Apd 2,1–21 – Obljubljeni živi Glas

[preberi odlomek]

Binkošti so praznik krščanstva. Sveti Duh je krščanstvo. »Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Dogodek, ki je pred nami, je vrh, vrhunec zgodbe odrešenja. Onkraj njega obstaja samo še eshatološki konec, dovršitev; prav v tem vrhu je konec napovedan, vnaprej vzpostavljen in skrivnostno navzoč, delujoč tukaj in zdaj, sredi zgodovine.

Vsi glavni dogodki Jezusove zgodbe kažejo nanj in ga pripravljajo.

Vsebovan je v angelovi napovedi devici Mariji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35).

Pokazan je v Jezusovem krstu: »Ko … je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« (Lk 3,21–22)

Izražen je v Jezusovem delovanju: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Mt 12,28).

Zasijal je v veličastvu Jezusovega spremenjenja: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. … Naredil se je oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9,29.34.35)

Predstavljen je kot cilj vse molitve: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Vidimo ga v Jezusovem križu: »‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19,30). Kristus je »po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14).

Njegova moč se pokaže v vstajenju: Kristus je bil »oživljen po Duhu« (1 Pt 3,18). »Po duhu svetosti … je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). In to se prenaša tudi na nas: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Povezan pa je tudi z vnebohodom: »Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite« (Apd 2,35).

In Duh je ara, predplačilo prihodnjega: »[V Kristusa] ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je ara naše dediščine.« (Ef 1,13–14, moj prevod) Ko učenci Jezusa sprašujejo, kdaj bo obnovljeno izraelsko kraljestvo, jim zato odgovori: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17).

Vse Božje delovanje je usmerjeno k temu dogodku: da bi ljudje, »vse meso«, prejeli Obljubo. V stari zavezi je bila obljubljena čudovita dežela, v kateri naj bi prebivali Božji ljudje, tukaj pa je vsem obljubljen Sveti Duh. Vsebina te nove, večje obljube, je nova dežela, novo kraljestvo, novo prebivanje. Vsi naj bi prejeli Svetega Duha, da bi Bog spet bival med svojimi, da bi bila premagana ločitev Boga in človeka, ki jo je povzročil greh. Zato Binkošti nujno sledijo Veliki noči; pravzaprav gre za en dogodek. Zato je tudi tukaj – še vedno in vselej – v ospredju Jezus, kakor je razvidno iz nadaljevanja Petrove pridige.

Bog se vrača k svojemu človeku. Vrača se kot Živi in Oživljajoči, kot Govoreči in kot Tisti, ki daje govor. Pozorni moramo biti, kako zelo se s Svetim Duhom povezuje živi Božji govor, neposredni nagovor človeku: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni … uvedel vas bo v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jn 15,26; 16,13–14, moji poudarki). Duh tolaži, pričuje, govori, oznanja, poveličuje Jezusa, jemlje od njega in prinaša nam. K temu moramo dodati tudi govorjenje v jezikih, preroštvo, videnja in druge oblike »navdihnjenega govora«, ki jih omenja zgornji odlomek ter druga novozavezna besedila. Nasprotje Živemu so »nemi maliki« (1 Kor 12,2). Kristus, Božja Beseda, pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63) in »Moje ovce slišijo moj glas« (Jn 10,27). Bog v resnici prihaja k človeku kot Beseda, kot Nagovor. To je Glas, ki nam govori, in vemo, da nam govori nekdo drug, ker govori drugače ter razkriva resnico nas samih in sveta. To je primarna izkušnja Boga v tem svetu. Vse ostalo je postranskega pomena.

Pomislimo na moč besede. Bog s svojo besedo oblikuje kaos pravodovja in ustvari lepoto kozmosa (prim. 1 Mz 1; Heb 11,3). »Z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3). In ali ne velja podobno tudi za našo človeško izkušnjo: beseda je čudež, ki iz nediferenciranega čutenja nečesa ustvarja svet, razpoznava oblike, predmete in osebe; omogoča komunikacijo in odnose med ljudmi. Svet človeka je dejansko kompleksna in pogosto protislovna mreža pojmov in predstav, ki ima strukturo govorice. In filozofi opozarjajo, da je razmerje med to govorico in tistim realnim, kar naj bi predstavljala, zelo krhko, šibko, arbitrarno. Ni nekaj samoumevnega ali nujnega, prej nekaj podarjenega. Človek je torej besedno, logosno bitje. Vdor Božjega govora v ta svet torej ne more pomeniti drugega, kot avtoritativno, kreativno poseganje v temeljno strukturo vsega, nastajanje novega, vzpostavljanje reda in lepote, ki prej ni obstajala. Sveti Duh je nova Govorica, dejansko nov svet, Božje kraljestvo, ki vzhaja nad nami, vstopa v naš svet in ga preoblikuje. Je »živa in govoreča voda« (Ignacij Antiohijski: Pismo Rimljanom 7,2), ki nam govori od znotraj in nas kliče k Očetu. Je Posinovljenje, ki tudi nas objema z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin,« in v nas poraja prvobitni klic »Aba, Oče!« (Rim 8,16) Je neposrednost, »maziljenje, ki nas uči o vsem,« zato ne potrebujemo drugih učiteljev (prim. 1 Jn 2,27). Ta realnost je krščanstvo; vse ostalo so religiozne igre, privid, zabloda. Zato vstopimo, rajska vrata so se odprla – za vsakogar!

