Zapiski o Besedi

Še ena zgodba o čisto navadnih rečeh. Družinska tragedija s srečnim koncem. Zgodba o starodavnih navadah v zvezi s poroko in potomstvom. Primer, kako je delovalo »svaško pravo« (prim. 5 Mz 25,5–10 ). Vendar marsikaj preseneča. »Jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni« (1,13). Kdo lahko izjavi kaj takega? Kdo od nas govori tako, če ga zadenejo nesreče? Blizu smo Jobovi zgodbi. »Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« (1,20–21) Je to izpoved vere ali nevere? Ali obojega ? Kdo izmed verujočih – kar Naomí očitno še vedno ostaja (prim. 2,20 itd.) – bi danes rekel, da »je Gospod pričal proti njemu« in da mu »je Mogočni storil húdo«? Zastarela teologija? Suspenz etičnega? Kako lahko ohranimo vero in poslušnost Bogu ob takšnem spoznanju? Zgodba o grenkobi. Zelo blizu smo Jobu...

Nek drug čas – nekoč davno. Knjiga o deželi. Vojne, spori, nesmiselni prepiri. In tista zgodba o oslovski čeljusti. Ali pa tista o gorečih lisicah. Ali pa tista o junaku, ki s svojim samomorom pobije množico sovražnikov. (Kje že smo nazadnje brali o tem?) Zdi se, da smo pred eno izmed knjig, ki težko nagovori sodobnega človeka. Vendar se pod površino skriva marsikaj. »Dežela« je kraj bivališča, vir naše varnosti in preživetja. Dežela, okrog katere se vse vrti, je dar, je predmet Božje obljube, otipljiv izraz (zakrament?) Božje dobrote. To je zgodba o nekem odnosu – odnosu med Bogom in njegovimi ljudmi, ki se neprestano krha zaradi človeške nezvestobe , a se tudi obnavlja zaradi Božje ljubezni in zaveze. Tudi ta milost prihaja otipljivo: v osebah voditeljev/rešiteljev (»sodnikov«), ki jih pošlje Bog in ki (začasno) zacelijo razpoko. Zdi se, da je največji Božji dar ljudem človek , ki ga pošlje Bog, ki je zvest Bogu in ki deluje v Njegovi moči. Lahko bi rekli, da je Knjiga sodnikov z...

Korak do roba. In nato še naprej, v brezno. Knjiga, ki nam spodmakne tla pod nogami. In nebo iznad glave. Knjiga, ki jo vedno manj razumem, večkrat kot jo berem. Pa vendar je ta pesnitev (s proznim uvodom in zaključkom) silovito soočenje z resnico, burna drama skrajne bivanjske izkušnje, iz katere nihče izmed nas ni izvzet in v primerjavi s katero so Sartrova in Camusova dela pravljice za lahko noč. Silovito razbitje naših mask, naših malih udobnih laži, ki nam nekako pomagajo iz dneva v dan. Goli in nemočni stojimo pred ponorom bivanja; vprašanja vere, Boga, izginotja Boga (»smrti Boga«?), resnice, pravičnosti in upanja sijejo proti nam v svoji prvobitni, zaslepljujoči luči. Bog se je odločil, da se bo človeštvu razodel prek svoje Besede in Sveto pismo je glavno, posvečeno sredstvo, kako po Svetem Duhu prejemamo to Besedo. Je »znamenje Jezusove prisotnosti v svetu« (Barth). Kakšno vlogo ima v tem razodevanju Boga Jobova knjiga? Tradicionalna razlaga je, da Bog prek nje sporoča in ka...

[preberi odlomek] Binkošti so praznik krščanstva. Sveti Duh je krščanstvo. »Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Dogodek, ki je pred nami, je vrh, vrhunec zgodbe odrešenja. Onkraj njega obstaja samo še eshatološki konec , dovršitev; prav v tem vrhu je konec napovedan, vnaprej vzpostavljen in skrivnostno navzoč, delujoč tukaj in zdaj, sredi zgodovine. Vsi glavni dogodki Jezusove zgodbe kažejo nanj in ga pripravljajo. Vsebovan je v angelovi napovedi devici Mariji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35). Pokazan je v Jezusovem krstu: »Ko … je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« (Lk 3,21–22) Izražen je v Jezusovem delovanju: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28). Zasijal je v veličastvu Jezusovega spremenjenja: »Medtem ko je...

