Apostolska dela: Evangelij Svetega Duha

Apostolska dela opisujejo razlivanje Svetega Duha. Beseda kaže ne obilje, prekipevanje, na »več-kot-dovolj«, ki se je odprl z Mesijevim križanjem in njegovo nepreklicno vrnitvijo v življenje – v pravo, »večno« življenje vzpostavljenega Božjega kraljestva, katerega glava je zdaj on kot »Božji Sin v moči«.

Jezusov programatični stavek na začetku (ki so hkrati njegove zadnje besede Cerkvi!) določa vsebino knjige: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (1,8) V vsej knjigi nato opazujemo, kako to pričevanje napreduje in prodira po naslednjih koncentričnih krogih: Jeruzalem (pogl. 2–7) vključno z Judejo (5,16; 8,4; 9,31–43), potem Samarija (8,4–25) in nato poganski narodi (pogl. 10–11 in nato od pogl. 13 naprej), vse do Etiopije (8,26–39) in Rima (28,17–31), ki je bil tedaj razumljen kot središče obljudenega sveta.

Kljub naslovu »Apostolska dela« glavni junak te pripovedi niso apostoli, ampak Sveti Duh, ki se imenuje tudi Jezusov Duh (16,7) in se skupaj omenja več kot petdesetkrat. Luka namreč vzporedno z omenjeno Jezusovo obljubo oziroma nalogo, ki je dana apostolom, opazuje izpolnjevanje druge, starejše obljube, ki jo je dal Bog že v Stari zavezi (Jl 3), potrdil pa jo je Janez Krstnik (1,5; prim. Mr 1,8): obljube, da bo Bog ob koncu časov, pred eshatološkim »koncem sveta/veka«, razlil svojega Duha na »vse meso«, se pravi na vse človeštvo, brez izjem. Sveti Duh je tako zelo povezan z izpolnitvijo obljube, da se na nekem mestu lahko imenuje preprosto samo »Očetova obljuba« (1,4). V razlitju Duha moramo torej videti celovito izpolnitev Božjega načrta, ki kot predujem oziroma »ara« že kaže, da je nastopil »poslednji čas«; z njim se že uresničuje (delno, a resnično) napovedana eshatološka dopolnitev. Zato ni naključje, da Luka pri vsakem novem koncentričnem krogu, ko evangelij doseže novo »ciljno publiko«, natančno poroča, kako so prejeli Svetega Duha: Judje v pogl. 2, Samarijani v pogl. 8 in pogani v pogl. 10.

Sveti Duh se v Apostolskih delih vedno kaže navzven: najprej v ekstatičnem »govorjenju v jezikih« (ki je očitno nekakšna podvrsta prerokovanja: 2,4; 10,45; 19,6), nato v raznovrstnih ozdravljenjih (3,1–10; 9,17–18; 14,8–10; 28,8), obuditvah od mrtvih (9,36–43; 20,9–12), nenavadnih posredovanjih (2,2–3; 4,31a; 5,1–11; 8,39; 12,1–19; 16,25–33) in drugih čudežih (2,43; 4,30; 5,12.15–16; 6,8; 8,7.13b; 19,11–12). Glede na izhodiščno obljubo, da se dar Božjega Duha kaže v prerokovanju (2,17–18), Sveti Duh predvsem govori: neposredno vodi vse glavne akterje (8,29; 10,19; 11,12; 15,28; 16,6–7; 18,9; 19,21; 20,22; 23,11; 27,23), daje jim moč za neustrašno razglašanje evangelija njegovim nasprotnikom (4,8.31b; 7,55–56; 13,9; verjetno tudi 18,25) in jih opozarja na prihodnje nevarnosti (11,28; 20,23; 21,4.11). Sveti Duh je vir oziroma temelj apostolske službe, saj je on tisti, ki kliče in pošilja na delo (13,1–4), in prav tako škofovske (oziroma voditeljske, »starešinske«) službe, saj on postavlja ljudi vanjo (20,28). Prav tako je Sveti Duh tisti, ki vsem Jezusovim učencem daje veselje (13,52) in »tolažbo« (9,31; gr. paráklesis pomeni tudi spodbudo, vodstvo in celo vzgojno opominjanje; prim. naziv Paraklet/Tolažnik za Svetega Duha v Jn 14–16). Skratka: Sveti Duh je tako očitno prisoten med Jezusovimi učenci, da se lahko nanj sklicujejo kot na neodvisno pričo evangelija (5,32)!

