Zapiski o Besedi

Preberi Pismo Filipljanom 2,1–18 Celotni odlomek predstavlja Pavlovo spodbudo krščanski skupnosti v Filípih. Je v dveh delih (v. 1–5 in 12–16), ki oklepata šokantno kristološko himno (v. 6–11), eno najpomembnejših v Novi zavezi, v kateri je podana vizija Mesijeve izpraznitve in poveličanja. V. 17–18 odlomek zaključita s poudarkom na veselju, ki je temeljni ton celotnega Pisma Filipljanom. Gre pravzaprav za nadaljevanje spodbude, ki se je začela že v 1,27–30, saj nadaljuje nekatere tam izpostavljene téme (edinost, udeleženost v Mesijevem trpljenju). 2,1 Štirje viri oziroma studenci, iz katerih se napaja dejavnost Jezusovih učencev. Pavel izhaja iz predpostavke, da so te izkušnje skupne vsem verujočim; da so tako zelo očitne in konkretne, da lahko iz njih izvaja praktične posledice. Vse te »stvari« so aktivne in aktivirajoče. Možna pa je tudi razlaga, da Pavel tukaj meri na svoj odnos do Filipljanov: da je on tisti, ki do njih čuti globoko ljubezen (prim. 1,8) in da je skupa...

Razpad sistema. Malikovanje, ki si domišlja, da je pravo bogoslužje. Eden proti drugemu. Tretji proti nedolžnim. Obramba greha, in to ostudnega. Kraja, posilstvo, umor, iztrebljanje. Uporaba sile. Hude težave pri poslušanju Božjega glasu (20,18–28) – kakor da bi se Bog nalašč umaknil od svojega ljudstva in jih prepustil samim sebi. (Je podobnost z marsikaterim obdobjem poznejše krščanske zgodovine zgolj naključna?) Vse to spremlja refren: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu.« Navdihnjeni pisec očitno hrepeni po ureditvi. Toda: čeprav smo v knjigi Sodnikov, tiste dni v Izraelu ni bilo niti sodnika! In kot malo pozneje v Zgodbi izreče drug navdihnjeni pisec: z zahtevo po kralju Izraelci niso zavrgli samo človeško gledano negotove ureditve, ki je bila sproti odvisna od Božjih darov-sodnikov, ampak so zavrgli samega Boga (1 Sam 8,7)! Izrael hoče, da je pri njem, »kakor je pri vseh narodih« (1 Sam 8,5). Noče vztrajati v navzven negotovi eksistenci izvoljenega ljudstva, ki stoji zgolj na ...