Mr 4,24–25 – Ključno vprašanje

[preberi odlomek]

V tem odlomku smo soočeni z vprašanjem vprašanj. »Ali imamo?« Tako pomembno, tako vseobsegajoče je, da mora glavno – tisto, kar naj bi imeli – ostati neimenovano. Neimenovano in nadimenovano, kakor On, ki je nad vsakim imenom. Za njegovo »šotorjenje« med nami in v nas gre, za njegovo kraljestvo v nas, za njegovo ljubezen v nas, njegovo življenje v nas, njegovega Duha v nas. Za nemogoče, za nezlito zlitje, za goreči grm. Za realno »izkušanje« in dejansko »doživljanje« njega, ki je nad vsakim izkustvom in povsem neulovljiv, a se daje tistim, ki ga poslušajo. Kako je to mogoče?

Paziti moramo, kaj oziroma kako (Lk 8,18) poslušamo. Imetje ni stvar neke muhaste usode ali gluhe predestinacije. Odvisno je od poslušanja. Ko poslušamo živi Glas, radostno sporočilo, razglas kraljestva, dobivamo in posledično imamo.

To vprašanje ukinja vse ostalo: svet, vse kar je na njem, vključno z znanostjo, filozofijo in religijo, in celo nas same. Vsi ostali problemi, konflikti, dvomi zbledijo ob tem enem. V bližini tega najusodnejšega vprašanja umolkne vsak jezik, konča se vsaka govorica. Začne se, mora se začeti zgolj poslušanje, molitveno prenehanje, utihnjenje pred Govorečim, ki daje onkraj vsake opredelitve.

Tukaj tudi preneha vsaka analiza ali razlaga, možna je zgolj še Beseda. Komentar izreka in pa nasvet, kako dospeti do ljubezni.

»Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas?« (2 Kor 13,5)

»Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo. Prav zato prispevajte vso vnemo in tako dodajte vaši veri krepost, kreposti spoznanje, spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost, pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen. Če imate te kreposti in so vedno večje, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznanje našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (2 Pt 1,3–8).

Mr 2,18–22 – Staro in novo

[preberi odlomek]

Ta kratki odlomek sledi veselemu dogodku v Matejevi hiši, ko so okrog Jezusa zbrani cestninarji in »grešniki«. Čeprav gre tukaj verjetno za ločen dogodek, se lepo ujema z veselim razpoloženjem, s praznovanjem, ko se mnogi izgubljeni spet najdejo.

Presenetljivo je, da se skupaj pojavijo učenci Janeza Krstnika in farizeji. Farizejev ne moremo jemati zgolj negativno. Šlo je za pobožne ljudi, ki so v težkih časih ostali zvesti Bogu in niso pristajali na politične kompromise vladajočih saducejev. Skupaj z Janezovimi učenci so na tem mestu verjetno razumljeni kot predstavniki pravega Izraela, kot nosilci obljub, kot sveti ostanek, ki je ostal nepokvarjen.

Post je bil eden od temeljev judovske pobožnosti (skupaj z miloščino in molitvijo; prim. npr. Mt 6,1–18). Postava je zapovedala post enkrat letno, na veliki spravni dan (prim. 3 Mz 16). Zato se je post že zgodaj povezoval z odpuščanjem grehov, verjetno kot znamenje radikalnega spokorjenja. Pozneje, pri prerokih, najdemo post tudi v drugih povezavah – pri Danielu je naprimer povezan tudi s prejemom posebnega razodetja (prim. Dan 9). Farizeji so zahtevo po postu še zaostrili; znano je, da so se postili dvakrat na teden (prim. Lk 18,12), v ponedeljek in četrtek (prim. Didahe 8,1). Post je bil znak prave, resne pobožnosti.

V teh okoliščinah se pojavi Jezus, ki podobno kakor Janez zahteva temeljito spreobrnjenje, popoln prelom z grehom, radikalno spokorjenje. Vendar pri tem ne zahteva posta. Zakaj?

