Jobova knjiga

Korak do roba. In nato še naprej, v brezno. Knjiga, ki nam spodmakne tla pod nogami. In nebo iznad glave. Knjiga, ki jo vedno manj razumem, večkrat kot jo berem. Pa vendar je ta pesnitev (s proznim uvodom in zaključkom) silovito soočenje z resnico, burna drama skrajne bivanjske izkušnje, iz katere nihče izmed nas ni izvzet in v primerjavi s katero so Sartrova in Camusova dela pravljice za lahko noč. Silovito razbitje naših mask, naših malih udobnih laži, ki nam nekako pomagajo iz dneva v dan. Goli in nemočni stojimo pred ponorom bivanja; vprašanja vere, Boga, izginotja Boga (»smrti Boga«?), resnice, pravičnosti in upanja sijejo proti nam v svoji prvobitni, zaslepljujoči luči.

Bog se je odločil, da se bo človeštvu razodel prek svoje Besede in Sveto pismo je glavno, posvečeno sredstvo, kako po Svetem Duhu prejemamo to Besedo. Je »znamenje Jezusove prisotnosti v svetu« (Barth). Kakšno vlogo ima v tem razodevanju Boga Jobova knjiga?

Tradicionalna razlaga je, da Bog prek nje sporoča in kaže na nemoč ustaljene »pobožnosti«, človeške »daj-dam« religioznosti, ki jo utelešajo Jobovi trije prijatelji. To do neke mere drži, a se izkaže za plitko, če ne površno branje. Večino argumentov, ki jih najdemo pri omenjenih treh, najdemo v podobni obliki tudi pri Jobu in pri Elihúju, ki ni deležen Božjega očitka s konca knjige. Vsi omenjeni v večji ali manjši meri priznavajo Božjo pravičnost (čeprav se ta včasih ne pokaže takoj), zagovarjajo zahtevo po človeški poštenosti in poslušnosti ter izpovedujejo nedopovedljivo skrivnostnost Boga. »Teologija« vseh petih omenjenih ne kaže kakšnih omembe vrednih razlik.

Krivda treh »Jobovih tolažnikov« bi morda bila lahko v tem, kako se obnašajo do Joba. Očitno je, da se napetost, ki jo je v prvem dramskem krogu pogovorov še komaj čutiti, stopnjuje in da v tretjem krogu že skorajda preraste v sovraštvo. Usmiljenje in sočutje pa je izginilo.

»Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka me je zadela!« (19,21)

Vendar Božji očitek trem se glasi, da »o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (42,7). Job pa se je za svoje besede pravkar pred Bogom kesal v »prahu in pepelu« (42,6). Kot rečeno, vedno manj razumem …

Jobova knjiga je izrazito človeška, v njej se najprej pokaže, kaj je človek. Ima okus po prsti, zemlji, krhki lončeni posodi. To vprašanje, ta kriza, nas zadane tako neposredno in osebno, da razpravljanje o tej ali oni teologiji praktično ni več možno; odpihne ga »vihar«, zdi se skoraj blasfemično. Pod vprašaj sem postavljen jaz, ki to berem (in ki zdaj to pišem). Kaj je z mojo pravičnostjo? Imam kakšno pravico pred Bogom? Vsaj kakšno malo stojišče, kamor lahko stopim in stojim? Tukaj je Job, »popoln/brezgrajen in iskren« (1,1 itd.) človek, ki ga zadeva neopisljivo gorje. Nedolžni se muči brez krivde – brez smisla. Moje težave, ki so s tem neprimerljive, moja vprašanja, moja bivanjska stiska – vse to se vpisuje nekam na rob te iste zgodbe. Vem, da sem del te iste zgodbe, zato me prizadeva osebno. In osvobaja. Človeško bivanje zadeva ob nič, ob nesmisel, neodkupljivost trpljenja. Človeško bivanje je krik, ki se dviga proti onemelemu, okamnelemu nebu. Vsaj tako se zdi.

»O zemlja, ne vpijaj moje krvi, naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!« (16,18)

Naslednja stvar, ki nam žari v obraz prav na tem ozadju niča, teme in nesmisla, je vprašanje pravičnosti, etike. Job od nje ne odstopi. Ne prekolne Boga, ampak reče: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (1,20) In: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (2,10) To je njegova pravičnost, ki je naravnost grozljiva. Job se zaveda, da je Bog proti njemu – zakaj vztraja v pravičnosti? Tudi v svojih drznih govorih proti Bogu se ne oddalji od tega. »Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust.« (23,11–12; prim. tudi celotno pogl. 31) In spet – zahtevo po vztrajanju v pravičnosti izrekajo tudi Jobovi prijatelji in Elihú. Pravičnost se kaže kot temeljno spoznavno načelo, ki omogoča sploh kakršen koli začetek govora o Bogu. Etično področje se kaže kot nekakšna neodvisna manifestacija božjega, kot področje, ki mu Bog sicer ni suženjsko podrejen, a mu hkrati nikoli tudi ni zares tuj. Vztrajati v pravičnosti kljub očitni nekoristnosti in nesmiselnosti tega, kljub »mrku Boga«? Od kod Jobu to? Je mar res »bolj pravičen kakor Bog« (32,2 idr.)? – Etika se rojeva, ko zadenemo ob svojo mejo, radikalno mejo svojega obstoja in s tem vsega: »Ethos vznikne, kolikor se v hipostatični refleksiji nahajam v ›krizi‹ drugega biti« (Kocijančič). Jobova knjiga je udarec ob to mejo, očiščujoča in osvobajajoča krisis, ki nas prestavlja v prvotno realnost temeljne krhkosti in negotovosti, kjer se sunkovito odprejo vsa vprašanja.

