Jezus zgodaj zjutraj odide v samoto in moli. Božji Sin moli. V tem lahko vidimo še eno razsežnost njegove samoizpraznitve: ker je postal zgolj Božji služabnik, potrebuje molitev. Potrebuje usmeritev, vodstvo. Toda s tem Jezus vstopi tudi v molitev vseh nas, vsega sveta. Lahko bi rekli: »Mi molimo, ker je on molil«. Še več: ker on moli tudi zdaj (prim. Rim 8,34). S svojim izpraznjenjem je napolnil našo molitev; pripravil ji je prostor in ji dal usmeritev. Kristjani molimo v imenu Jezusa Kristusa. Molimo Očeta.
Na tem mestu ne izvemo, kaj je Jezus molil. Pozneje slišimo, da je Jezus v molitvi klical »Aba, Oče!« (14,36) – prav kakor nas je učil v očenašu in prav kakor Sveti Duh kliče v nas (prim. Rim 8,15 in tudi v. 27). Omenili smo že Barthovo razlago, da je ta klic – »Aba, Oče!« – prvo in najpomembnejše delo evangelija (prim. Mr 1,9–11 – Jezusov krst). Ta prvotni krik kaže, da je evangelij v nas s svojo močjo opravil svoje delo in nas prerodil; odvrnil nas je od sebe in obrnil k Bogu kot Očetu. Vsa druga krščanska dela in dejavnosti izhajajo iz tega enega, prvega in najpomembnejšega.
Jezus nas je na skrivnosten način vcepil v svojo molitev. On moli v nas in iz nas. In mi molimo v njem, iz njegovega eksistencialnega položaja, v njegovem imenu. To realnost, to dejavnost, zdaj v nas uresničuje Duh. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo postavljeni v resničnost Boga, v sredino Očeta, Sina in Svetega Duha. Jezusovo učlovečenje pomeni naše pobožanstvenje: po milosti in njegovi suvereni moči ter po svobodnem delovanju Duha.
Velja pa tudi naslednje: Jezus je molil, ker je bilo to zanj nekaj osnovnega, nekaj naravnega. V molitvi se je znašel blizu Očetu, v resničnosti, ki je vsaj delno odražala njegovo predvečno bivanje »v Očetovem naročju« (Jn 1,18). Marko nam na začetku 9. poglavja celo omogoči bežen vpogled v to resničnost: bleščeča svetloba, oblak, Božji glas. Je bila vsaka Jezusova molitev takšna?
Molitev je oseben, odnosni dogodek; v njem se na najbolj temeljni ravni dogaja razmerje »jaz–Ti«. Ta odnos naj bi bil bistvo »Božje ikone«, ki jo Elohim (Bog v svoji množinski edinosti – prim. 1 Mz 1,26!) milostno podari človeku ob stvarjenju in ki se kaže v ljubezenski zvezi moškega in ženske (prim. 1 Mz 1,27–28). To zavezno enost, bivanjsko povezanost dveh v eno, z vznesenimi besedami slavi Visoka pesem, ki obenem daje govorico našemu eshatološkemu upanju, pričakovanju »Jagnjetove svatbe« (prim. Raz 19,6–9). V Jezusovi molitvi, v katero smo povabljeni, se torej razpira skrivnost Odnosa, ki je onkraj vsega in ki je obenem hrepenenje, strast, bolečina resnične Ljubezni.
Ta Ljubezen ima v sebi neko ekskluzivnost, značilno za monoteizem in monogamijo; zahteva popolno prioriteto nad vsem ostalim. Zato se Jezus umakne v samoto. Namesto da bi izkoristil začetni uspeh in gradil na njem svojo nadaljnjo »kariero«, se Jezus odpravi v samoto, nazaj v svoboden, neoviran stik z Očetom. Ta intimnost pa obrodi tudi konkreten, zunanji sad, ki se kaže v nesebični dejavnosti. Kakor da bi Jezus v molitvi prejel razločno vodstvo, jasno zavest o svojem poslanstvu, zavrne navdušene učence: »Pojdimo drugam.« Veselo vest in z njo Božjo oblast je treba prinesti tudi drugim. Prava mistična molitev, globoka ljubezenska zatopljenost v Drugega, se izraža v sposobnosti reči ne popularnim pričakovanjem, navidez zdravorazumskim zahtevam ljudi in se z gorečnostjo posvetiti nesebičnemu služenju drugim, da bi tudi oni lahko izkusili prav to eno.
Sad Jezusove molitve je torej oznanjanje. Presenetljivo je, da se zdi Marku dovolj zgolj ta ena beseda. Pričakovali bi, da bi povedal kaj se oznanja ipd. Luka (4,43) to mesto dejansko dopolni in pove, da gre za oznanjanje »evangelija o Božjem kraljestvu«. Marko je podobno zapisal na začetku pripovedi o Jezusovem javnem delovanju: »Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ‘Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’« (1,14–15) Od takrat naprej pa Jezus samo še oznanja, brez podrobnejše opredelitve. Jezus potuje po Galileji oznanjajoč (gr. kerysson). Markov odrezavi slog nam daje slutiti dinamiko Božjega kraljestva; to prihaja kot goli razglas, kot naznanilo, sporočilo, novica, da nekaj je, da se je nekaj zgodilo. Tukaj ni prostora za razglabljanje, argumentiranje, ugovarjanje. Gre za preprost in neposreden razglas: tako je. Božja resničnost vstopa v človeški svet na način stvarjenja, na način neposrednega ukaza, ki ustvarja in deluje. Božje kraljestvo je vzpostavljeno z Božjo stvariteljsko močjo Besede, ex nihilo, kot luč, ki zasveti v temi (prim. 2 Kor 4,4.6). V tem smislu je evangelij zares »Božja moč« (Rim 1,16). Ta moč se na zunaj kaže v izganjanju demonov, v porazu kraljestva teme. Enako sme in mora veljati tudi za našo današnjo kerigmo. Spočne se v globini Jezusove molitve, ki smo je deležni, izraža pa naj se z močjo preprostega razglasa o Božjem kraljestvu, besede o Jezusu, o križu in vstajenju, ki jo potrjuje Duh (prim. 1 Kor 2,1–5).
Ni komentarjev:
Objavite komentar