Zapiski o Besedi

Jezusu je očitno dovolj čakanja in skorajda prisili učence, da se izjasnijo glede ključnega vprašanja: kdo je on v resnici? Ko Peter izpove, da je on Mesija, Jezus v tem najbrž vidi odgovor na svojo molitev na gori nedolgo nazaj, potem ko so umorili Janeza Krstnika (Mt 14,23; gl. kontekst od začetka poglavja). Farizeji niso sadike, ki bi jih vsadil Oče (Mt 15,13), Peter in učenci pa to so: Oče je uslišal Jezusovo molitev in tem “malim” razodel Sina (Mt 11,25–27). Velike obljube Petru so razumljive, če so vezane na vero, ki jo je izpovedal. Ključ nebeškega kraljestva je vera; Peter ga bo dobil, ko bo v celoti dojel kakšen Mesija je Jezus – tak, ki bo trpel in vstal od mrtvih – in ko bo prejel naročilo, da razglasi evangelij povsod po svetu. Zato je obljuba v prihodnjiku. Obljuba o odprtih nebesih se ponovi vsem učencem v 18,18–20 in v malo drugačni obliki še v Jn 1,49–51 – v podobnem kontekstu, ko vero izpove Natanael. Očitno Jezus v takšnih trenutkih ni skoparil z obljubami in veliki...

Kakšna znamenja časov (usodnih trenutkov, kairoi ) bi morali razumeti farizeji? Množico Jezusovih čudežev? Še pred tem Janeza Krstnika? Ali temne oblake rimske okupacije in nemirov, ki so jo spremljali in se stopnjevali? Vse to? Jezus jih sicer ostro zavrne, a vendarle ostaja usmiljen do njih, saj pove, da nekakšno znamenje vendarle bo. Sledi strogo svarilo učencem: ne postanite jim podobni. Njihov “nauk” je tu mišljen na široko: njihova verska prepričanja in verjetno tudi hinavska praksa (kot je jasno povedano v Lk 12,1) – “igranje vere”, ohranjanje oblike pobožnosti, ki pa nima moči, srca, vsebine (to napade Jezus malo prej v Mt 15,1,–14). Očitno je mogoče zgraditi cel verski ali teološki sistem ( didache ), ki prezre bistvo in ki v resnici ni poslušen Božji besedi. Očitno se je Jezus zavedal, da bo to problem tudi v Cerkvi. (In očitno tudi Pavel: 2 Tim 3,5.)

2 Mz 33,12–34,27 b rano skupaj s Heb 4,16 in 10,19–22 Mojzes se po polomu svojega ljudstva pogovarja z Bogom. Ključno vprašanje: ali bo šel Bog sam z njimi? Bog mu zagotovi, da je našel milost in da ga osebno pozna (LXX: pozna bolj kot vse druge). Zato ga usliši. Nato Mojzes prosi, da bi mu Bog razodel svoje veličastvo/slavo. Bog mu obljubi, da bo šel mimo njega in mu razodel vso svojo dobroto (LXX: svojo slavo) ob razleganju Imena. Naj pride zjutraj na sam vrh gore in v rokah naj ima dve izklesani kamniti plošči. Skril ga bo v skalo, da ne bo umrl od Božje prisotnosti. Pismo Hebrejcem očitno za nas predvideva duhovno prakso oziroma disciplino po zgledu tega Mojzesovega dogodka. Po Jezusu, skriti v njem, ki je Skala, smo poklicani, da prihajamo v samo najsvetejše v nebesih, v čisto Božjo navzočnost, kjer prejemamo točno to, kar se je tam razodevalo Mojzesu: milost in usmiljenje. Prihajamo torej po veri v Jezusa, oblečeni vanj oziroma po njem, ki je naš veliki duhovnik, po krvi njegoveg...

Jezus je na Očetovi desnici, z obljubo, da je zdaj čas, ko se bodo vsi njegovi sovražniki polagali pod njegove noge. Zdaj je z nebeškega Siona poslano "žezlo njegove moči", se pravi apostoli in vsa apostolska Cerkev, da Kristus vlada, prevladuje, dominira sredi svojih sovražnikov. To je njegova oblast v tem času – veličastna vojska svetih. Verovati moramo, da je Jezusovo žezlo že poslano s Siona – njegov evangelij in njegov Sveti Duh. Tako se njegovo kraljestvo vzpostavlja in širi v tem času. Sredi njegovih sovražnikov! Jezus kot človek je veliki duhovnik za vse narode. Melkizedek, kralj pravičnosti, je pred Abrahamom, ki mu je dana obljuba za vse narode. To razlaga Pismo Hebrejcem. Hvaliti in slaviti moramo Očeta vsak dan za takšnega velikega duhovnika! Oče razbija poglavarstva in oblasti in miselne trdnjave pred Jezusom, da se lahko širi njegov evangelij, v polnosti pa bo to storil na dan Jezusovega prihoda. Jezus je lahko dvignil glavo, ker je pil iz hudournika na poti. D...