Mr 2,1–12 – Čudež odpuščanja

[preberi odlomek]

Jezus se čez nekaj časa vendarle vrne v Kafarnáum. Lahko, da je kar to tisto »mesto«, ki se omenja v 1,45. Morda je Jezus zdaj upal, da se je evforija, ki jo je sprožil gobavčev razglas, nekoliko polegla. No, očitno se ni. Jezus je »v hiši«. Še en Markov eliptičen izraz. Gre spet za Petrovo in Andrejevo hišo? Ali pa je to kakšna druga hiša, v kateri je prebival Jezus? Verjetno gre za bazo njegovega delovanja v Galileji, zametek prve hišne Cerkve.

Množica se dobesedno stlači v hišo, tako da nekateri ostanejo zunaj. Jezus pa jim »govori besedo«. Ponovno se zdi, da Marko izpušča poglavitno. Kaj jim govori? Verjetno moramo sklepati podobno, kot smo že prej, pri razglašanju: govori evangelij o nastopu kraljestva. »Beseda« je torej Božje sporočilo, Božji govor.

Tedaj se zgodi nekaj presenetljivega: štirje prijatelji na nekakšni slamnjači, preprostem ležišču ubogih, prinesejo hromega človeka. Zaradi gneče ne morejo drugače, kakor da se vzpnejo na ravno streho hiše, ter razmaknejo les in stolčeno zemljo, iz katere je bila narejena, ter napravijo odprtino. Vanjo spustijo hromega prijatelja. Cel prizor zgleda kakor pogreb, obenem pa je s svojo bizarnostjo skoraj komičen.

Jezus se odzove nadvse pritrdilno. »Vidi njihovo vero,« torej vero njega in njegovih prijateljev. Ta, druga, je očitno tudi pomembna. Zaupanje, da On lahko pomaga – in morda več: odprtost za Njegovo skrivnost. Sledi prava Božja beseda: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Teološki trpnik v sedanjiku izraža nekaj takega kot: »Bog odpušča tvoje grehe.« Ta izraz ima moč trdne konstatacije Božjega dejstva, ukaza; gre za performativ, ki s samim izrekanjem udejanja izrečeno. Tudi tukaj gre za stvarjenje iz nič, ki se dogaja po besedi.

Nato se prvič v Markovi pripovedi pojavijo nasprotniki, pismouki. Dobesedno »črkarji«. Ob grškem izrazu nehote pomislimo na Pavlov izrek, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črkarji tudi tukaj ubijajo življenje Duha in bodo na koncu dejansko ubili »Začetnika življenja« (Apd 3,15). Kot strokovnjaki za versko pravo (vsa zakonodaja v Izraelu je bila verska – šlo je za Mojzesov zakonik in njegove interpretacije) so se seveda znašli v vlogi »varuhov postave«. Če novozavezno spoznanje o postavi vzamemo zares – namreč da je njen namen obtožiti vse človeštvo (prim. Rim 3,19–20) in da je postava »moč greha« (1 Kor 15,56), ki ljudi »zaklepa pod greh« (Gal 3,21–22) – potem lahko razumemo, kako se je morala gorečnost črkarjev vneti proti Jezusu, ki nastopa v drugačni moči, v službi opravičenja. Ni šlo za nesporazum, temveč za temeljno nasprotje, ki zrcali dialektiko, napetost med starim in novim.

Črkarji Jezusu očitajo bogokletje – govorjenje, ki sramoti Boga in njegovo edinstveno neprimerljivost. »Samo Bog lahko odpušča grehe.« To drži! To je pravzaprav globoka svetopisemska resnica. Odpuščanje je v resnici nekaj nadnaravnega, je čudež, ki vzbuja strahospoštovanje (prim. Ps 130,4); nekaj, kar je pravzaprav lastno le Božji naravi. Zgolj Bog edinole zares, v pravem pomenu odpušča. Če nam je zapovedano, naj odpuščamo tudi mi (prim. Mt 6,12.14–15 itd.), je to tako, kakor nam je zapovedano, naj bomo »popolni kakor naš nebeški Oče« (Mt 5,48), torej naj to storimo z močjo novorojene, Božje narave, ki je v nas po milosti Duha: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22–23) Odpuščanje je v resnici mogoče samo v Duhu, ki je Bog sam; mi, kristjani, smo lahko njegovo sredstvo, medij, njegovi glasniki. Odpuščanje greha je strahovit čudež, je vdor Boga v ta svet, destruktiven udarec v oblast greha. Če Bog kliče nas, kristjane, da tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in celo razglašamo odpuščanje drugim, to ne pomeni nič manj kot to, da naj bi bili deležni Božje narave, moči in mišljenja!

