Zapiski o Besedi

[Preberi odlomek] Prvo, kar nam stopi pred oči v Lukovi pripovedi, je temno ozadje božičnega dogodka. To se najprej kaže v omembi cesarja Avgusta. Ta naziv danes zveni nevtralno, z njim se celo povezuje pojem svetovnega miru, pax Augusta , za Jude tistega časa pa je pomenil nič drugega kakor okupacijo. Božje ljudstvo je živelo pod škornjem rimske vojaške okupacije in hrepenelo po osvoboditvi. Tudi omemba popisa ni tako nedolžna. Rimljani so izvajali popise zaradi davkov; pri tem so bili nekako prepričani, da bo posameznik priznal svojo lastnino (ki bo nato obdavčena) samo pod določenim pritiskom. Zato je popis redno spremljalo izživljanje, pretepanje in mučenje; med njim so pogosto izbruhnili upori. Ravno popisi in z njim povezani davki so še posebej dajali občutiti krutost »rimskega miru« in ga razkrivali kot ideološko propagando. »Božična têma « pa dobi svoj vrhunec v omembi Kvirinija. Danes bi rekli, da je bil ta cesarski namestnik »strokovnjak za etnično čiščenje«. Malo pred tem ...

[Preberi odlomek] Odlomek, ki je pred nami, nas vpeljuje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Vpeljuje nas angel , Božji glasnik, kakor večkrat v Svetem pismu, ko gre za pomembne korake zgodovine odrešenja. Dogodek, ki s svojo radikalnostjo ukinja zgodovino in področje človeškega »mogočega«, pa ima vendarle predzgodbo. Celo več predzgodb, predslik v Stari zavezi. Najprej je tu več podobnih naznanil o čudežnih rojstvih ( Izmael , Izak , Samson ). Vzorec Gabrielovega razglasa Mariji torej spominja na podobna (a manjša) Božja odrešilna dejanja v Izraelovi zgodovini. Najpomembnejše med njimi, Sarino rojstvo Izaka, ne pomeni nič manj kot začetek Božjega ljudstva. Te zgodbe dajejo barvo našemu odlomku. Potem je tukaj navezava na kralja Davida. Jožef, s katerim je Marija zaročena, je njegov potomec. Jezus se tako vpisuje v linijo judovskih kraljev. (To, da za Marijin rod ne zvemo ne tu ne kje drugje, je značilno za tedanje judovsko pojmovanje zakona in potomstva: s tem, ko je Marija obljubl...

[Preberi odlomek] Ta odlomek nam še enkrat postavi pred oči Janeza Krstnika. Pravzaprav zadnjič, gre za njegovo zadnje pričevanje o Jezusu. Nekateri rokopisi na koncu dodajajo besede: »Potem je bil Janez vržen v ječo.« Ni čisto jasno, kje se Janezove besede končajo; drugi del, v. 31–36 bi bil lahko tudi evangelistovo razmišljanje. Vendar gre tudi v tem primeru za razmislek, ki se navezuje na Krstnika. Drugače povedano: zdi se, da Krstnikov govor, ki ga obnavlja evangelist, neopazno prehaja v evangelistovo kontemplacijo Jezusa. Janez in Jezus krščujeta hkrati. Njuno delovanje je očitno nekaj časa potekalo vzporedno; zanimivo je, da Janez ni odnehal takoj po Jezusovem krstu. Ni povsem jasno, za kaj je šlo v prepiru, ki ga omenja v. 25, z »očiščevanjem« je morda mišljen kar krst. Janezovim učencem se očitno ni zdelo prav, da jih Jezus »prehiteva«. Janez na to odgovori s svojim »pričevanjem«. Njegovo bistvo je v tem, da kaže proč od sebe, na Jezusa. Začne z modrim izrekom, ki velja tudi n...

[Preberi odlomek] Najprej nekaj besed o Markovem evangeliju. Napisan je bil verjetno nekje med letoma 40 in 60 n. št. Kraj nastanka bi lahko bila Palestina, bolj verjetno pa Rim. Marko, njegov pisec, je bil po zelo zgodnjem izročilu (iz začetka 2. stoletja) prevajalec oziroma tolmač apostola Petra. To pomeni, da je potoval z njim in poslušal oziroma tudi prevajal njegove pridige. Očitno se je nato nekoč odločil, da bo Petrovo govorjenje o Jezusu tudi zapisal (morda celo na Petrovo pobudo – prim. 2 Pt 1,15 ). Vsebinsko besedilo dejansko ustreza zgodnjeapostolski pridigi (prim. še posebej Petrovo pridigo v Apd 10,34–43 ): začne se z delovanjem Janeza Krstnika, sledi poročilo o Jezusovih čudežih in dobrih delih, konča se z njegovo smrtjo in vstajenjem. Točno to je tudi vsebina Markovega evangelija. Tako je nastal prvi evangelij – kot povzetek preproste in močne apostolske pridige (kerigme), verjetno že namenjene predvsem poganom. S tem zapisom Petrove pridige je Marko prav zares ustvaril...