Jn 18–20 – Velikonočni dogodek, razlaga Boga

[preberi odlomek]

Za velikonočni dogodek je značilno najprej to, da ne potrebuje razlage. Od nas zahteva, da prisluhnemo preprostemu sporočilu: Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih. Ta dogodek sam je Razlaga. Prvo in edino res pomembno je, da zvesto ponovimo to sporočilo, da ga oznanjamo sebi in svetu. To preprosto sporočilo je pravo »bogoslovje«, je Božja moč; v nas kliče vero in naša vera kliče po izkušnji živega Boga.

To je Razlaga, ki jo je razložil sam Bog (prim. Jn 1,18), najpopolnejše razodetje Popolnega, ki razodeva samega sebe, na Svoj način, v skladu s svojo naravo. Razodeva se Ljubezen. Ker smo telesna bitja, nam Bog pride naproti in se razodeva kot telo, telesno, v času in prostoru. Govori nam prek konkretnega dogodka, ki si ga moramo vedno znova predočiti in pri tem odpirati ušesa za živi Božji glas, ki govori iznad spravnega pokrova, prestola milosti, za oblak njegove prisotnosti, za Izkustvo nad izkustvi, za Ljubezen.

Drugo, kar lahko rečemo o veliki noči in kar zadeva nas kristjane, je navezava tega dogodka na krst. Krst je naš vpis v ta dogodek, v to zgodbo (prim. Rim 6,1–11). Spet: gre za konkreten način, kako postanemo soudeleženi. To je točka, h kateri naj bi se vedno vračali. Sklenitev zaveze, ki naj bi jo vedno znova potrjevali. Obnovitev krstnih zaobljub, ki jo poznajo različne krščanske tradicije in ki je del tridnevja, ima torej močan praktičen in teološki smisel. Z njo se znova postavimo v krstno realnost, ki je realnost Kristusove smrti in vstajenja. Seveda to potrebujemo vselej – praznik nas na to še posebej spominja. Krst je naša pasha.

Kot tretje moramo opozoriti na okvir velikonočnega dogodka. Gre za krivdo vsega človeštva. Prav v tem dogodku se človeški greh izkaže za nadvse grešnega. Človek ubije, sramotno usmrti Boga. Pri tem je udeležen sam vrh človeštva: najvišja politična in najvišja religiozna oblast. »Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi« (Apd 4,27). Verska oblast je še bolj kriva: »Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil« (Jn 19,11). Ne gre za to, da bi lahko na kogar koli kazali s prstom: vsi smo križali Kristusa. »Vsi smo Karamazovi« (Dostojevski). Vseeno pa lahko opazujemo, od kod prihaja najhujše zlo; kje je točka, kjer se zgosti in osredišči ves človeški greh. To je oblast. Izkaže se, da skušnjavec ni lagal, ko je rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem« (Lk 4,6). Dejansko je on »vladar tega sveta« (Jn 12,31; 14,30; 16,11) in »bog tega sveta« (2 Kor 4,4). Oblast »tega sveta« – tako politična kakor verska – je torej mesto, na katerem se je človeški greh pomnožil čez vsako mero. Zato se bo na tem mestu pojavil tudi pogubni zapeljivec, ki pride pred koncem (prim. 2 Tes 2,4; Raz 13,7). Glede vsega, kar prihaja s tega mesta, moramo biti torej previdni in zadržani. In če smo kot kristjani udeleženi v kakršni koli obliki oblasti – tudi religiozni in še posebej religiozni –, moramo toliko bolj budno paziti, da ne pademo v skušnjavo. Če se je to lahko zgodilo Judom, ki so bili v tistem trenutku edina prava religija na svetu, z vsemi pooblastili in Božjimi garancijami, potem se to lahko vedno zgodi tudi nam. Krščanska zgodovina – vseh denominacij – žal to v precejšni meri potrjuje. Vendar kot rečeno: to je okvir velike noči, ne njeno središče.

In to je četrto, kar lahko izpostavimo: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20)! Namesto zmagoslavja človeške politike in religije, zmage greha, ki si v skrajni konsekvenci hoče prilastiti in podrediti samega Boga, gre za vzpostavitev Božje oblasti, resnično kraljevanje Resnice, pravičnosti, milosti. To je vladavina, ki je po notranji logiki nasprotna oblasti »tega sveta« (prim. Mr 10,42–45). Dinamit pod temelji tega sveta je eksplodiral; zdaj samo še čakamo, da se človeška objestna vzvišenost sesuje kakor hiša iz kart. Ker gre za konflikt dveh oblasti, dveh kraljestev, je jasno, da tu ni moglo biti mehkega prehoda. Potrebna je bila smrt, kri, križ. Kot smo opozorili drugje, je že križ sam razumljen kot Kristusovo paradoksno kraljevanje. Še bolj pa je to njegovo vstajenje. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Božje kraljestvo je zdaj resnično in neizpodbitno vzpostavljeno. Tukaj ni potrebna razlaga, ampak slavljenje. Kraljevski psalmi: 93, 96, 97, 98 in 99. Gospod kraljuje! »Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,33). Vstal od mrtvih, povsod razsvetlil svojo luč. Udarjena je smrt s Smrtjo, prekletstvo s Prekletim, greh z Njim, ki je za nas postal greh. Kristus je vstal – zares je vstal! Aleluja!