Zapiski o Besedi

Objave

Habakuk: Zvesto čakanje na Božje razodetje

2.9.23

Habakuk se je znašel v težkih okoliščinah, pritožil se je Bogu, ta pa mu je povedal, da prihajajo še težje stvari. Nato je šel na svojo stražo in čakal na Boga. Ta mu je odgovoril, naj vztrajno čaka na razodetje. V vsem kaosu in zlu bo »pravični živel iz moje zvestobe/vere« (2,4 LXX) – zvesto se bo naslonil nanjo, črpal iz nje, zato bo sam zvest in (o)pravičen. (Verjetno zato Pavel, ki je ta odlomek dosledno citiral brez »moje« (LXX) ali »svoje« (MT), doda »iz vere v vero« (Rim 1,17) – »iz Božje zvestobe v zvestobo/vero pravičnega«.) Sledi razodetje Božje jeze, ki nenadoma zažari v obljubi, da bo Božja slava napolnila vse stvarstvo (2,14). Zdi se, da je samo razodetje te slave nato upesnjeno v psalmu v 3. poglavju. Aba, Oče, vztrajno te čakam na skali tvoje zvestobe, tvoje zanesljivosti, resnice. Da, želim neprestano zajemati iz nje in se krepiti v zvestobi. Skala v meni. Razodeni se tudi meni in drugim, pošiljaj nam videnja tvoje slave, razodetja tvoje presežne moči. Govori nam v naši...

Gal 5,13–6,5: Božji Duh zdravi človeško sprtost in razbitost

1.1.23

Preberi odlomek Celoten odlomek o delih mesa in sadu Duha je na obeh koncih vpet v razpravo o slabih odnosih med učenci (5,15.26; 6,3) – predvsem gre za razne oblike prepiranja in medsebojnega nasprotovanja. Seznama v v. 19–23 ne delujeta samostojno, kot nekaj splošnega, ampak kot preprosta kazalca, kje je kdo: ali ravna po mesu ali po Duhu. Sama po sebi nista namenjena temu, da bi s pomočjo njiju prestopili v boljše življenje. Sta kontrolnika, kazalca. Splošna rešitev problema ni podana v teh seznamih, temveč v 5,16 in nato bolj konkretno v 5,24–25. Tu je treba nujno brati vzporednico v Rim 8,13–14 . Tako postane jasno: življenje po Duhu je križanje »mesa«, se pravi stare, sebične adamske narave. Vrstici 24 in 25 v Gal 5 govorita eno in isto iz dveh različnih perspektiv. Žal pa si danes le malo kristjanov predstavlja, da hoditi v Svetem Duhu pomeni najprej apliciranje Kristusove smrti na moje lastno »meso«. Konkretna rešitev problema, ki ga obravnava ves odlomek, pa je v 6,1–2: »Brat...

Mt 5,1–12: Koraki v hoji za Jezusom

7.10.22

Blagri, oziroma dobesedno: razglasi, kdo je srečen, so manifest Božjega kraljestva in opredelitev, komu je namenjeno. Torej so tudi manifest učenčevstva: kakšni so učenci, koga lahko zajame to kraljestvo. Blagri od v. 3 do v. 10 s ponovitvijo »nebeškega kraljestva« predstavljajo zaključeno celoto (t. i. inclusio ). Zdi se, da si sledijo v logičnem zaporedju, da predstavljajo korake na določeni poti od začetka do konca. Začetek: to, da se zavedaš, da si duhovno ubog. Iz tega sledi, da se zaveš lastnih grehov in grehov sveta ter nad njimi žaluješ. Zato zavzameš ponižno in povsem nenasilno držo. In tu se v tebi pojavi velika lakota in žeja po Bogu – da uredi stvari, tako kot je prav. Bog ti da, da postaneš usmiljen do vseh ljudi in dosežeš njegovo obilno usmiljenje in odpuščanje. To očisti tvoje srce, da se ti po Duhu začne razodevati Bog (prim. Ef 1,18 ). Toda ne ostaneš samo pri tem, ampak imaš poslanstvo v svetu: da tja prinašaš spravo, ki jo prinaša edinole evangelij miru (prim. Ef 6,...

Mlačnost

12.3.22

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. (Raz 3,17–19) Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči . Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor...