Apostolska dela so torej poročilo, kako se je po Jezusovem vstajenju njegov Duh, oziroma »obljuba Duha«, ki jo je prejel od Očeta (1,4; 2,33), začel širiti na vse človeštvo, v etapah Judje–Samarijani–pogani, v smeri od Jeruzalema v Rim.

V Lukovem opisu so kot glavni akterji, prek katerih deluje Sveti Duh, razumljivo izpostavljeni apostoli (v prvem delu predvsem Peter, v drugem predvsem Pavel; prim. posebej 8,14–17 in 19,1–7). Vendar se moč Svetega Duha nikakor ne ustavi pri njih: izrecno sta izpostavljena še dva diakona (6,3.5.10; 7,55; 8,7.13b.29.39) in poleg njiju mnogi drugi posamezniki (9,10–19; 11,24.28; 13,1–2; 15,32; 18,25; 20,23; 21,4.9.10–11). Navsezadnje so kot akterji, prek katerih deluje Sveti Duh, predstavljeni prav vsi Jezusovi učenci, saj je obljuba Duha namenjena vsakomur, brez izjeme (2,39; 9,31; 13,52; prim. 1 Kor 12,7; 14,5.31).

Skratka: slika Cerkve, ki vstaja pred nami v Apostolskih delih, je v vseh pogledih brezsramno karizmatična, in to velja za vso skupnost, ne samo za določene posameznike. Več o tem, kako je Sveti Duh povezan z vsemi glavnimi dogodki v Jezusovem življenju in kako je v ospredju delovanja Duha govor žive Božje besede, sem pisal v članku Obljubljeni živi Glas. Zdaj pa si oglejmo še nekaj drugih poudarkov, ki jih zasledimo v Apostolskih delih.

Jezusovo ime

Jezusovo ime v Apostolskih delih predstavlja vse, kar Jezus je, kar je učil in kar je naredil, še posebej njegovo smrt na križu in njegovo vstajenje. Zato je ime izenačeno z evangelijem, z naukom oziroma razglasom o vsem tem (4,17–18; 5,28.40; 8,12, 9,15–16.27–28; 15,26; 19,17; 21,13; 26,9). Jezusovi učenci so preprosto tisti, »ki kličejo njegovo ime« (9,14.21; 22,16). Klicanje tega imena prinaša odrešenje (2,21; 4,12) in odpuščanje grehov (10,43). Zato je krst v Apostolskih delih vedno »potopitev« v Jezusovo ime (2,38; 8,16; 10,48; 19,5; prim. tudi 22,16) – kot očitna navezava nanj oziroma združitev z njim. Na mestih, kjer se omenja samo »Ime« (5,41), gre za očiten namig na starozavezno neizrekljivo Božje ime – s tem Luka na svoj način ubesedi visoko kristologijo, namreč spoznanje, da je Jezus Bog; podobno velja za mesta iz Stare zaveze, kjer je »Gospodovo (JHVH) ime« razumljeno kot Jezusovo ime (prim. 2,21; 15,17 z 9,14.21; 22,16). V Jezusovem imenu je nenazadnje tudi zelo konkretna moč, ki dela čudeže (3,6.16; 4,10.30; 16,18). Moč Svetega Duha in moč imena Jezus sta torej povezani.

Spokorjenje

Sporočilo, ki ga pridigajo apostoli, je enako, kot sta ga najprej razglašala Janez Krstnik (13,24; 19,4; prim. tudi Mt 3,2) in nato Jezus (prim. Mt 4,17): »Spreobrnite se!« (2,38; 3,19; 5,31; 8,22; 14,15; 17,30; 20,21; 26,18.20) Spreobrnjenje oziroma spokorjenje pomeni iskreno, jasno, ponekod tudi javno (19,18–19) priznanje grehov in odločno odvrnitev od njih ter obrat k Bogu. To je začetek oziroma izvor večnega življenja (11,18) in je samo po sebi v temelju povezano z vero v »Jezusovo ime«. Poziv k spokorjenju je zdaj še toliko močnejši, glede na to, da je z razlitjem Svetega Duha nastopil »poslednji čas«, kar pomeni, da v zraku že visi končna Božja sodba (3,21; 17,31; 24,25). Sveti Duh je dejansko poslan zato, da pričuje o grehu (prim. 2,37 z Jn 16,8–9).