[preberi odlomek] V tem odlomku smo soočeni z vprašanjem vprašanj. »Ali imamo?« Tako pomembno, tako vseobsegajoče je, da mora glavno – tisto , kar naj bi imeli – ostati neimenovano. Neimenovano in nadimenovano, kakor On, ki je nad vsakim imenom. Za njegovo »šotorjenje« med nami in v nas gre, za njegovo kraljestvo v nas , za njegovo ljubezen v nas , njegovo življenje v nas , njegovega Duha v nas . Za nemogoče, za nezlito zlitje, za goreči grm. Za realno »izkušanje« in dejansko »doživljanje«  njega, ki je nad vsakim izkustvom in povsem neulovljiv, a se daje tistim, ki ga poslušajo . Kako je to mogoče? Paziti moramo, kaj oziroma kako ( Lk 8,18 ) poslušamo. Imetje ni stvar neke muhaste usode ali gluhe predestinacije. Odvisno je od poslušanja . Ko poslušamo živi Glas, radostno sporočilo, razglas kraljestva,  dobivamo in posledično imamo . To vprašanje ukinja vse ostalo: svet, vse kar je na njem, vključno z znanostjo, filozofijo in religijo, in celo nas same. Vsi ostali problemi, konfl...

[preberi odlomek] Ta kratki odlomek sledi veselemu dogodku v Matejevi hiši, ko so okrog Jezusa zbrani cestninarji in »grešniki«. Čeprav gre tukaj verjetno za ločen dogodek, se lepo ujema z veselim razpoloženjem, s praznovanjem, ko se mnogi izgubljeni spet najdejo. Presenetljivo je, da se skupaj pojavijo učenci Janeza Krstnika in farizeji. Farizejev ne moremo jemati zgolj negativno. Šlo je za pobožne ljudi, ki so v težkih časih ostali zvesti Bogu in niso pristajali na politične kompromise vladajočih saducejev. Skupaj z Janezovimi učenci so na tem mestu verjetno razumljeni kot predstavniki pravega Izraela, kot nosilci obljub, kot sveti ostanek, ki je ostal nepokvarjen. Post je bil eden od temeljev judovske pobožnosti (skupaj z miloščino in molitvijo; prim. npr. Mt 6,1–18 ). Postava je zapovedala post enkrat letno, na veliki spravni dan (prim. 3 Mz 16 ). Zato se je post že zgodaj povezoval z odpuščanjem grehov, verjetno kot znamenje radikalnega spokorjenja. Pozneje, pri prerokih, najdem...

[preberi odlomek] Za velikonočni dogodek je značilno najprej to, da ne potrebuje razlage. Od nas zahteva, da prisluhnemo preprostemu sporočilu: Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih. Ta dogodek sam je Razlaga. Prvo in edino res pomembno je, da zvesto ponovimo to sporočilo, da ga oznanjamo sebi in svetu. To preprosto sporočilo je pravo »bogoslovje«, je Božja moč; v nas kliče vero in naša vera kliče po izkušnji živega Boga. To je Razlaga, ki jo je razložil sam Bog (prim. Jn 1,18 ), najpopolnejše razodetje Popolnega, ki razodeva samega sebe, na Svoj način, v skladu s svojo naravo. Razodeva se Ljubezen. Ker smo telesna bitja, nam Bog pride naproti in se razodeva kot telo, telesno, v času in prostoru. Govori nam prek konkretnega dogodka, ki si ga moramo vedno znova predočiti in pri tem odpirati ušesa za živi Božji glas, ki govori iznad spravnega pokrova, prestola milosti, za oblak njegove prisotnosti, za Izkustvo nad izkustvi, za Ljubezen. Drugo, kar lahko rečemo o ve...

[preberi odlomek] Pred nami je eden najpomembnejših dogodkov v Jezusovi zgodbi. Opisujejo ga vsi štirje evangelisti. Je uvod v »veliki teden«, zadnji teden Jezusovega zemeljskega delovanja, ki mu je v vseh štirih evangelijih dan nesorazmerno velik delež – pri Janezu je to skoraj polovica knjige. Če je dogajanje zadnjega tedna v tako očitnem fokusu prvih krščanskih pripovedovalcev o Jezusu, je prav, da si tudi današnji kristjani redno vzamemo čas in vedno znova premišljujemo ključne dogodke našega odrešenja. Jezus dogodek organizira. S tem, ko pošlje po oslička, poskrbi za pravilno »uprizoritev«. Popolnoma drugače kot prej, zdaj Jezusu gre za javno dejanje. Gre za izpolnitev Zaharijeve prerokbe: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jeruzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morj...

