Flp 2,1–18: Skrivnost Božjega delovanja od znotraj

Preberi Pismo Filipljanom 2,1–18

Celotni odlomek predstavlja Pavlovo spodbudo krščanski skupnosti v Filípih. Je v dveh delih (v. 1–5 in 12–16), ki oklepata šokantno kristološko himno (v. 6–11), eno najpomembnejših v Novi zavezi, v kateri je podana vizija Mesijeve izpraznitve in poveličanja. V. 17–18 odlomek zaključita s poudarkom na veselju, ki je temeljni ton celotnega Pisma Filipljanom. Gre pravzaprav za nadaljevanje spodbude, ki se je začela že v 1,27–30, saj nadaljuje nekatere tam izpostavljene téme (edinost, udeleženost v Mesijevem trpljenju).

2,1 Štirje viri oziroma studenci, iz katerih se napaja dejavnost Jezusovih učencev. Pavel izhaja iz predpostavke, da so te izkušnje skupne vsem verujočim; da so tako zelo očitne in konkretne, da lahko iz njih izvaja praktične posledice. Vse te »stvari« so aktivne in aktivirajoče.

Možna pa je tudi razlaga, da Pavel tukaj meri na svoj odnos do Filipljanov: da je on tisti, ki do njih čuti globoko ljubezen (prim. 1,8) in da je skupaj z njimi »v Mesiju« ter soudeležen v Svetem Duhu, zato jih lahko spodbuja in zato njegova spodbuda nekaj velja.

Glede na 1,9 se obe razlagi ne izključujeta.

παράκλησις ἐν Χριστῷ ('spodbuda/opominjanje/tolažba, (ki je) v Mesiju/Kristusu')

Ves navdih za kakršno koli krščansko akcijo ali spremembo izhaja iz temeljnega dejstva, da verujoči bivajo »v Mesiju«. Gre za temeljni Pavlov pojem, ki je hkrati mističen (označuje resnično združenost z Mesijem po veri in v Svetem Duhu; v tej združitvi smo zares deležni njega oziroma udeleženi v njem, kot bomo še videli) in praktičen, saj definira, navdihuje in oblikuje naše vsakodnevno mišljenje in življenje.

παραμύθιον ἀγάπης ('tolaženje/bodrenje/prigovarjanje (iz?) ljubezni')

Ne gre za kakšno splošno ljubezen, ampak za božansko ljubezen, razodeto v Jezusu, v katero je »vpleten« vsak Jezusov učenec in ki je smrtonosna in oživljajoča – povzetek tega, kar bomo slišali v himni v v. 6–11. Ta ljubezen sama po sebi »stiska« oziroma »priganja« Jezusove učence k določenemu mišljenju in delovanju (2 Kor 5,14!).

κοινωνία πνεύματος ('udeleženost v Duhu')

Pnevmatološki vidik bivanja »v Mesiju«. Skupnost verujočih je skupaj udeležena v enem Božjem Duhu, ki je bil obljubljen »v poslednjih dneh« (Apd 2,17).

σπλάγχνα καὶ οἰκτιρμοί ('drobovje in sočutja')

Drugi vidik agapične ljubezni, s poudarkom na »nežnih čustvih« in usmiljenju, ki so jih verujoči deležni sami in ki naj bi jih tudi posredovali naprej (prim. Lk 6,36). Prav ta »nežna čustva« čuti Pavel do Filipljanov (prim. 1,8) in so verjetno temelj njegovega spodbujanja, ki sledi.

2,2 Pavel predstavi radikalno vizijo enotnosti, enosti, sodušnosti in somišljenja, ki naj bo značilna za skupnost Jezusovih učencev (prim. Jn 13,34–35). Ta kvaliteta nove skupnosti pričuje, da je Bog z Mesijem Jezusom dejansko posegel v svet in da se v krščanskem občestvu že zares svetlika novo človeštvo. Sijaj te enosti med ljudmi ne more biti nič drugega kot odsev, zrcaljenje, upodobitev enosti, ki je v Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Hkrati ima poudarjanje enotnosti tudi povsem praktičen namen: pritiski, ki jih skupnost v Filípih doživlja od zunaj (prim. 1,29–30), jo ogrožajo, zato morajo učenci strniti vrste.

2,3 Temelj enosti je ponižnost, ki je nasprotje sebičnosti in slavohlepju, ki vladata v človeški družbi. Ponižnost lahko svobodno postavi drugega nad sebe.

2,4 Prava ponižnost vodi v osrediščenost zunaj sebe, izven jaza, v drugem. To omogoča iskreno medsebojno skrb v občestvu.

