nedelja, 14. februar 2016

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

Protestanti smo upravičeno ponosni na nauk o opravičenju po veri. Sola fide. Prav je, da sebe in druge vedno znova opominjamo, da je to ena bistvenih razsežnosti evangelija, dobre novice o Mesiju Jezusu, ki je Božja moč za rešitev vsakega človeka. Toda že Karl Barth je opazil, da kadar ta novica naleti na »neposvečena ušesa«, tak človek iz nje povzame, da lahko živi, kakor koli se mu zdi. Ta skušnjava je verjetno danes, v času, ko evangelij naleti na »potrošniška ušesa«, še bolj prisotna kakor v preteklosti. Kot vemo, je Pismo Galačanom eden od temeljnih dokumentov za nauk o opravičenju po veri. In ravno ob svežem branju tega fascinantnega besedila, ob branju, ki skuša upoštevati njegovo celoto, se po mojem ponujajo tudi odgovori, kakšen naj bi bil odziv »posvečenih ušes«. Kar sledi, je pravzaprav poskus svežega, neobremenjenega razmisleka, kaj v resnici mislimo z »vero«; poskus širokega, polnega, »gostega« opisa, kaj je »vera« v kontekstu celotnega Pisma Galačanom in nove zaveze nasploh.
Glavne trditve glede »opravičenja po veri« najdemo v tretjem poglavju Pisma Galačanom (vrstice 7–14). Opažam, da je branje tega odlomka pogosto nekako umetno ločeno od ostalega pisma. Še posebej se mi zdi pomembno, da bi videli, kako so te trditve povezane s koncem drugega poglavja in pa tudi s tem, o čemer Pavel piše pozneje, v petem in šestem poglavju. Če beremo tretje poglavje samo zase, ga bi namreč lahko razumeli nekako v tem smislu: postava je zahtevala, da smo delali določene stvari, zdaj pa Bog od nas zahteva samo, da verujemo. Pri površnem branju lahko nekatere izjave v tretjem poglavju dejansko razumemo v tem smislu. Zdi se, da Bog od nas zdaj pričakuje samo, da verujemo, pri tem pa mi to »verovanje« pogosto razumemo zgolj kot miselni pristanek na določene verske resnice, pa naj bo to to, da je Jezus plačal ceno za naše grehe, ali kaj podobnega. »Vera« je v tem primeru razumljena zgolj kot »versko« sprejemanje določenih resnic oziroma dogem. V kontekstu vsega Pisma Galačanom, iz tega, kako Pavel argumentira v celotnem besedilu, pa se jasno pokaže nekaj drugega: vera v Mesija vključuje to, da smo skupaj z njim križani. Tukaj je ključnega pomena konec drugega poglavja, ki je uvod v tretje. Pavel pravi: »Skupaj z Mesijem sem križan; ne živim več jaz, ampak Mesija živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina [dobesedno v veri/zvestobi Božjega Sina], ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (2,19b–20) Bodimo pozorni na sovpadanje Pavlove vere in njegove križanosti z Mesijem. To sta dve strani istega kovanca. »Vera« torej Pavlu ne pomeni le sprejemanja določenih verskih resnic, ampak pomeni nič manj kot določen način bivanja; pomeni to, da smo že vstopili v to smrt in v to vstajenje od mrtvih.