[preberi odlomek] Jakobovo pismo pravi: »Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.« (2,12 – 13) V Markovi pripovedi, ki je pred nami, imamo ponazoritev te nove postave usmiljenja, ki osvobaja. V predhodnem odlomku (Mr 2,1 – 12) smo se srečali s čudežem odpuščanja. Današnji odlomek nadaljuje in stopnjuje to temo: odpuščanje prehaja v osvoboditev. Na začetku vidimo, kako Jezusa obdajajo množice, zato jih mora »učiti« (tudi ta beseda je brez vsebinskega določila, kakor prej »oznanjanje«) kar na prostem, ob Galilejskem jezeru. Ko nadaljuje pot, naleti na Levija (v vzporedni pripovedi v Mt 9,9 se imenuje Matej; po izročilu gre evangelista Mateja). Levi je »cestninar«, davčni izterjevalec v službi okupatorja, v službi poganskih, nečistih Rimljanov. Cestninarji so bili močno osovraženi: ker so delali za Rimljane, so bili narodni izdajalci, ki so v imenu oku...

[preberi odlomek] Jezus se čez nekaj časa vendarle vrne v Kafarnáum. Lahko, da je kar to tisto »mesto«, ki se omenja v 1,45 . Morda je Jezus zdaj upal, da se je evforija, ki jo je sprožil gobavčev razglas, nekoliko polegla. No, očitno se ni. Jezus je »v hiši«. Še en Markov eliptičen izraz. Gre spet za Petrovo in Andrejevo hišo? Ali pa je to kakšna druga hiša, v kateri je prebival Jezus? Verjetno gre za bazo njegovega delovanja v Galileji, zametek prve hišne Cerkve. Množica se dobesedno stlači v hišo, tako da nekateri ostanejo zunaj. Jezus pa jim »govori besedo«. Ponovno se zdi, da Marko izpušča poglavitno. Kaj jim govori? Verjetno moramo sklepati podobno, kot smo že prej, pri razglašanju : govori evangelij o nastopu kraljestva. »Beseda« je torej Božje sporočilo, Božji govor. Tedaj se zgodi nekaj presenetljivega: štirje prijatelji na nekakšni slamnjači, preprostem ležišču ubogih, prinesejo hromega človeka. Zaradi gneče ne morejo drugače, kakor da se vzpnejo na ravno streho hiše, ter...

[preberi odlomek] Pred Jezusom, ki je na poti, se znajde gobavec. Ne vemo točno, kakšno kužno bolezen je imel, saj »gobe« lahko pomenijo različne nalezljive kožne bolezni. Vemo pa eno: bil je nečist , izključen iz Izraelovega občestva in tako tudi iz skupnosti z Bogom. Tako je določala postava (prim. predvsem Levitik 13–14 ). To je poudarjeno v gobavčevi prošnji, saj prosi za »očiščenje«, ne za ozdravljenje – prosi za povratek v občestvo. Pomenljiva je njegova pobuda; zdi se, kakor bi nekje ustavil Jezusa in ga začel oblegati s svojo prošnjo. »Če hočeš.« Oziroma: »Če želiš«, dobesedno: »Če je taka tvoja volja «; besede izražajo vero v Jezusovo moč in upanje v njegovo dobrohotnost. »Hočem, želim, to je moja volja,« odgovori Jezus. Ta »hočem« govori tudi nam. Bog » hoče , da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Vsi ljudje smemo in moramo vedno, še posebej pa ko smo v stiski, zaupati, da nam Bog hoče pomagati, da prav nam želi dobro, da je njegova volja ...

