Zapiski o Besedi

[Preberi odlomek] Prvo, kar nam stopi pred oči v Lukovi pripovedi, je temno ozadje božičnega dogodka. To se najprej kaže v omembi cesarja Avgusta. Ta naziv danes zveni nevtralno, z njim se celo povezuje pojem svetovnega miru, pax Augusta , za Jude tistega časa pa je pomenil nič drugega kakor okupacijo. Božje ljudstvo je živelo pod škornjem rimske vojaške okupacije in hrepenelo po osvoboditvi. Tudi omemba popisa ni tako nedolžna. Rimljani so izvajali popise zaradi davkov; pri tem so bili nekako prepričani, da bo posameznik priznal svojo lastnino (ki bo nato obdavčena) samo pod določenim pritiskom. Zato je popis redno spremljalo izživljanje, pretepanje in mučenje; med njim so pogosto izbruhnili upori. Ravno popisi in z njim povezani davki so še posebej dajali občutiti krutost »rimskega miru« in ga razkrivali kot ideološko propagando. »Božična têma « pa dobi svoj vrhunec v omembi Kvirinija. Danes bi rekli, da je bil ta cesarski namestnik »strokovnjak za etnično čiščenje«. Malo pred tem ...

[Preberi odlomek] Odlomek, ki je pred nami, nas vpeljuje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Vpeljuje nas angel , Božji glasnik, kakor večkrat v Svetem pismu, ko gre za pomembne korake zgodovine odrešenja. Dogodek, ki s svojo radikalnostjo ukinja zgodovino in področje človeškega »mogočega«, pa ima vendarle predzgodbo. Celo več predzgodb, predslik v Stari zavezi. Najprej je tu več podobnih naznanil o čudežnih rojstvih ( Izmael , Izak , Samson ). Vzorec Gabrielovega razglasa Mariji torej spominja na podobna (a manjša) Božja odrešilna dejanja v Izraelovi zgodovini. Najpomembnejše med njimi, Sarino rojstvo Izaka, ne pomeni nič manj kot začetek Božjega ljudstva. Te zgodbe dajejo barvo našemu odlomku. Potem je tukaj navezava na kralja Davida. Jožef, s katerim je Marija zaročena, je njegov potomec. Jezus se tako vpisuje v linijo judovskih kraljev. (To, da za Marijin rod ne zvemo ne tu ne kje drugje, je značilno za tedanje judovsko pojmovanje zakona in potomstva: s tem, ko je Marija obljubl...

[Preberi odlomek] Ta odlomek nam še enkrat postavi pred oči Janeza Krstnika. Pravzaprav zadnjič, gre za njegovo zadnje pričevanje o Jezusu. Nekateri rokopisi na koncu dodajajo besede: »Potem je bil Janez vržen v ječo.« Ni čisto jasno, kje se Janezove besede končajo; drugi del, v. 31–36 bi bil lahko tudi evangelistovo razmišljanje. Vendar gre tudi v tem primeru za razmislek, ki se navezuje na Krstnika. Drugače povedano: zdi se, da Krstnikov govor, ki ga obnavlja evangelist, neopazno prehaja v evangelistovo kontemplacijo Jezusa. Janez in Jezus krščujeta hkrati. Njuno delovanje je očitno nekaj časa potekalo vzporedno; zanimivo je, da Janez ni odnehal takoj po Jezusovem krstu. Ni povsem jasno, za kaj je šlo v prepiru, ki ga omenja v. 25, z »očiščevanjem« je morda mišljen kar krst. Janezovim učencem se očitno ni zdelo prav, da jih Jezus »prehiteva«. Janez na to odgovori s svojim »pričevanjem«. Njegovo bistvo je v tem, da kaže proč od sebe, na Jezusa. Začne z modrim izrekom, ki velja tudi n...

[Preberi odlomek] Najprej nekaj besed o Markovem evangeliju. Napisan je bil verjetno nekje med letoma 40 in 60 n. št. Kraj nastanka bi lahko bila Palestina, bolj verjetno pa Rim. Marko, njegov pisec, je bil po zelo zgodnjem izročilu (iz začetka 2. stoletja) prevajalec oziroma tolmač apostola Petra. To pomeni, da je potoval z njim in poslušal oziroma tudi prevajal njegove pridige. Očitno se je nato nekoč odločil, da bo Petrovo govorjenje o Jezusu tudi zapisal (morda celo na Petrovo pobudo – prim. 2 Pt 1,15 ). Vsebinsko besedilo dejansko ustreza zgodnjeapostolski pridigi (prim. še posebej Petrovo pridigo v Apd 10,34–43 ): začne se z delovanjem Janeza Krstnika, sledi poročilo o Jezusovih čudežih in dobrih delih, konča se z njegovo smrtjo in vstajenjem. Točno to je tudi vsebina Markovega evangelija. Tako je nastal prvi evangelij – kot povzetek preproste in močne apostolske pridige (kerigme), verjetno že namenjene predvsem poganom. S tem zapisom Petrove pridige je Marko prav zares ustvaril...

