Jn 4,43–54 – Jezus ozdravi okupatorskega otroka

Preberi Evangelij po Janezu 4,43–54

4,44 Tukaj se zdi, kot da bi Janez vedel za sinoptično tradicijo, ki jo zato le na kratko povzema.

4,45 Ta stavek kot da je v nasprotju s prejšnjo v. in tudi s Prologom, ki pravi, da ga njegovi niso sprejeli. Kaj pomeni to očitno namerno protislovje? Se to lahko pojasni s tem, da Jezus v nadaljevanju ozdravi tujca, ne Galilejca?

4,46 τις βασιλικὸς ('nek kraljevi/cesarski [uradnik/uslužbenec]')

On je sicer pripadal vladarju, rimskemu cesarju, vendar se je v bivanjski stiski zatekel od ponaredka k originalu, k pravemu Vladarju.

4,48 Ἐὰν μὴ σημεῖα καὶ τέρατα ἴδητε, οὐ μὴ πιστεύσητε. ('Če ne vidite znamenj in čudežev, ne boste verovali.')

Takšna je naša šibkost. Kljub vsem možnim zadržkom in pomislekom je treba torej moliti za to (prim. Apd 4,30).

4,50 ἐπίστευσεν ὁ ἄνθρωπος τῷ λόγῳ ('človek je zaupal besedi')

Zadostuje preprosta naslonitev na Jezusovo besedo. V njej je vsa njegova avtoriteta in moč – če se je oklenemo z zaupanjem.

4,54 Τοῦτο δὲ πάλιν δεύτερον σημεῖον ('To pa je bilo že drugo znamenje')

Zakaj je to ozdravljenje za Janeza »znamenje«? Jezus je ozdravil veliko ljudi. Kaj je pri tem posebnega, pomenljivega? Morda to, da je vpleten tujec, pravzaprav osovraženi rimski okupator, in pa to, da se ozdravljenje zgodi v Jezusovi odsotnosti, na daljavo, posreduje ga preprosta vera/zaupanje tega tujca.