in nošenje bremen drugih (6,2!), saj dejansko »ne živimo več mi, ampak On živi v nas« (Gal 2,20a). Po veri postajamo to, v kar verujemo – prejemamo Njegovo podobo. V zvezi s tem nam veliko pove, če vzporedno preberemo naslednji dve vrstici: »v Mesiju Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni« (5,6) in: »niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev« (6,15). Vera v Pismu Galačanom je nekaj dejavnega, nekaj, kar deluje! Delujoča (dobesedno energizirajoča, gr. energouméne!) vera, ki se izraža v specifično mesijanski ljubezni, ljubezni po Mesijevem zgledu, je torej prvi sad novega stvarjenja, prvina Njega v nas, začetek Božje vladavine, ki se bo širila v večnost, prvo znamenje pravega življenja, ki se ne konča nikoli, ampak raste in cveti na veke, kajti »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,8).
Tako nas tudi Pavlovo razumevanje »Mesijeve postave« pripelje do istega: do središčne vloge Jezusovega križa. Pri Mesijevi postavi gre za »zapoved« mesijanske ljubezni, ki ima značaj njegove daritvene smrti za druge. Tukaj se velja spomniti tudi na Jezusovo dvojno zapoved ljubezni v evangelijih (prim. Mt22,34–40 in vzp.). To je prva in glavna značilnost novega človeka, ki opravičen stoji pred Bogom v novi in večni zavezi. To novo je tako pomembno, da morajo biti vpričo njega ukinjene vse človeške »postave« in »religiozne« vezi; novega človeka pri tej ljubezni ne sme zaustavljati prav nič. Tukaj je dosežena prava svoboda od vsake zasužnjenosti; to je svoboda, za katero nas je za visoko ceno osvobodil Mesija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« (5,13)
Križ za Pavla torej ni samo nek osamljen dogodek, s katerim se srečamo ob spreobrnjenju in ga nato pustimo za sabo, ampak je glavni »urejevalni princip« vsakodnevnega krščanskega življenja, življenja po veri, rasti v Duhu, procesa posvečenja, Božjega kraljestva. Ko bodo sveti zasijali kot sonce in zavladali svetu, mu ne bodo vladali s takšno oblastjo, kot jo poznamo zdaj, ampak z oblastjo, ki jo vidimo na križu: z oblastjo, ki ponižno služi tem, za katere skrbi. Zdajšnje življenje je trening za točno to oblast ljubezni, ki ji ne bo konca.
Sklenemo lahko z Bonhoefferjem: milost, ki jo prejemamo po evangeliju, je zastonjska, nikakor pa ni poceni!

1 komentar:

  1. Zelo dobro povedano! Milost res ni poceni: "Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno." (1Kor 6,19b-20a) Opravičenje in posvečenje sta dva vzporedna pojava, toda kjer ni posvečenja, tudi opravičenja ni (bilo).

    Všeč mi je tudi tvoje razmišljanje o križu kot vsakodnevnem dogodku. Mnogi evangelijski kristjani razmišljajo takole: "Dobrodošel v klubu. Sedaj si odrešen in imaš Svetega Duha, zato NE SMEŠ VEČ ZGREŠITI, torej ne potrebuješ več križa, ampakdobre nasvete, kako hoditi "z Gospodom". Taki "dobri" nasveti privedejo kvečjemu v obup.

    Evangelij ni dober nasvet, ampak veselo oznanilo, ki ga potrebujem vsak dan, enako kot potrebujem vsak dan postavo. Eno z drugim, ne eno proti drugemu, niti eno brez drugega.

    OdgovoriIzbriši