[Preberi odlomek] To besedilo je zadnji Jezusov govor v Matejevem evangeliju. Takoj za njim sledi poročilo o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Zato je razumljivo, da je bil odlomek v nekaterih tradicionalnih cerkvah vzet za zaključek cerkvenega leta. Gre za konec Jezusovega nauka, vsaj kakor ga razume evangelist Matej. Predstavi nam Kristusa v slavi in večno sodbo in nam s tem posreduje še zadnji – glavni! – etični pouk. Ta se osredotoča na uboge in se s tem vrne na začetek Jezusovih govorov v tem evangeliju, na »blagor ubogim« (Mt 5,3) in ostale blagre. Tema uboštva stoji na začetku in na koncu – s tem namiguje, da je z njo povezano tudi vse vmes. V tem odlomku je tema zaostrena do skrajnosti, prav osupljivo. Uboštvo tukaj dobi eshatološko vlogo – odločalo bo na Kristusovi sodbi! Jezus se tudi tukaj nasloni na starozavezne zametke: »›Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,‹ govori Gospod« (Ps 12,6). »Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za ne...

[Preberi odlomek] Ta prilika nam je dana, da bi vedeli, da moramo vedno moliti. Tukaj gre za eno ključnih Lukovih besed, ki ima veliko težo. Beseda pomeni, da je nekomu nekaj usojeno oziroma določeno ; v ozadju te določitve je seveda Bog. Luka jo uporablja na nekaterih ključnih mestih v zvezi z Jezusom ( Lk 2,49; 4,43; 9,22; 22,37; 24,7.26.44; Apd 3,21; 17,3 ), z apostolom Pavlom ( Apd 9,16; 19,21; 23,11; 27,24 ) in s kristjani nasploh ( Apd 4,12; 14,22; 20,35 in seveda to mesto). Pogosto se povezuje s trpljenjem ali vsaj s trudom in ima včasih prizvok življenjskega poslanstva. Stalna, hrabra, zaupna molitev je torej ena najpomembnejših »dejavnosti«, ki nam jo je namenil in določil Bog. To je »naša usoda«. Moliti moramo vedno in se ne naveličati . Vedno, ob vsaki priložnosti, v vsakem položaju in – kakor se zdi, da nam namiguje naslednja beseda – v vsakem psihičnem stanju . Ne naveličati se je namreč zelo bogata beseda, ki pomeni tudi ne omagati, ne obupati, ne odnehati, ne oslab...

[Preberi odlomek] Prilika, ki je pred nami, govori o Božjem daru in hkrati, kaj se v zvezi z njim zahteva od nas. Pravzaprav nam odstira pogled na dinamiko nebeškega kraljestva. Besedilo je težje, kot se zdi na prvi pogled. Navadno ga razumemo, kot da Jezus govori o tem, da moramo talente, ki smo jih prejeli od Boga, uporabiti. Ti talenti naj bi bili naravni »talenti«, nadarjenosti, sposobnosti itd. in/ali duhovni darovi, ki so nam dani. To sicer drži, vendar pove premalo. Tako prezremo bistvo zgodbe, ki nam jo slika Jezus. »Človek«, gospodar, izroči služabnikom svoje premoženje. Talenti so pravzaprav merske enote za velike količine denarja: en talent je 35 kg srebra. Gospodar od služabnikov pravzaprav pričakuje, da v času njegove odsotnosti nadaljujejo njegovo delo, da skrbijo za njegov posel . »Trgujte, dokler ne pridem.« (Lk 19,13) To je po mojem bistveno. Tako lahko razumemo, zakaj se gospodar tako razjezi, ko eden od služabnikov njegovo premoženje preprosto shrani (in to čisto us...

[Preberi odlomek] Besedilo, ki je pred nami, je predvsem svarilo k budnosti, k treznem zavedanju našega položaja in hkratnemu pričakovanju Božje obljube. Prizor je naslednji: device pričakujejo ženina in nevesto, da prideta na poročno slavje; device imajo pri tem vlogo svečanega spremstva. K temu so očitno morale biti povabljene . Torej lahko najprej rečemo, da ta slika predstavlja dejstvo, da smo kristjani ljudje, ki jih je Bog svobodno povabil k nečem velikem in čudovitem – in mi smo se na to povabilo svobodno odzvali. Vendar to ni vse. Naš svobodni odziv očitno ni dovolj. Nekaj manjka. Olje v svetilkah . Prilika nam ne pove, kaj točno naj bi si mislili pod tem. Zato so v zgodovini krščanstva nastale različne razlage: dobra dela (cerkveni očetje), vera (Luther), Sveti Duh (binkoštniki) itd. Skratka: tisto, kar se je določenim kristjanom določene dobe zdelo najpomembnejše v krščanskem življenju . Prilika vsekakor dopušča vse te alegorične razlage, vendar po svoje niti ne zahteva, d...

Tale dnevnik je posvečen Božji besedi, Božjemu glasu, kolikor nam ga uspe slišati. V njem so zapiski ob svetopisemskih odlomkih: razmišljanja, komentarji, meditacije, pridige, asociacije, refleksije, intuicije … Objave si ne prizadevajo podati nekakšne »strokovne« analize odlomkov (kar koli naj bi to že bilo) in ne nastajajo kot sad dolgotrajne raziskave in preciznega snovanja, ampak so sad trenutnega navdiha (ali njegovega pomanjkanja; sodbo o tem prepuščam bralcem) ob branju Svetega pisma. Jezikovni izraz je lahko neizpiljen in misli bolj nakazane kakor izpeljane. Prav zato ste vabljeni - iskreno -, da se pridružite in s svojimi komentarji dopolnjujete in obogatite prispevke. Zaželena je seveda tudi polemika, vendar ta naj bo v okviru in mejah, ki nam jih vsem narekuje Kristusova ljubezen. Njemu, Živi Besedi, naj bo ta blog posvečen. Žal se prevečkrat zgodi, da postanejo komentarji blogov svojevrsten dokaz za padlost človeške narave. Zato bodimo obzirni in sočutni tudi in še pose...