Ta kratki odlomek sledi veselemu dogodku v Matejevi hiši, ko so okrog Jezusa zbrani cestninarji in »grešniki«. Čeprav gre tukaj verjetno za ločen dogodek, se lepo ujema z veselim razpoloženjem, s praznovanjem, ko se mnogi izgubljeni spet najdejo.
Presenetljivo je, da se skupaj pojavijo učenci Janeza Krstnika in farizeji. Farizejev ne moremo jemati zgolj negativno. Šlo je za pobožne ljudi, ki so v težkih časih ostali zvesti Bogu in niso pristajali na politične kompromise vladajočih saducejev. Skupaj z Janezovimi učenci so na tem mestu verjetno razumljeni kot predstavniki pravega Izraela, kot nosilci obljub, kot sveti ostanek, ki je ostal nepokvarjen.
Post je bil eden od temeljev judovske pobožnosti (skupaj z miloščino in molitvijo; prim. npr. Mt 6,1–18). Postava je zapovedala post enkrat letno, na veliki spravni dan (prim. 3 Mz 16). Zato se je post že zgodaj povezoval z odpuščanjem grehov, verjetno kot znamenje radikalnega spokorjenja. Pozneje, pri prerokih, najdemo post tudi v drugih povezavah – pri Danielu je naprimer povezan tudi s prejemom posebnega razodetja (prim. Dan 9). Farizeji so zahtevo po postu še zaostrili; znano je, da so se postili dvakrat na teden (prim. Lk 18,12), v ponedeljek in četrtek (prim. Didahe 8,1). Post je bil znak prave, resne pobožnosti.
V teh okoliščinah se pojavi Jezus, ki podobno kakor Janez zahteva temeljito spreobrnjenje, popoln prelom z grehom, radikalno spokorjenje. Vendar pri tem ne zahteva posta. Zakaj?
Zato, ker je zdaj čas svatbe. Uresničuje se Visoka pesem. Prišel je Ženin. Eshatološka realnost je vdrla v čas in prostor. Bog sklepa nov odnos, novo zavezo s svojim ljudstvom. Že preroki so odnos Boga z Izraelom izražali s takšnimi prispodobami (prim. Iz 62,4–5; Jer 2,2; Oz 1–3), zato je Jezusovo namigovanje tukaj drzno: ženin je lahko le Bog sam – tukaj ne more biti posrednikov! Zahtevati od svatov, naj se postijo in žalujejo, je absurdno in nespoštljivo do ženina.
Toda ženin bo vzet. Marko uporabi nenavaden glagol, ki morda namiguje na Izaijev spev o Gospodovem služabniku, katerega »življenje je bilo vzeto z zemlje« (Iz 53,8 po LXX). Na takšen zastrt način Jezus že zgodaj opozori učence na svojo usodo.
To je edini novozavezni razlog za post: odsotnost ženina. Najprej te besede merijo na stisko učencev ob Jezusovi nasilni smrti (prim. Jn 16,20). Vendar je iz nadaljnjih besedil razvidno, da zajemajo tudi nas (prim. Mt 6,16–18; Apd 13,2–3; 14,23; 2 Kor 6,5; 11,27). Lahko bi ugovarjali: ali nam ni obljubljeno, da bo Jezus z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)? Gotovo. Vendar žal mi nismo vedno z njim. Zato potrebujemo spokorjenje. Poleg tega »vidimo motno, v uganki, v zrcalu in spoznavamo le deloma« (prim. 1 Kor 13,12). Hrepenimo, da bi bili »s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše« (Flp 1,23). Post je izraz točno takšnega hrepenenja – po videnju, po spoznanju, po Kristusu samem. In kot tak je nujen del naše resničnosti, naše razpetosti med »že« in »še ne«, ki pomeni hkrati radost »v neizrekljivem in poveličanem veselju« (1 Pt 1,8) in »vzdihovanje in obteženost, … ker vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda … saj v veri hodimo in ne v gledanju« (2 Kor 5,4.6.7).
Sledita dve priliki, ki sta med težje razumljivimi. Lahko ju razumemo kot navezavo na temo svatbe: govorita o novi obleki (prim. Iz 61,3) in novem vinu (prim. Iz 25,6; Mr 14,25). Pojmujemo ju lahko tudi povsem eshatološko. Poudarjata kontrast med novim in starim. V splošnem lahko v njima vidimo izraz radikalne novosti Božjega kraljestva, ki ima svoje zakonitosti in ki ga ne moremo vplesti ali vkleščiti v »staro«. To »staro« ima lahko različne pomene: najprej gre za okvir judovske duhovnosti in religioznosti (vendar tu ne smemo predaleč: Jezus povsod jasno kaže, da je judovstvo temelj, osnova, izhodišče, iz katerega deluje). Potem je to »stari človek« v nasprotju z »novim«, »drugim Adamom«. »Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti« (1 Kor 15,50). Prav tega starega človeka je treba »sleči« in »obleči« novega (prim. Ef 4,22.24). Tako na področje »starega« spada vse, kar je »zgolj človeško«, kar izhaja zgolj iz človeka v njegovi emancipaciji od Boga: zgodovina, kultura, znanost, politika in tudi religija, tudi krščanska religija, vkolikor pod tem protislovnim pojmom razumemo ideološko-kulturni konglomerat, ki lahko postaja sredstvo posameznikove (ali celo narodne!?) identifikacije povsem ločeno od realnosti Živega, ki ostaja okraj kakršnega koli človeškega prisvajanja. Soočeni smo z radikalno novostjo, ki nas – morda še posebej in najprej nas, kristjane – hkrati sodi in osvobaja za Božje kraljestvo, za skupnost – po Duhu – z Ženinom, za medsebojno povezanost prav v horizontu skupne udeleženosti v Svatbi.
Kako se ti dve priliki navezujeta na Jezusov izrek o postu? Večina razlagalcev je v zadregi in priznava, da povezava ni povsem očitna. Navidez očitna razlaga, da je post zaradi nastopa novega nepotreben, je površna in ne zdrži evidence celotne Nove zaveze. Iz celote lahko pravzaprav izluščimo tole splošno misel, ki je v nekem smislu nasprotna: post se vpisuje prav v napetost med novim in starim. Ker je novo že na vidiku, že »v zraku«, v Duhu, hrepenimo in se stegujemo po njem. Toda v celoti, telesno ga (še!) ne moremo doseči. To hrepenenje, to odsotnost izražamo s postom in – v Duhu – premagujemo s postom. Prav to Novo zahteva post: post starega in post od starega. Tako se post kaže kot to, kar je bil že v stari zavezi: radikalno spreobrnjenje, telesen obrat k Bogu. Na telesno odsotnost njega, ki je »dih naših nosnic« (Žal 4,20) in »resnična jed« (Jn 6,55), odgovarjamo telesno – in tako postajamo deležni Duhovne tolažbe Tolažnika.
Hvala. Zdi se mi dobro povedano. :)
OdgovoriIzbriši