Sodniki 17–21: Anarhija v Izraelu

Razpad sistema. Malikovanje, ki si domišlja, da je pravo bogoslužje. Eden proti drugemu. Tretji proti nedolžnim. Obramba greha, in to ostudnega. Kraja, posilstvo, umor, iztrebljanje. Uporaba sile. Hude težave pri poslušanju Božjega glasu (20,18–28) – kakor da bi se Bog nalašč umaknil od svojega ljudstva in jih prepustil samim sebi. (Je podobnost z marsikaterim obdobjem poznejše krščanske zgodovine zgolj naključna?)

Vse to spremlja refren: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu.« Navdihnjeni pisec očitno hrepeni po ureditvi. Toda: čeprav smo v knjigi Sodnikov, tiste dni v Izraelu ni bilo niti sodnika! In kot malo pozneje v Zgodbi izreče drug navdihnjeni pisec: z zahtevo po kralju Izraelci niso zavrgli samo človeško gledano negotove ureditve, ki je bila sproti odvisna od Božjih darov-sodnikov, ampak so zavrgli samega Boga (1 Sam 8,7)! Izrael hoče, da je pri njem, »kakor je pri vseh narodih« (1 Sam 8,5). Noče vztrajati v navzven negotovi eksistenci izvoljenega ljudstva, ki stoji zgolj na veri, ki se hrani z vsakodnevno mano ter se zbira in brani s pomočjo karizmatičnih voditeljev, ki jih sproti, vedno na drugem koncu, obuja Božji Duh.

Bog je odločitev za kralja pozneje, po polomu s Savlom, resda milostno »odkupil« z obljubami, ki jih je dal kralju Davidu in z njegovim likom nasploh. Toda že z njegovim sinom Salomonom se Izraelova zgodba nepovratno obrne navzdol in kljub nekaterim redkim izjemam nezadržno drvi do popolne katastrofe babilonskega suženjstva, od katere se Izrael v resnici nikoli več ni opomogel. Poznejši navdihnjeni pisec krivdo za to katastrofo pripiše prav kraljem (2 Kr 17,8 idr.). In ko stoletja pozneje končno pride obljubljeni Davidov potomec, ali ni njegov način »vladanja« veliko bolj podoben potujočim prerokom-sodnikom (še posebej Samuelu), kot pa kraljem, »ki bivajo v kraljevskih palačah« (Lk 7,25)?

Ali ni zahteva po kralju, ki jo srečamo v Izraelovi zgodbi, podobna poznejši zahtevi, ki jo poznamo iz krščanske zgodovine, ko so namesto Božjih darov – potujočih apostolov in prerokov ter drugih karizem – vse bolj zagovarjali trdno hierarhično ustanovo cerkvenega vodstva? Ali ne gre za podobno željo, zamenjati neprestano odvisnost od Božjega vodstva, ki pride in gre in za katero potrebujemo vero in poslušnost, s trdno vodstveno strukturo, ki je vedno navzoča? Ali ne gre tudi tukaj za podleganje pritiskom okolice in prilagajanje »poganskim« vrednotam in ustroju skupnosti, ki so bili Jezusovim učencem izrecno prepovedani (Mt 23,8–12)? In ko so se tej strukturi kmalu pridružili še pravi pravcati »krščanski kralji« in cesarji – ali ni ta »kristjaniteta« v veliki meri odgovorna za razsulo krščanstva na njegovih »tradicionalnih teritorijih«, ki smo mu priča danes? Je tudi ta podobnost res zgolj naključna?