Prvo Janezovo pismo: Luč nove zapovedi proti temi greha

22.3.21

Prvo Janezovo pismo je preprosta in hkrati globoka meditacija o Jezusovi novi zapovedi ljubezni med učenci (Jn 13,34) in o drugih ključnih temah Janezovega evangelija: Jezus kot luč, ki vse razsvetljuje (Jn 1,3–4.9; 8,12; 12,35–36), osvoboditev od greha, ki jo prinaša Božji Sin (Jn 8,31–36), dar Duha resnice, ki nas uči vsega (Jn 14,26), uslišana molitev (Jn 15,7.16). Janez piše »ljubljenim otročkom« zato, ker jih ogrožajo nekateri varljivci, lažnivci, zapeljivci. Ti so sprevrgli evangelij, ki so ga slišali od začetka. Kot kaže, gre za nekakšne »proto-gnostike«, ki so zanikali, da je Jezus res Kristus oziroma da je Kristus prišel v Jezusovem mesu, se pravi, zanikali so, da sta Jezus in Kristus nerazdružljiva (1 Jn 4,2–3). Zaradi tega zemeljsko življenje in učenje Jezusa iz Nazareta zanje ni bilo več merodajno, kot zgled, ki naj bi ga posnemali (1 Jn 2,6; 4,17). Ti proto-gnostiki so očitno živeli razuzdano, v različnih grehih (podobno srečamo v Jud 1,3–14 in 2 Pt 2; 3,3–4, poznih aposto...

Gal 5,16–26: Življenje po mesu ali Duhu?

14.2.21

Za ljudi vere očitno še vedno ostaja nemogoča možnost, da se vrnejo v stare tire. Možnost “mesa” (sebične stare narave) na žalost še ni ukinjena. Je pa nad njo obljuba (tako je namreč treba brati v. 16: prihodnjik, ne velelnik!): če se pustimo voditi Duhu, ki je v nas, bodo impulzi starega človeka mrtvi, uničeni od znotraj, križani, in tako nismo več pod postavo, ki je dana za to, da jih zavira od zunaj. Seveda, kjer je Duh, je postava kot šibkejše orodje oziroma slabše zdravilo nepotrebna. Potem sledi precej natančen opis enega in drugega življenja. The rubber hits the road. Poleg očitnih zunanjih grehov so našteti tudi nekateri notranji: sovraštvo, prepirljivost, nevoščljivost … Pavel ostro izpriča: če to prakticiraš, se ne varaj: nisi v Božjem kraljestvu in tja tudi ne prideš, če se ne spokoriš in ne odnehaš s takšnim življenjem. Seveda: če živiš v starem in se s tem strinjaš oziroma imaš to za “normalno”, namesto da bi se proti temu boril, si ne domišljaj, da spadaš v novo. V K...

Mt 16,13–28: Najsvetejša vera in njene obljube

11.10.20

Jezusu je očitno dovolj čakanja in skorajda prisili učence, da se izjasnijo glede ključnega vprašanja: kdo je on v resnici? Ko Peter izpove, da je on Mesija, Jezus v tem najbrž vidi odgovor na svojo molitev na gori nedolgo nazaj, potem ko so umorili Janeza Krstnika (Mt 14,23; gl. kontekst od začetka poglavja). Farizeji niso sadike, ki bi jih vsadil Oče (Mt 15,13), Peter in učenci pa to so: Oče je uslišal Jezusovo molitev in tem “malim” razodel Sina (Mt 11,25–27). Velike obljube Petru so razumljive, če so vezane na vero, ki jo je izpovedal. Ključ nebeškega kraljestva je vera; Peter ga bo dobil, ko bo v celoti dojel kakšen Mesija je Jezus – tak, ki bo trpel in vstal od mrtvih – in ko bo prejel naročilo, da razglasi evangelij povsod po svetu. Zato je obljuba v prihodnjiku. Obljuba o odprtih nebesih se ponovi vsem učencem v 18,18–20 in v malo drugačni obliki še v Jn 1,49–51 – v podobnem kontekstu, ko vero izpove Natanael. Očitno Jezus v takšnih trenutkih ni skoparil z obljubami in veliki...