2,5 Zdi se, kot da se Pavel ob sliki, ki jim jo je narisal, ustavi. Kaj takega je med ljudmi povsem nemogoče – če se popolnoma ne naslonijo na Mesija. Zato se zdaj Pavel osredotoči Nanj, ki vse to omogoča. Predvsem gre za način mišljenja verujočih, za njihovo samozavedanje, za njihov praktični um (φρόνημα – ta pojem najdemo trikrat v teh vrsticah). In ta naj bo enak kot Mesijev, eno z njim. Gre za izjemno predstavo: bili naj bi od znotraj eno z Mesijem! Bivanje »v Mesiju« očitno pomeni soudeleženost v njegovem notranjem svetu, v njegovih mislih in umu (prim. tudi 1 Kor 2,16).

2,6–11 Sledi kristološka himna oziroma vizija. Pavel je morda tukaj uporabil eno od že obstoječih »duhovnih pesmi« (Ef 5,19), ki jih je prva Cerkev uporabljala pri bogoslužju. Vendar je pomembno, da ne prezremo spodbudne oziroma formativne vloge, ki jo ima hvalnica v sobesedilu v. 1–18. Tako kot se pojavlja tukaj, njen namen ni predvsem to, da razodeva nekaj o Mesiju in Bogu, ampak da spodbudi in usposobi verujoče v Filípih za določeno mišljenje in življenje.

2,6 ἐν μορφῇ θεοῦ … τὸ εἶναι ἴσα θεῷ ('v Božji formi/naravi/podobi … biti enak Bogu')

Izrazito, z drznimi besedami je poudarjena Jezusova enost in enakost z Bogom.

οὐχ ἁρπαγμὸν ('ne za plen')

Toda Jezus svojega veličastva, svoje narave nima za nekaj, kar bi zgrabil in s čimer bi stekel proč. Nasprotno.

2,7 ἑαυτὸν ἐκένωσεν … μορφὴν δούλου λαβών, ἐν ὁμοιώματι ἀνθρώπων γενόμενος ('izpraznil se je … prevzel formo/naravo/podobo sužnja, postal je/rodil se je v podob(nost)i ljudi')

Mesija sestopi in se izprazni (»kenoza«). Glejte, pravi Pavel, kako je sprejel bivanjski način drugega – tistega, ki naj bi mu služil: človeka! Izstopil je iz sebe in iz svojega ter vstopil v »našo kožo«, da bi nas lahko rešil in privedel h Bogu.

2,8 Najbolj radikalno dejanje ponižnosti se konča v najbednejši smrti, smrti golega upornika, zločinca, bogokletnika na sramotilnem križu. Zavržen od rimske imperialne oblasti, zavržen od svojega naroda in njegovih verskih oblasti, zavržen od svojih učencev … Prekleti, zavržen od Boga. Pomembno je, da hvalnica vse to opisuje kot dejanje poslušnosti.

2,9 Sledi Mesijevo poveličanje: njegovo ime, kar v bibličnem jeziku označuje tudi bivanjski status in bistvo, je zdaj nad vsakim drugim statusom ali bistvom v vesolju.

2,10–11 Pavel (oziroma pisec himne) predela besedilo iz Izaija 45,23 (po Septuaginti). Zelo pomenljiv je širši Izaijev odlomek (45,22–25), saj v njem najdemo téme, kot so spreobrnjenje poganov, opravičenje Božjega ljudstva, predvsem pa nedotakljivo enost Izraelovega Boga, v katero je zdaj paradoksno vpisan Jezus – očitno ne da bi jo kršil! Mesija je κύριος, kar glede na Izaijev odlomek pomeni popolno identifikacijo z Jahvejem, v političnem besednjaku sočasnega rimskega sveta pa tudi s cesarjem. Zato je izpovedovanje, da je »Jezus Gospod« (Rim 10,9; 1 Kor 12,3), nujno pomenilo smrtno sovraštvo tako Judov kakor Rimljanov. Skupnost v Filípih občuti to sovraštvo.

Himna Mesiju se torej začne in konča z močnim poudarkom na Jezusovem božanstvu.

2,12a Pavel se zdaj vrne k svoji spodbudi skupnosti v Filípih. Vsako pravo krščansko opominjanje, spodbujanje ali tolaženje izhaja zgolj in samo iz Mesijevega križa in vstajenja. Ključni pojem v tej vrstici je poslušnost: kakor je bil Mesija poslušen Bogu, tako naj mu bodo poslušni tudi njegovi učenci.

2,12b–13 κατεργάζεσθε … ἐνεργῶν … ἐνεργεῖν ('izdelujte/uresničujte/delajte … deluje … delovanje')

Tukaj je jedro Pavlovega argumenta. »Vi izdelujte svoje odrešenje, kajti Bog deluje v vas. In on v vas deluje tako, da poraja vaše delovanje.« Paradoks. Besedilo hkrati govori o polni človeški odgovornosti in suverenem Božjem predhajanju. To je skrivnost Boga-v-nas (prim. Kol 1,27), skrivnost »soudeleženosti v Svetem Duhu« (Flp 2,1), njegovega templja v nas (prim. 1 Kor 6,19). Zato se lahko temu dogajanju približamo zgolj »s strahom in trepetom« – kakor se je treba približati samemu Bogu. Kajti on sam je aktivno, funkcionalno, praktično prisoten v naših življenjih. On vzgiba celo našo voljo!