Tretje: Jobova knjiga bolj kot katera koli druga v Svetem pismu govori o Bogu kot o skrivnosti. Čisti misterij, onkraj vsakega razuma, onkraj sleherne prisvojitve. »Grom njegove vsemogočnosti, kdo ga more razumeti!« (26,14) Glas Živega, ki govori v viharju. Očitnost, ki se izmika sleherni upodobitvi. Človeške besede ga »zatemnjujejo« (38,1). Božji odgovor Jobu ni »argument« v nikakršnem znanem smislu. Je govor o skrivnosti sestave vesolja. Soočenje s čudnostjo vsega in njegovo nezasluženo, nesmiselno, brezvzročno lepoto. Površni bralec, »zatemnjen« z bremenom sodobnega »znanstvenega mišljenja«, si lahko ob mnogih izrekih v zadnjem delu knjige misli: takrat je šlo za skrivnost, danes pa je to in to pojasnjeno. Tudi če naj bi bilo to, kar v avtistično prozaičnem jeziku jeclja znanost, nekakšno pojasnilo, bi bilo pojasnilo zgolj kako, ne pa zakaj nekaj sploh obstaja tako, kakor obstaja. »Si ti podelil konju moč, odel njegov vrat z grivo?« (39,19) »Kdo rodi rosne kaplje?« (38,28) Razkrije se temeljna »estetskost« vsega bivajočega, ki je onkraj vsakega razuma, smisla, pomena – a je hkrati sijajno razumna, smiselna in pomenljiva, še več: razum, smisel in pomen porajajoča. V tem temno svetlem oblaku biva Bog, njegovo razodetje je razprtje čiste, nezaslužene lepote kljub človeški bolečini in izkušane celo in ravno v njej. Človeška stiska s tem ni odpravljena ali odkupljena. Klic ostaja. A nasproti njej – ravno sred nje! – govori drug Klic, silnejši, mogočnejši, prepričljivejši. Spust v ta Klic, »poslušanje« (42,4), »videnje« Nevidljivega (42,5), obrat v nezasluženi sijaj vsega obstoječega, pa nosi tudi obljubo novega, tolažbe.

»Ponižanega pa rešuje s ponižanjem, s stisko jim odpira uho« (36,15).

Ali lahko vemo, da je bilo Jobovo trpljenje odrešeno, osmišljeno? – Ne, prav to vedenje smo izgubili – če ne prej, v »viharju«. Zavest o Jobovem trpljenju ostaja in meče svetlo senco na vse naše bivanje. Vendar pa se je poleg tega trpljenja, ob tem trpljenju, celo v tem trpljenju pojavilo nekaj drugega. Nepričakovano razprtje, Prihod iz neznane smeri, nepredvideni Glas. Ne osmišljenje trpljenja, ampak svit nepričakovane, srhljivo čudovite lepote vsega, prav pred obličjem tega trpljenja.

Če ne moremo doumeti in če ne bomo doumeli, kako lahko Bog odreši in osmisli naše trpljenje – ali se ta odrešitev lahko kljub temu zgodi? – Da, prav za to gre. Job nam sporoča – Sveti Duh nam po Jobovi knjigi posreduje – vznik nekega drugačnega »temnega« zaznavanja, »gledanja«, »čutenja«, »doživljanja« in, kot smo slišali, tudi prave etike. To je v resnici edinole mogoče po soočenju z breznom nesmiselne bolečine. To je resnični temelj, na katerem lahko šele vznikne kar koli resničnega in čistega. To »drugo« lahko imenujemo tudi »vera« (saj se tudi ta vedno začenja v breznu »krsta, s katerim moram biti krščen« – prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Ali pa »razsvetljene oči srca« (Ef 1,18). Skrajno: gre za spoznanje, s katerim nas spoznava sam Bog (prim. 1 Kor 13,12; Gal 4,9).

Jobova knjiga ne odgovori na naša vprašanja, ampak jih kvečjemu odpira – in tudi zahteva, da ostanejo odprta. Prav v tej radikalni odprtosti vseh vprašanj pa je razpoka, ki nas neposredno vabi v dramo – edino resnično pomembno dramo življenja in smrti – in nas ob samem branju uvaja v izkušnjo nečesa, kar je neopisljivo višje od razuma in razumsko pridobljenega védenja. Mistično nas uvaja v skritost Njega, ki je nad vsakim imenom in ki se temno lesketa v navrženi lepoti vsega bivajočega ter sestopa k nam iz nepričakovane smeri.

Za to prvobitno dramo in skozi njo namreč preseva slutnja in silhueta, ki je še večja od nje. »Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame, moj porok je na višavah« (16,19). Trpljenje pravičnega, nedolžnega, ki moli za svoje obtoževalce. Hrepenenje po tem, da bi Bog postal kakor eden izmed nas, da bi z njim lahko govorili iz oči v oči. Nato pa skrivnostni Elihú. Ime pomeni ‘on je (moj) Bog’ ali pa kar ‘Bog sam’. Nasproti Jobu stoji podobno kot Tisti, ki si ga je Job želel (prim. 36,6–7 in 23,1–7). Elihú spregovori, nihče več ne ugovarja, za njim pa – kakor bi neposredno nadaljeval njegov govor o čudežni lepoti stvarstva (pogl. 37) – spregovori (tokrat tudi dejansko) Bog sam.

»Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34)