Mt 16,1–12: Nekateri se igrajo religijo

11.10.20

Kakšna znamenja časov (usodnih trenutkov, kairoi ) bi morali razumeti farizeji? Množico Jezusovih čudežev? Še pred tem Janeza Krstnika? Ali temne oblake rimske okupacije in nemirov, ki so jo spremljali in se stopnjevali? Vse to? Jezus jih sicer ostro zavrne, a vendarle ostaja usmiljen do njih, saj pove, da nekakšno znamenje vendarle bo. Sledi strogo svarilo učencem: ne postanite jim podobni. Njihov “nauk” je tu mišljen na široko: njihova verska prepričanja in verjetno tudi hinavska praksa (kot je jasno povedano v Lk 12,1) – “igranje vere”, ohranjanje oblike pobožnosti, ki pa nima moči, srca, vsebine (to napade Jezus malo prej v Mt 15,1,–14). Očitno je mogoče zgraditi cel verski ali teološki sistem ( didache ), ki prezre bistvo in ki v resnici ni poslušen Božji besedi. Očitno se je Jezus zavedal, da bo to problem tudi v Cerkvi. (In očitno tudi Pavel: 2 Tim 3,5.)

Kakor Mojzes na gori

2.10.20

2 Mz 33,12–34,27 b rano skupaj s Heb 4,16 in 10,19–22 Mojzes se po polomu svojega ljudstva pogovarja z Bogom. Ključno vprašanje: ali bo šel Bog sam z njimi? Bog mu zagotovi, da je našel milost in da ga osebno pozna (LXX: pozna bolj kot vse druge). Zato ga usliši. Nato Mojzes prosi, da bi mu Bog razodel svoje veličastvo/slavo. Bog mu obljubi, da bo šel mimo njega in mu razodel vso svojo dobroto (LXX: svojo slavo) ob razleganju Imena. Naj pride zjutraj na sam vrh gore in v rokah naj ima dve izklesani kamniti plošči. Skril ga bo v skalo, da ne bo umrl od Božje prisotnosti. Pismo Hebrejcem očitno za nas predvideva duhovno prakso oziroma disciplino po zgledu tega Mojzesovega dogodka. Po Jezusu, skriti v njem, ki je Skala, smo poklicani, da prihajamo v samo najsvetejše v nebesih, v čisto Božjo navzočnost, kjer prejemamo točno to, kar se je tam razodevalo Mojzesu: milost in usmiljenje. Prihajamo torej po veri v Jezusa, oblečeni vanj oziroma po njem, ki je naš veliki duhovnik, po krvi njegoveg...

Psalm 110: Žezlo sredi sovražnikov

23.9.20

Jezus je na Očetovi desnici, z obljubo, da je zdaj čas, ko se bodo vsi njegovi sovražniki polagali pod njegove noge. Zdaj je z nebeškega Siona poslano "žezlo njegove moči", se pravi apostoli in vsa apostolska Cerkev, da Kristus vlada, prevladuje, dominira sredi svojih sovražnikov. To je njegova oblast v tem času – veličastna vojska svetih. Verovati moramo, da je Jezusovo žezlo že poslano s Siona – njegov evangelij in njegov Sveti Duh. Tako se njegovo kraljestvo vzpostavlja in širi v tem času. Sredi njegovih sovražnikov! Jezus kot človek je veliki duhovnik za vse narode. Melkizedek, kralj pravičnosti, je pred Abrahamom, ki mu je dana obljuba za vse narode. To razlaga Pismo Hebrejcem. Hvaliti in slaviti moramo Očeta vsak dan za takšnega velikega duhovnika! Oče razbija poglavarstva in oblasti in miselne trdnjave pred Jezusom, da se lahko širi njegov evangelij, v polnosti pa bo to storil na dan Jezusovega prihoda. Jezus je lahko dvignil glavo, ker je pil iz hudournika na poti. D...

Apostolska dela: Evangelij Svetega Duha

8.4.18

Apostolska dela opisujejo razlivanje Svetega Duha. Beseda kaže ne obilje, prekipevanje, na »več-kot-dovolj«, ki se je odprl z Mesijevim križanjem in njegovo nepreklicno vrnitvijo v življenje – v pravo, »večno« življenje vzpostavljenega Božjega kraljestva, katerega glava je zdaj on kot »Božji Sin v moči«. Jezusov programatični stavek na začetku (ki so hkrati njegove zadnje besede Cerkvi!) določa vsebino knjige: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (1,8) V vsej knjigi nato opazujemo, kako to pričevanje napreduje in prodira po naslednjih koncentričnih krogih: Jeruzalem (pogl. 2–7) vključno z Judejo ( 5,16; 8,4; 9,31–43 ), potem Samarija ( 8,4–25 ) in nato poganski narodi (pogl. 10–11 in nato od pogl. 13 naprej), vse do Etiopije ( 8,26–39 ) in Rima ( 28,17–31 ), ki je bil tedaj razumljen kot središče obljudenega sveta. Kljub naslovu »Apostolska dela« glavni junak te pripoved...

