1,26 ὃν ὑμεῖς οὐκ οἴδατε ('[on,] ki ga vi na poznate')
Jezus je navzoč kot skrivnost.
1,29 ὁ ἀμνὸς τοῦ θεοῦ ὁ αἴρων τὴν ἁμαρτίαν τοῦ
κόσμου ('Božje jagnje, ki odvzema/odnaša/dviga/uničuje
greh sveta')
Jezus je že od začetka Žrtev, ki jo je poslal
Bog, da vzame zlo iz sveta, Obnovitelj stvarstva v prvotno nedolžnost.
1,31 κἀγὼ οὐκ ᾔδειν αὐτόν ('in tudi jaz ga nisem poznal')
Jezus je skrivnost tudi za Janeza!
1,32 τὸ πνεῦμα καταβαῖνον ὡς περιστερὰν ἐξ
οὐρανοῦ καὶ ἔμεινεν ('Duha, ki se je kakor golob
spuščal z neba in ostal')
Vrnitev Boga med ljudi? Začetek stalnega
obrata Nebes proti zemlji?
1,33 ὁ βαπτίζων ἐν πνεύματι ἁγίῳ ('on, ki krščuje v Svetem Duhu')
Tako Janez povzema Jezusovo službo; njegov
krst je majhen predznak Krsta, ki prihaja. Zanimivo, da evangelist Janez tukaj
ne dodaja svaril iz Lk 3,7–9 in vzp. (vendar gl. 3,36 in tamkajšnjo op.).
Krstnik je tukaj samo priča za Jezusa, nič drugega.
1,34 ἑώρακα, καὶ μεμαρτύρηκα ὅτι οὗτός ἐστιν ὁ
υἱὸς τοῦ θεοῦ ('videl sem in izpričal, da je ta Božji
Sin')
Kako je Janez Krstnik lahko to »videl«? Zdi
se, da evangelist Janez pozna sinoptične evangelije (ali vsaj izročilo, ki je
njihova podlaga) – tam je poleg Svetega Duha v podobi goloba omenjen tudi Božji
glas: »Ti si moj ljubljeni Sin …« (Mr 1,11; Lk 3,22; prim. Mt 3,17). Takih mest
je v evangeliju še nekaj; vzeta skupaj bi lahko kazala na to, da je Janez svoj
evangelij res napisal zadnji od štirih (kot trdi že zgodnje izročilo) in to
morda v smislu dopolnitve ali nadgradnje tega, kar je bilo že povedano v
sinoptikih.
1,38 Τί ζητεῖτε; ('Kaj
iščeta/hočeta?')
Prve Jezusove besede v tem evangeliju – prvo
vprašanje za vsakogar: kaj bi rad, za kaj si prizadevaš, za čem težiš?
1,42 σὺ κληθήσῃ Κηφᾶς
('ti se boš imenoval Kefa')
Kaj je to? Jezus kar naenkrat nekomu spremeni
ime/bistvo/usodo, še preden ta kar koli stori ali reče!
1,49 ὁ υἱὸς τοῦ θεοῦ, … βασιλεὺς … τοῦ Ἰσραήλ ('Božji Sin … kralj Izraela')
Verjetno je (vsaj na prvi ravni besedila)
izraz »Božji Sin« tukaj še sinonim za »Izraelovega kralja«. Seveda pa v
perspektivi Jn izraz napoveduje več. Verjetno enako velja tudi že za v. 34.
1,51 ὄψεσθε τὸν οὐρανὸν ἀνεῳγότα καὶ τοὺς
ἀγγέλους τοῦ θεοῦ ἀναβαίνοντας καὶ καταβαίνοντας ἐπὶ τὸν υἱὸν τοῦ ἀνθρώπου ('videli boste odprto nebo in Božje angele se vzpenjati in spuščati
nad Sinom človekovim')
V dobesednem smislu se to ni zgodilo.
Naznačuje pa bistveno spremembo v svetu: nebesa so zdaj odprta in prek
glasnikov/angelov prosto komunicirajo s človeštvom. Os te komunikacije je
Človek Jezus. Jezus pomeni odprtje in upognitev nebes proti zemlji.
Gre za nekakšno variacijo teme iz v. 32. Tukaj
angeli/glasniki zamenjajo Svetega Duha. V 1 Kor 14,12.32 (prim. 11,10) so
z »angeli« oziroma »duhovi« dejansko mišljeni »darovi« Svetega Duha.
Prispevek k angelologiji: so angeli nekakšne
tipizirane konkretizacije/manifestacije Svetega Duha, ki tako prek njih vstopa
v človeško sfero? To še vedno lahko pomeni, da so kot bitja različni od Boga
samega, ker pomenijo njegovo konkretizacijo/upodobljenje v (duhovni) formi,
medtem ko Sveti Duh vedno ostaja onkraj nje, kot zora in studenec vseh takšnih
form.
Ni komentarjev:
Objavite komentar