Preganjanje

Širjenje evangelija in z njim Svetega Duha povsod naletava na ovire in nasprotovanja. Kar naprej se ponavlja isti vzorec: nekateri z veseljem sprejmejo dobro novico o Jezusu, drugi pa ji začnejo srdito nasprotovati. Opremljenost z močjo Svetega Duha torej ne pomeni, da lahko učenci vedno zmagovito zlomijo vsak odpor, da nimajo težav ali da jih ne doleti trpljenje. Prav nasprotno; zdi se, da je izredna opremljenost z Božjo močjo sama od sebe vir težav (gl. npr. 7,55–57), saj ljudem preprosto ne pusti ohraniti nevtralne razdalje, ampak jih vedno jasno razdeli v tabora »za« in »proti«. Rekli bi lahko celo tako: k večji moči spada več težav (9,16; 20,23). Vendar pa je za Jezusove učence takšno trpljenje nekaj častnega in vir veselja (5,41; 16,25). Njihova pot tako postaja podobna poti njihovega učitelja: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo« (14,22).

Enotnost

V Apostolskih delih smo soočeni z radikalno vizijo popolne povezanosti med Jezusovimi učenci (2,46; 4,24.32a; 5,12b; 15,25), ki gre v jeruzalemski skupnosti vse do skupne lastnine (2,44–45; 4,32b–35; ta izziv sem obravnaval v članku Zatemnjena svetilka). Že Jezus je obljubil, da bo molitev učencev, ki so popolnoma usklajeni med sabo, gotovo uslišana (prim. Mt 18,19). »Enodušnost« je po eni strani predpogoj za prejem Svetega Duha (1,14), po drugi pa očitno tudi njegov sad, saj izhaja iz tega, da so vsi deležni istega nepredstavljivega daru, ki jim je dan po Božji milosti (prim. 1 Kor 12,12–13; Ef 4,3–5). Enotnost in iskrena povezanost med kristjani torej ni stvar zunanje prisile, ampak predvsem spontani odziv na pristen prejem Očetove obljube, Svetega Duha. Njeno zunanjo mejo pa predstavlja to, kar učijo apostoli (2,42) – se pravi evangelij o »Jezusovem imenu« v vseh njegovih razsežnostih.

Vzporednice

Pri branju celotne knjige lahko opazimo veliko podobnosti med glavnima osebama, Petrom in Pavlom: oba v moči Duha delata nenavadne čudeže (5,15 in 19,11–12), oba obudita mrtvega človeka (9,36–43 in 20,9–12), oba ozdravita nekoga, ki je bil hrom od rojstva (3,1–10 in 14,8–10), vsak od njiju obsodi nekega lažnega učitelja (8,19–24 in 13,8–11), oba velikokrat trpita zaradi Jezusovega imena, oba sta čudežno rešena iz zapora (12,1–19 in 16,25–33), oba nasprotujeta temu, da bi ju častili (10,25–26 in 14,11–18), itn.

Iz tega morda lahko razberemo enega od namenov knjige: Luka s tem potrjuje, da Pavel »v ničemer ne zaostaja za nadvse vélikimi apostoli« (2 Kor 12,11). Kot vidimo tako iz Apostolskih del kot iz drugih spisov Nove zaveze, je bil namreč Pavel v tistem času za marsikoga sporna osebnost, na katero so tudi nekateri kristjani (predvsem tisti iz judovstva) gledali s skepso ali celo zaničevanjem. V Apostolskih delih lahko tako vidimo Pavlovo apologijo, ki ga postavlja na isto raven s prvakom apostolov, Petrom. Obenem ga tudi predstavi kot tistega, ki je odločno prispeval k izpolnitvi Jezusovega naročila apostolom, naj evangelij ponesejo med vse narode sveta (Apd 1,8; prim. tudi Mt 28,19–20 in Mr 16,15).

Pri natančnem branju pa na več mestih opazimo še globljo vzporednico, namreč med učenci (predvsem Petrom in Pavlom) na eni strani ter samim Jezusom na drugi strani. Luka na to nakazuje s ponavljanem istih besednih zvez in motivov, ki jih zasledimo prej v njegovem evangeliju (za podrobnosti glej npr. članka Acts of the Apostles: Jesus' Life and the Life of the Church in Acts of the Apostles: Luke-Acts Parallels). Posebej očitna je vzporednica med Jezusovo in Pavlovo potjo v Jeruzalem, ki se pri Pavlu nato podaljša še v Rim. Pavel je torej predstavljen kot učenec, ki je šel po poti za svojim Učiteljem do konca in je tako postal »kakor on« (Lk 6,40). Jezusovo trpljenje se tako v nekem smislu nadaljuje v Pavlu (prim. Kol 1,24!), širše vzeto pa tudi prav v vseh njegovih učencih (14,22; emfatični deî, ‘moramo’, je v izvirniku enak kot ‘mora’ v Lk 9,22).