Flp 2,1–18: Skrivnost Božjega delovanja od znotraj

20.10.17

Preberi Pismo Filipljanom 2,1–18 Celotni odlomek predstavlja Pavlovo spodbudo krščanski skupnosti v Filípih. Je v dveh delih (v. 1–5 in 12–16), ki oklepata šokantno kristološko himno (v. 6–11), eno najpomembnejših v Novi zavezi, v kateri je podana vizija Mesijeve izpraznitve in poveličanja. V. 17–18 odlomek zaključita s poudarkom na veselju, ki je temeljni ton celotnega Pisma Filipljanom. Gre pravzaprav za nadaljevanje spodbude, ki se je začela že v 1,27–30, saj nadaljuje nekatere tam izpostavljene téme (edinost, udeleženost v Mesijevem trpljenju). 2,1 Štirje viri oziroma studenci, iz katerih se napaja dejavnost Jezusovih učencev. Pavel izhaja iz predpostavke, da so te izkušnje skupne vsem verujočim; da so tako zelo očitne in konkretne, da lahko iz njih izvaja praktične posledice. Vse te »stvari« so aktivne in aktivirajoče. Možna pa je tudi razlaga, da Pavel tukaj meri na svoj odnos do Filipljanov: da je on tisti, ki do njih čuti globoko ljubezen (prim. 1,8) in da je skupa...

Sodniki 17–21: Anarhija v Izraelu

3.9.17

Razpad sistema. Malikovanje, ki si domišlja, da je pravo bogoslužje. Eden proti drugemu. Tretji proti nedolžnim. Obramba greha, in to ostudnega. Kraja, posilstvo, umor, iztrebljanje. Uporaba sile. Hude težave pri poslušanju Božjega glasu (20,18–28) – kakor da bi se Bog nalašč umaknil od svojega ljudstva in jih prepustil samim sebi. (Je podobnost z marsikaterim obdobjem poznejše krščanske zgodovine zgolj naključna?) Vse to spremlja refren: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu.« Navdihnjeni pisec očitno hrepeni po ureditvi. Toda: čeprav smo v knjigi Sodnikov, tiste dni v Izraelu ni bilo niti sodnika! In kot malo pozneje v Zgodbi izreče drug navdihnjeni pisec: z zahtevo po kralju Izraelci niso zavrgli samo človeško gledano negotove ureditve, ki je bila sproti odvisna od Božjih darov-sodnikov, ampak so zavrgli samega Boga (1 Sam 8,7)! Izrael hoče, da je pri njem, »kakor je pri vseh narodih« (1 Sam 8,5). Noče vztrajati v navzven negotovi eksistenci izvoljenega ljudstva, ki stoji zgolj na ...

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

14.2.16

Protestanti smo upravičeno ponosni na nauk o opravičenju po veri. Sola fide. Prav je, da sebe in druge vedno znova opominjamo, da je to ena bistvenih razsežnosti evangelija, dobre novice o Mesiju Jezusu, ki je Božja moč za rešitev vsakega človeka. Toda že Karl Barth je opazil, da kadar ta novica naleti na »neposvečena ušesa«, tak človek iz nje povzame, da lahko živi, kakor koli se mu zdi. Ta skušnjava je verjetno danes, v času, ko evangelij naleti na »potrošniška ušesa«, še bolj prisotna kakor v preteklosti. Kot vemo, je Pismo Galačanom eden od temeljnih dokumentov za nauk o opravičenju po veri. In ravno ob svežem branju tega fascinantnega besedila, ob branju, ki skuša upoštevati njegovo celoto, se po mojem ponujajo tudi odgovori, kakšen naj bi bil odziv »posvečenih ušes«. Kar sledi, je pravzaprav poskus svežega, neobremenjenega razmisleka, kaj v resnici mislimo z »vero«; poskus širokega, polnega, »gostega« opisa, kaj je »vera« v kontekstu celotnega Pisma Galačanom in nove zaveze ...

Preišči ta spletni dnevnik