Pismouki si mislijo, da se Jezus izenačuje z Bogom. Jezus potrdi njihove skrite misli in očitke. Črkarjem odgovori z njihovo metodo, »lahko in težko«. Gre za znan rabinski način argumentacije v eksegezi in teologiji, po hebrejsko imenovan qal vahomer. Primerjamo dve stvari, lažjo in težjo. Če velja težja, to potrdi, da velja tudi lažja. Lažja stvar: reči, da nekomu Bog odpušča grehe; vsakdo lahko daje prazne obljube. Težja: ozdraviti človeka. Tukaj se moramo vživeti v mišljenje tistega časa: bolezen je kazen za greh. Konkretna bolezen za konkreten greh. Vendar tudi če se od takšnega konkretnega stališča distanciramo (Jezus mu na nekem mestu izrecno nasprotuje – prim. Lk 13,1–5), lahko potrdimo splošno resnico, da so bolezni in vse ostale nesreče posledica splošnega, prvobitnega greha, ki je na svetu. Med boleznijo in grehom torej obstaja neka skrivnostna, ne preprosto vzročno-posledična povezava. Ozdravljenje tako pomeni konkretno odpravo posledic greha. Zato je težje. Ozdravljenje pokaže, da greh več ne vlada. Jezusova oblast človeka prestavlja nazaj v nedolžnost, v edensko stanje, ki ga ne ogrožajo več tegobe, ki so posledica padca. To je oblast Božjega kraljestva.

Jezus pri tem, ko govori s pismouki, zase uporabi izraz »Sin človekov«. Naziv je enigmatičen. V Stari zavezi ima dva nasprotna pomena. Hebrejski izraz ben adam (torej dobesedno ‘sin človeštva/Adamov sin’) največkrat pomeni navadnega človeka (prim. Ps 49,3), smrtnika (prim. Ezk 2,1 idr.), skratka slehernika. V Jezusovih ustih bi torej naziv zvenel kot izraz šibkosti, navadnosti, vsakdanjosti; kot da Jezus ni nič posebnega. Poleg tega pa najdemo v Dan 7,13–14 prizor, ki je del videnja Božjega nebeškega veličastva: pred Božjo slavo je pripeljan »nekdo kakor sin človekov«. Gre za pravo nasprotje: krhko človeško bitje v najsvetejši prisotnosti Staroletnega. Temu posamezniku (ki je tam morda poosebljenje Izraela) je nato dana »oblast, čast in kraljestvo« in služijo mu »vsi narodi in jeziki … Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo … ne bo uničeno.« Gre za eshatološki lik, ki bo vpeljal Božje kraljestvo! Za Jezusa seveda velja oboje.

Jezus ozdravi človeka, in še več: ukaže mu, naj vstane in pred vsemi odnese svoje ležišče. Jezus torej poskrbi za pravo predstavo. Prisotni so dobesedno »iz sebe«, ekstatični. Slavijo Boga za neverjetno dobroto, katere priča so bili, in ugotavljajo, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo. Jezusovo dejanje je nekaj novega, prihod Novega v naš stari svet.

Ohromljeni mož je slika vsakogar izmed nas. Greh nas ohromi, ne dopušča nam, da bi hodili in tekli v Božji svobodi in po Poti, ki nam je namenjena. »Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo« (Heb 12,12–13; za širši kontekst prim. Iz 35,3–10)! Zaradi greha smo kakor mrtvi, onesposobljeni, tako da potrebujemo pomoč drugih. (In drugi pogosto potrebujejo našo pomoč – da jih podobno prinesemo k Jezusu.) Jezus nas dviguje z ležišča ohromljenosti in nemoči, odpušča naše grehe, ozdravlja korenino zla v nas in nas osvobaja, da hodimo po njegovih poteh, poteh Slehernika.