Zato, ker je zdaj čas svatbe. Uresničuje se Visoka pesem. Prišel je Ženin. Eshatološka realnost je vdrla v čas in prostor. Bog sklepa nov odnos, novo zavezo s svojim ljudstvom. Že preroki so odnos Boga z Izraelom izražali s takšnimi prispodobami (prim. Iz 62,4–5; Jer 2,2; Oz 1–3), zato je Jezusovo namigovanje tukaj drzno: ženin je lahko le Bog sam – tukaj ne more biti posrednikov! Zahtevati od svatov, naj se postijo in žalujejo, je absurdno in nespoštljivo do ženina.

Toda ženin bo vzet. Marko uporabi nenavaden glagol, ki morda namiguje na Izaijev spev o Gospodovem služabniku, katerega »življenje je bilo vzeto z zemlje« (Iz 53,8 po LXX). Na takšen zastrt način Jezus že zgodaj opozori učence na svojo usodo.

To je edini novozavezni razlog za post: odsotnost ženina. Najprej te besede merijo na stisko učencev ob Jezusovi nasilni smrti (prim. Jn 16,20). Vendar je iz nadaljnjih besedil razvidno, da zajemajo tudi nas (prim. Mt 6,16–18; Apd 13,2–3; 14,23; 2 Kor 6,5; 11,27). Lahko bi ugovarjali: ali nam ni obljubljeno, da bo Jezus z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)? Gotovo. Vendar žal mi nismo vedno z njim. Zato potrebujemo spokorjenje. Poleg tega »vidimo motno, v uganki, v zrcalu in spoznavamo le deloma« (prim. 1 Kor 13,12). Hrepenimo, da bi bili »s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše« (Flp 1,23). Post je izraz točno takšnega hrepenenja – po videnju, po spoznanju, po Kristusu samem. In kot tak je nujen del naše resničnosti, naše razpetosti med »že« in »še ne«, ki pomeni hkrati radost »v neizrekljivem in poveličanem veselju« (1 Pt 1,8) in »vzdihovanje in obteženost, … ker vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda … saj v veri hodimo in ne v gledanju« (2 Kor 5,4.6.7).

Sledita dve priliki, ki sta med težje razumljivimi. Lahko ju razumemo kot navezavo na temo svatbe: govorita o novi obleki (prim. Iz 61,3) in novem vinu (prim. Iz 25,6; Mr 14,25). Pojmujemo ju lahko tudi povsem eshatološko. Poudarjata kontrast med novim in starim. V splošnem lahko v njima vidimo izraz radikalne novosti Božjega kraljestva, ki ima svoje zakonitosti in ki ga ne moremo vplesti ali vkleščiti v »staro«. To »staro« ima lahko različne pomene: najprej gre za okvir judovske duhovnosti in religioznosti (vendar tu ne smemo predaleč: Jezus povsod jasno kaže, da je judovstvo temelj, osnova, izhodišče, iz katerega deluje). Potem je to »stari človek« v nasprotju z »novim«, »drugim Adamom«. »Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti« (1 Kor 15,50). Prav tega starega človeka je treba »sleči« in »obleči« novega (prim. Ef 4,22.24). Tako na področje »starega« spada vse, kar je »zgolj človeško«, kar izhaja zgolj iz človeka v njegovi emancipaciji od Boga: zgodovina, kultura, znanost, politika in tudi religija, tudi krščanska religija, vkolikor pod tem protislovnim pojmom razumemo ideološko-kulturni konglomerat, ki lahko postaja sredstvo posameznikove (ali celo narodne!?) identifikacije povsem ločeno od realnosti Živega, ki ostaja okraj kakršnega koli človeškega prisvajanja. Soočeni smo z radikalno novostjo, ki nas – morda še posebej in najprej nas, kristjane – hkrati sodi in osvobaja za Božje kraljestvo, za skupnost – po Duhu – z Ženinom, za medsebojno povezanost prav v horizontu skupne udeleženosti v Svatbi.

Kako se ti dve priliki navezujeta na Jezusov izrek o postu? Večina razlagalcev je v zadregi in priznava, da povezava ni povsem očitna. Navidez očitna razlaga, da je post zaradi nastopa novega nepotreben, je površna in ne zdrži evidence celotne Nove zaveze. Iz celote lahko pravzaprav izluščimo tole splošno misel, ki je v nekem smislu nasprotna: post se vpisuje prav v napetost med novim in starim. Ker je novo že na vidiku, že »v zraku«, v Duhu, hrepenimo in se stegujemo po njem. Toda v celoti, telesno ga (še!) ne moremo doseči. To hrepenenje, to odsotnost izražamo s postom in – v Duhu – premagujemo s postom. Prav to Novo zahteva post: post starega in post od starega. Tako se post kaže kot to, kar je bil že v stari zavezi: radikalno spreobrnjenje, telesen obrat k Bogu. Na telesno odsotnost njega, ki je »dih naših nosnic« (Žal 4,20) in »resnična jed« (Jn 6,55), odgovarjamo telesno – in tako postajamo deležni Duhovne tolažbe Tolažnika.