To je najbrž še drugi namen knjige: spodbuda, da posnemamo Jezusa, kakor sta ga posnemala Peter in Pavel (prim. 1 Kor 11,1!).

Apostolska dela danes

Med sodobnimi krščanskimi razlagalci pogosto naletimo na trditev, da so Apostolska dela »deskriptivna« in ne »preskriptivna« knjiga. Z drugimi besedami: to, kar v njih beremo, naj bi bilo zgolj opis določenega zgodovinskega dogajanja in ne nekaj normativnega za kristjane danes, h čemur naj bi težili. Tedanje okoliščine naj bi bile nekaj posebnega in izrednega, zato naj dogajanja ne bi smeli skušati prenašati v današnji čas. To stališče se pogosto pojavlja v zvezi z intenzivnostjo in pestrostjo delovanja Svetega Duha, ki je opisano, še posebej pa v zvezi s prejemanjem Svetega Duha, ki ga v Apostolskih delih vedno spremljajo zunanje »čudežne« manifestacije, najpogosteje govorjenje v jezikih. Zasledimo pa ga tudi v zvezi z nekaterimi drugimi temami, kot je npr. skupna lastnina Jezusovih učencev ipd. Skratka: šlo naj bi za idealno, idilično sliko začetkov, za katero naj bi bilo nerealno pričakovati, da jo je mogoče živeti v sedanjem času, v drugačnih okoliščinah.

Takšno razmišljanje se zdi pametno in preudarno, še posebej ker naj bi upoštevalo načelo različne inkulturacije evangelija. Toda prezre temeljno vprašanje, ki bi moralo biti odločilno za vse, ki priznavajo navdihnjenost Svetega pisma: zakaj je ta knjiga sploh v Svetem pismu? Kakor stvari stojijo, je to edina svetopisemska knjiga, ki neposredno govori o življenju in praksi prve Cerkve. Kaj bi se zgodilo, če bi isto »preudarno« načelo aplicirali na evangelije, kjer so okoliščine nedvomno še toliko bolj oddaljene od naših? Nobena od Jezusovih besed in nobeno od njegovih dejanj ne bi več imelo neposredne veljave, ker bi jih jemali zgolj »deskriptivno« oziroma bi jih morali povsem preinterpretirati skozi filter naših kulturnih in teoloških predpostavk. In še veliko bolj bi enako lahko storili s Pavlovimi pismi – za njih gotovo vemo, da so bila izvirno namenjena zgolj določeni skupnosti z določenimi problemi; po »preudarni« logiki so torej tudi Pavlove besede nekaj povsem »deskriptivnega«, ki samo po sebi nima nobene »preskriptivne« veljave. Če bi takšno branje Svetega pisma uveljavili dosledno, bi za »preskriptivno« sprejemali samo to, kar potrjuje našo sedanjo izkušnjo in prakso. Z drugimi besedami: Božjo besedo bi ukrivili in jo udomačili v skladu s svojimi smernicami in okvirji, v katerih se gibljemo (oziroma natančneje: v katere smo ujeti). To bi dejansko pomenilo konec Božje besede, njeno izničenje.

Upam si trditi naslednje: branje, ki tako »preudarno« in previdno odloži Apostolska dela na raven »deskriptivnih« opisov brez »preskriptivne« veljave, odreka tej knjigi kanonični status svetopisemske knjige, saj k njej pristopa točno tako kot h kateremu koli drugemu literarnemu ali zgodovinskemu delu!

Zakaj so torej Apostolska dela bolj kot katera koli druga novozavezna knjiga deležna takšnega neprepustnega, distanciranega, »deskriptivnega« branja? Zakaj je tako težko verovati, da se ta knjiga nahaja v Novi zavezi po Božji previdnosti in »preudarnosti« kot zgled krščanskega življenja, ki ga moramo posnemati prav tako, kakor moramo posnemati učitelja Jezusa v evangelijih in apostola Pavla v pismih? Seveda so okoliščine danes v marsičem drugačne in seveda se je treba truditi za primerno inkulturacijo bibličnega sporočila v današnjem času. Toda ali moramo zaradi tega res zanikati njegovo temeljno moč – obljubo Duha, na kateri sloni vse, kar je pristno krščansko?

