Mr 1,29–34 – Eno ozdravljenje sproži plaz

[Preberi odlomek]

Marko nadaljuje z dvema takojšnjima prizoroma; zdi se, kakor da bi hotel reči, da so navzoči komaj dohajali dogodke. Jezusovi prvi učenci – poznejši notranji krog »treh«, Petra, Janeza in Jakoba, ki jim je tokrat pridružen še Andrej – gredo z njim domov. Jezus prihaja tja, kjer živimo. Nekateri eksegeti pravijo, da je bil to zametek hišne Cerkve, ki se je zbirala okrog Petrove družine. Peter, »prvi papež«, je bil očitno poročen; Jezus je ozdravil njegovo taščo (na to verjetno namiguje tudi 1 Kor 9,5; zgodnjekrščansko izročilo celo omenja ime Petrove hčere). Sliko, ki jo dobimo ob površnem prebiranju evangelijev, namreč da so apostoli popolnoma zapustili svoje družine, moramo torej nekoliko popraviti: vsaj občasno so se tudi vračali k njim, z Jezusom na čelu. Jezusova služba ozdravljanja se začenja prav tukaj, v družini Petra in Andreja.

Iz pripovedi lahko nato sklepamo, da so sosedje in drugi v Kafarnáumu izvedeli za čudežno ozdravljenje. Zaradi sobote so morali počakati do večera, ko se po judovskem razumevanju začne naslednji dan. Tedaj so množično pritisnili na vrata Petrove hiše. »Vse mesto se je zbralo.« Gre za prvi množični prizor v Jezusovem delovanju. Rušenju demonske oblasti se tukaj pridruži ozdravljanje. V ozadju slutimo preroške napovedi, ki so mesijansko dobo predstavljale kot čas ozdravljenja. Smrt in tudi bolezen sta povezani z grehom; ozdravljenje, ki prihaja od Boga, kaže na to, da se oblast greha in smrti končuje. To je še en način, kako Jezus z dejanji pokaže, da je Božja vladavina dejansko nastopila (verjetno moramo v tej luči razumeti tudi 1 Kor 4,20 itd.). Gre za uveljavitev Božje oblasti, ki odstranjuje posledice greha v človeku.

Obenem lahko opazimo pravo nasprotje s Staro zavezo. Bolniki in pohabljeni so tam izključeni iz skupnosti z Bogom; tukaj pa jim Bog sam prihaja naproti in jih usposablja za skupnost s seboj. Pred nami je nazorna razlika med postavo in milostjo.

Jezus demonom ne dovoli govoriti, kakor že v prejšnjem odlomku. Zakaj? Demoni ga »poznajo«. Kaj to pomeni? Demon v prejšnjem odlomku je povedal to, kar je res: Jezus je Sveti, ki prihaja od Boga. Kaj je s tem narobe? Je pričevanje demonov zavrnjeno zato, ker so Jezusovi nasprotniki – »poznajo« ga, vendar se mu ne podrejajo, ga ne sprejemajo (prim. tudi Jak 2,19)? Ali gre morda tukaj za kaj več; Jezus drugje podobno zahteva tudi od ljudi, ki so bili ozdravljeni? Markovega odgovora ne izvemo, vendar gre za temo, ki se ponavlja, zato moramo biti nanjo še posebej pozorni – morda si bomo v zvezi s tem iz celote evangelija lahko ustvarili jasnejšo sliko.