Glede na v. 1–5 in še posebej glede na v. 6–11 lahko povemo tudi nekaj o vsebini tega »bogočloveškega« delovanja v nas: Bog nas dela podobne Mesiju, in to od znotraj! V nas udejanja isto ponižnost, izpraznjenje, osrediščenost v drugem, poslušnost. Bog nas oblikuje in preobraža v Mesijevo podobo, tako v njegovem ponižanju, izpraznjenju in smrti, kakor v njegovi slavi in moči.

2,14 Učenci se morajo torej preprosto podrediti in »sodelovati« z Bogom v vsem, kar dela v njih – brez kakršnega koli oklevanja ali oviranja.

2,15 To je Pavlova vizija »realiziranih Božjih otrok«, ki svetijo z Božjo oziroma z Mesijevo lučjo (prim. Mt 5,14 in Jn 8,12!). Tudi če je učencu na začetku poti status »Božjega otroka« pripisan zgolj po milosti, tako da se to še ne vidi navzven v njegovem življenju, je Pavlova vizija tukaj povsem jasna: to »žarenje« se mora uresničiti in se uresničuje že tukaj, na tem »svetu«. (In pot do te »uresničitve« je bila predstavljena ravnokar, v prejšnjih vrsticah!) Pavlovo izražanje (»neoporečni, nepokvarjeni, brezgrajni«) kaže na vizijo krščanske »popolnosti« (prim. Mt 5,48; 1 Pt 1,15 idr.). To ni nekakšen pobožen romantični ideal, ampak aktualnost – dejansko biti eno z Mesijem, zdaj, v sedanjem temnem času. To je Božji načrt za vsakogar od verujočih, njegov klic vsakomur, to vsakomur omogoča in milostno daje on in to je poslanstvo vseh kristjanov, njihov misijon v tem svetu.

2,16a λόγον ζωῆς ἐπέχοντες ('držeč se/podajajoč besedo/govor življenja')

Izraz je dvoumen. Po eni strani (prim. SSP) lahko pomeni, da naj se verujoči trdno držijo evangelija, ki daje oziroma v njih spočenja pravo, polno Mesijevo življenje; v tem primeru gre za povzetek vsega, kar je Pavel povedal od začetka tega odlomka. Lahko pa pomeni (prim. CHR), da naj Filipljani razglas o Mesiju zavzeto posredujejo naprej (kakor to že počnejo, prim. 1,5.27!); v tem primeru gre za nadaljevanje misli o krščanskem misijonu v trenutnem svetu, s katero se je zaključila prejšnja vrstica.

2,16b Pavel se vrne k pozivu oziroma prošnji iz v. 2. Filipljani bodo »dopolnili njegovo veselje« tako, da bodo živeli kakor Mesija.

2,17a Pavel (nehote?) predloži primer »dokončanega izdelka«, ki ga proizvaja omenjeno Božje delovanje od znotraj: samega sebe. Uporablja izrazje, ki spada v tempeljsko bogoslužje; o sebi (verjetno o svoji mučeniški smrti, ki negotovo visi nad njim) govori kot o pitni daritvi, ki se izliva na oltar. Pavel se vidi tako popolnoma vpisanega v Mesija, da tudi sam postaja daritev. Pavlovo bivanje se je povsem absorbiralo v Mesija, v njegovo podobo. Kakor biva Mesija, tako biva Pavel na tem svetu (prim. 1 Jn 4,17!).

2,17b ἐπὶ τῇ θυσίᾳ καὶ λειτουργίᾳ τῆς πίστεως ('na/ob žrtvi in liturgiji/javni službi vere/zvestobe')

Perspektiva se razširi: vse krščansko bivanje, verovanje in delovanje je θυσία, klavna žrtev-daritev. S tem Pavel zaokroža vizijo velikega ljubezensko-žrtvenega gibanja, ki se začenja v Bogu; Mesija postane žrtev za nas; on deluje v nas in tudi nas same napravi za »živo žrtev« (Rim 12,1) Bogu v korist drugih; tako se izpolni veliki Božji načrt.

2,17c–18 Odlomek se zaključi v veselju, ki je glavna téma Pisma Filipljanom. Življenje v tej žrtveni ljubezni je najboljša stvar, kar si jih lahko predstavljamo. Prav res nekaj božanskega. Vse prežemajoče veselje, radost, preobilje, proslavljanje.