Binkošti so praznik krščanstva. Sveti Duh je krščanstvo. »Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Dogodek, ki je pred nami, je vrh, vrhunec zgodbe odrešenja. Onkraj njega obstaja samo še eshatološki konec, dovršitev; prav v tem vrhu je konec napovedan, vnaprej vzpostavljen in skrivnostno navzoč, delujoč tukaj in zdaj, sredi zgodovine.
Vsi glavni dogodki Jezusove zgodbe kažejo nanj in ga pripravljajo.
Vsebovan je v angelovi napovedi devici Mariji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35).
Pokazan je v Jezusovem krstu: »Ko … je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« (Lk 3,21–22)
Izražen je v Jezusovem delovanju: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28).
Zasijal je v veličastvu Jezusovega spremenjenja: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. … Naredil se je oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9,29.34.35)
Predstavljen je kot cilj vse molitve: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).
Vidimo ga v Jezusovem križu: »‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19,30). Kristus je »po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14).
Njegova moč se pokaže v vstajenju: Kristus je bil »oživljen po Duhu« (1 Pt 3,18). »Po duhu svetosti … je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). In to se prenaša tudi na nas: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).
Povezan pa je tudi z vnebohodom: »Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite« (Apd 2,35).
In Duh je ara, predplačilo prihodnjega: »[V Kristusa] ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je ara naše dediščine.« (Ef 1,13–14, moj prevod) Ko učenci Jezusa sprašujejo, kdaj bo obnovljeno izraelsko kraljestvo, jim zato odgovori: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17).
Vse Božje delovanje je usmerjeno k temu dogodku: da bi ljudje, »vse meso«, prejeli Obljubo. V stari zavezi je bila obljubljena čudovita dežela, v kateri naj bi prebivali Božji ljudje, tukaj pa je vsem obljubljen Sveti Duh. Vsebina te nove, večje obljube, je nova dežela, novo kraljestvo, novo prebivanje. Vsi naj bi prejeli Svetega Duha, da bi Bog spet bival med svojimi, da bi bila premagana ločitev Boga in človeka, ki jo je povzročil greh. Zato Binkošti nujno sledijo Veliki noči; pravzaprav gre za en dogodek. Zato je tudi tukaj – še vedno in vselej – v ospredju Jezus, kakor je razvidno iz nadaljevanja Petrove pridige.
Bog se vrača k svojemu človeku. Vrača se kot Živi in Oživljajoči, kot Govoreči in kot Tisti, ki daje govor. Pozorni moramo biti, kako zelo se s Svetim Duhom povezuje živi Božji govor, neposredni nagovor človeku: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni … uvedel vas bo v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jn 15,26; 16,13–14, moji poudarki). Duh tolaži, pričuje, govori, oznanja, poveličuje Jezusa, jemlje od njega in prinaša nam. K temu moramo dodati tudi govorjenje v jezikih, preroštvo, videnja in druge oblike »navdihnjenega govora«, ki jih omenja zgornji odlomek ter druga novozavezna besedila. Nasprotje Živemu so »nemi maliki« (1 Kor 12,2). Kristus, Božja Beseda, pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63) in »Moje ovce slišijo moj glas« (Jn 10,27). Bog v resnici prihaja k človeku kot Beseda, kot Nagovor. To je Glas, ki nam govori, in vemo, da nam govori nekdo drug, ker govori drugače ter razkriva resnico nas samih in sveta. To je primarna izkušnja Boga v tem svetu. Vse ostalo je postranskega pomena.
Pomislimo na moč besede. Bog s svojo besedo oblikuje kaos pravodovja in ustvari lepoto kozmosa (prim. 1 Mz 1; Heb 11,3). »Z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3). In ali ne velja podobno tudi za našo človeško izkušnjo: beseda je čudež, ki iz nediferenciranega čutenja nečesa ustvarja svet, razpoznava oblike, predmete in osebe; omogoča komunikacijo in odnose med ljudmi. Svet človeka je dejansko kompleksna in pogosto protislovna mreža pojmov in predstav, ki ima strukturo govorice. In filozofi opozarjajo, da je razmerje med to govorico in tistim realnim, kar naj bi predstavljala, zelo krhko, šibko, arbitrarno. Ni nekaj samoumevnega ali nujnega, prej nekaj podarjenega. Človek je torej besedno, logosno bitje. Vdor Božjega govora v ta svet torej ne more pomeniti drugega, kot avtoritativno, kreativno poseganje v temeljno strukturo vsega, nastajanje novega, vzpostavljanje reda in lepote, ki prej ni obstajala. Sveti Duh je nova Govorica, dejansko nov svet, Božje kraljestvo, ki vzhaja nad nami, vstopa v naš svet in ga preoblikuje. Je »živa in govoreča voda« (Ignacij Antiohijski: Pismo Rimljanom 7,2), ki nam govori od znotraj in nas kliče k Očetu. Je Posinovljenje, ki tudi nas objema z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin,« in v nas poraja prvobitni klic »Aba, Oče!« (Rim 8,16) Je neposrednost, »maziljenje, ki nas uči o vsem,« zato ne potrebujemo drugih učiteljev (prim. 1 Jn 2,27). Ta realnost je krščanstvo; vse ostalo so religiozne igre, privid, zabloda. Zato vstopimo, rajska vrata so se odprla – za vsakogar!
Ni komentarjev:
Objavite komentar