[preberi odlomek] Jezus zgodaj zjutraj odide v samoto in moli. Božji Sin moli . V tem lahko vidimo še eno razsežnost njegove samoizpraznitve: ker je postal zgolj Božji služabnik, potrebuje molitev. Potrebuje usmeritev, vodstvo. Toda s tem Jezus vstopi tudi v molitev vseh nas, vsega sveta. Lahko bi rekli: »Mi molimo, ker je on molil«. Še več: ker on moli tudi zdaj (prim. Rim 8,34 ). S svojim izpraznjenjem je napolnil našo molitev; pripravil ji je prostor in ji dal usmeritev . Kristjani molimo v imenu Jezusa Kristusa. Molimo Očeta . Na tem mestu ne izvemo, kaj je Jezus molil. Pozneje slišimo, da je Jezus v molitvi klical »Aba, Oče!« ( 14,36 ) – prav kakor nas je učil v očenašu in prav kakor Sveti Duh kliče v nas (prim. Rim 8,15 in tudi v. 27 ). Omenili smo že Barthovo razlago, da je ta klic – »Aba, Oče!« – prvo in najpomembnejše delo evangelija (prim. Mr 1,9–11 – Jezusov krst ). Ta prvotni krik kaže, da je evangelij v nas s svojo močjo opravil svoje delo in nas prerodil; odvrnil na...

[Preberi odlomek] Marko nadaljuje z dvema takojšnjima prizoroma; zdi se, kakor da bi hotel reči, da so navzoči komaj dohajali dogodke. Jezusovi prvi učenci – poznejši notranji krog »treh«, Petra, Janeza in Jakoba, ki jim je tokrat pridružen še Andrej – gredo z njim domov . Jezus prihaja tja, kjer živimo. Nekateri eksegeti pravijo, da je bil to zametek hišne Cerkve, ki se je zbirala okrog Petrove družine. Peter, »prvi papež«, je bil očitno poročen; Jezus je ozdravil njegovo taščo (na to verjetno namiguje tudi 1 Kor 9,5 ; zgodnjekrščansko izročilo celo omenja ime Petrove hčere). Sliko, ki jo dobimo ob površnem prebiranju evangelijev, namreč da so apostoli popolnoma zapustili svoje družine, moramo torej nekoliko popraviti: vsaj občasno so se tudi vračali k njim, z Jezusom na čelu. Jezusova služba ozdravljanja se začenja prav tukaj, v družini Petra in Andreja. Iz pripovedi lahko nato sklepamo, da so sosedje in drugi v Kafarnáumu izvedeli za čudežno ozdravljenje. Zaradi sobote so morali...

[preberi odlomek] V Markovi pripovedi se takoj zvrstijo štirje kratki prizori. O Jezusovi skušnjavi oziroma preizkušnji pove Marko le nekaj besed. Kakšno sliko bi si sploh lahko ustvarili iz njih, če ne bi vedeli za daljšo pripoved pri Mateju in Luku? Marku je bilo očitno to dovolj – in menil je, da bo zadostovalo tudi za njegove bralce. Duh Jezusa takoj dobesedno izžene (v gr. ista beseda kot pri izganjanju demonov!) v puščavo. Vrže, nažene. Vtis nečesa neprostovoljnega, skoraj nasilnega. Nebeško vzdušje krsta se naglo zamenja z nečim zloveščim . Puščava. Kraj brez vode, brez življenja. Kraj, kjer si izpostavljen smrti. Popolna samota. Tam bivajo demoni. Azazel, morda njihov poglavar, tja vsako leto dobi svojega grešnega kozla (prim. 3 Mz 16 ). Tam so se Izraelci uprli Bogu; Četrta Mojzesova knjiga ima v hebrejščini naslov »V puščavi«. Vendar je tam JHVH tudi »našel« svoje ljudstvo: »v deželi puščave, v pustinji, ker tuli divjina« (5 Mz 32,10). In tam naj se tudi pripravi »Gospodo...

[preberi odlomek] Jezusov krst spada med temeljne »teološke« dogodke Nove zaveze. Tako kot ob rojstvu in pozneje ob smrti in vstajenju se v njem razodeva Trojstvo. Marko ga naslika v svojem tipičnem slogu hitrih potez. Jezusova človeška narava je podvržena krstu. Jezus se prostovoljno podredi Božjemu delu, ki ga opravlja Janez. Sprejetje krsta za Jezusa pomeni še korak dlje, globlje v temo in izgubljenost človeštva, kakor samo učlovečenje: pomeni solidarnost in poistovetenje prav s človekom kot grešnikom . »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). To je Jezusova popolna samoizpraznitev. In to je sprejetje Božje sodbe – vzame jo nase, čeprav sam ni kriv ničesar. To je krst – tudi naš. Janez ga je v prejšnjih dveh vrsticah Markove pripovedi lepo povzel s svojim zgledom: jaz nisem vreden da bi bil njegov suženj (čeprav je največji prerok); toda nad vse bo prišel Sveti Duh. Priznanje popolne, strahotne distance, di...