Žalostno a preprosto dejstvo je, da celotna duhovna dinamika Apostolskih del predstavlja silovit izziv in škandal za prakso mnogih sodobnih krščanskih skupnosti. Zato se temu izzivu raje izognejo in iščejo takšna ali drugačna opravičila za status quo. Vemo, da je nastop ekstremnih montanistov v 2. stoletju povzročil, da se je preroštvo začelo umikati iz pravoverne cerkve in začelo vse bolj postajati praksa marginalnih gibanj. Prav tako je znano, da se je »imperialno krščanstvo« od 4. stoletja naprej začelo vse bolj zanašati na zunanjo politično moč, izginevanje cerkvenih, množičnih karizem Svetega Duha pa pojasnilo kot konec posebne etape v Božji ekonomiji odrešenja, ki zdaj ni več potrebna. Čudežne moči so se seveda še naprej pojavljale, vendar ne več v skupnosti kot taki, ampak zgolj pri izbrancih, elitnih posameznikih, ki so bili nato razglašeni in čaščeni kot svetniki. Zdi se, da se je v času pred nastopom reformacije v 16. stoletju, večina čudežev dogajala samo še kot odgovor na pobožnost, usmerjeno k prav tem svetnikom ali celo njihovim relikvijam. Zato so reformatorji, vključno z našim Trubarjem, ostali zelo zadržani do vsakršnega čudežnega delovanja in so tudi sami privzeli staro dogmo o prenehanju duhovnih darov v poapostolski dobi. Dejansko so bile karizme Svetega Duha kot nekaj, kar je namenjeno celotni skupnosti in ne zgolj nekaterim posameznikom, obnovljene šele z binkoštnim gibanjem z začetka 20. stoletja. To se je uspešno razširilo tudi po tradicionalnih cerkvah, vendar pa so razna pretiravanja, enostranskosti in zlorabe povzročili, da pri mnogih še vedno ostajajo zadržki in predsodki glede legitimnosti tega pristopa h krščanstvu, namreč takšnega, ki izhaja iz »učenčevskega« branja Apostolskih del. Poleg tega se zdi, da mnogi sodobni karizmatični tokovi s svojim individualizmom in potrošniškim pristopom zanemarjajo nekatere temeljne razsežnosti »duhovne matrice« Apostolskih del: klic h korenitemu spokorjenju in poudarek na pristni krščanski skupnosti.

Skupnosti, ki bi hotele še danes vztrajati pri »deskriptivnem« branju Apostolskih del, spominjajo na biblično ime Ikabod (1 Sam 4,21). Zavračajo namreč dejstvo, da se je z Jezusovim vstajenjem po Svetem Duhu Božje veličastvo nepreklicno in očitno vrnilo v svetišče, ki so ga pripravile njegove roke: v telesa Jezusovih učencev in v zbrano »telo« njihove skupnosti. Ikabod pravzaprav kaže na poznejši Ezrov tempelj v Jeruzalemu – zidovi stojijo vendar dejansko v njem manjka tisto najpomembnejše: Božja osebna navzočnost, ki se po babilonskem izgnanstvu nikoli več ni vrnila vanj. Žalostna zunanja podoba pobožnosti brez prave notranje moči (2 Tim 3,5; prim. tudi 1 Kor 4,20). V tej luči je »deskriptivno«, »preudarno« branje Apostolskih del znak religioznega napuha in samozadostnosti, ki noče izstopiti iz svoje cone udobja, ampak se rajši zapre in brani Božjemu veličastvu, moči Svetega Duha, da bi se vrnilo v svoj lastni kraj.

Duhovni darovi bodo resda prenehali (1 Kor 13,8) – vendar šele ob Jezusovem prihodu (1 Kor 13,10–12). V tem vmesnem času pa se Očetova obljuba ni spremenila, Jezus se ni spremenil in Sveti Duh ni spremenil svoje narave ali delovanja. Apostolska dela nas izzivajo, naj verujemo, sprejmemo, živimo in oznanjujemo »vse besede tega življenja« (5,20)!