Prav zato Pavel drugje, v Pismu Kološanom 2,11–12, govori o krstu kot o »Mesijevi obrezi«. Krst je začetek, vstop v »vero« in pomeni vključitev v Božje ljudstvo, zato je vzporednica starozavezni obrezi; še več, rečemo lahko, da je krst tista prava resničnost, ki jo starozavezna obreza napoveduje. Pavel Kološanom pojasni, da krst kot Mesijeva obreza pomeni, da je bil stari človek, »telo mesa«, slečen, križan in pokopan. To je temelj krščanskega bivanja. Toda prav to najdemo tudi v Pismu Galačanom: kdor pripada Mesiju, je križan s strastmi in poželenji vred (Gal 5,24). Krst kot vstop v »vero« in s tem tudi vstop v »pravičnost po veri«, je torej vstop v to križano in vstalo Mesijevo bivanje. Stari človek je bil križan in nastalo je novo. O tem ponovno beremo tudi na koncu Pisma Galačanom: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev.« (6,14–15) »Vera« v Pismu Galačanom torej pomeni priključitev Mesiju prav v tem njegovem ključnem dejanju, ki na novo definira vse in vzpostavlja vse.
Tako Mesijeva žrtvena smrt na križu ni vzporednica starozaveznim žrtvam in daritvam samo v tem, da – v resnici, dokončno – doseže spravo za naše grehe, doseže naše opravičenje in s tem napravi »mir« (Rim 5,1) med Bogom in nami. Vzporednica in izpolnitev stare zaveze je tudi glede na tiste, ki v veri po Mesijevem križu pristopajo k Bogu. Ta križ se zapiše tudi vanje, tako da sami postanejo »žive žrtve« (Rim 12,1). Namesto da bi Bogu prinesli nekaj od svojega, kot predvideva Levitik, mu zdaj prinesejo sebe, v celoti. Takšna je »ekonomija« nove zaveze.
Če torej vzamemo v obzir vse to, se celotna slika zamenja. Če nekatere odlomke iz tretjega poglavja beremo izolirano, bi se nam morda res lahko zdelo, kot da je Bog v stari zavezi zahteval veliko in da je bilo zaukazanih mnogo stvari, ki jih je moral človek delati, medtem ko naj bi zdaj, v novi zavezi, človek preprosto veroval, da je Bog dober, in bi bil svoboden. In s svojimi »neposvečenimi ušesi« potem to povzamemo takole: »Aha, potem lahko živimo tako rekoč kakor hočemo, lahko se imamo res lepo. To je pravo življenje, ki ga lahko uživamo, zato ker preprosto verujemo, da nas je Jezus odrešil, in smo svobodni ter lahko živimo, kakor hočemo.« Ob pogledu na celoto Pisma Galačanom pa je treba ta pogled obrniti na glavo: nova zaveza od nas pričakuje smrt. Nova zaveza je boljša in močnejša od stare ne zato, ker od nas zahteva manj, ampak ker zahteva veliko več, kot je stara, obenem pa tudi daje veliko več. To je bistveno! K takšnemu branju se moramo premakniti, če hočemo prav razumeti odlomke, kot je tretje poglavje Pisma Galačanom. Bog nam daje vse: daje nam življenje, večno življenje, daje nam celó kraljestvo, obljublja nam, da bomo vladali svetu, da bomo prejeli v dediščino ves svet. To je nova zaveza. Pri tem pa moramo mi vzeti svoj križ in oditi za Vladarjem, Mesijem. »Vera« torej pomeni lojalnost takšnemu Mesiju in »odhod« za njim.
Nova zaveza torej zahteva bistveno več od stare. In zahteva stvari, ki so »od znotraj«. Staro zavezo se je dalo razumeti tudi takole (vsaj navidezno, v resnici izvirno ni bilo tako mišljeno, ampak tako v tretjem poglavju argumentira Pavel, verjetno zaradi svoje izkušnje iz tedanjega judovstva): so določene stvari, ki jih moraš delati, in to so predvsem razni predpisi in zakoni in naredbe in odloki; če vse to delaš in opraviš vse te verske, religiozne dolžnosti, potem boš pravičen pred Bogom. Tako naj bi izgledala vizija »pravičnosti« znotraj judovstva v Pavlovem času. Ko odpraviš, ko odkljukaš ves seznam, lahko rečeš: »Dobro, zdaj vem, da sem v redu z Bogom, moje življenje je takšno, kot mora biti glede Boga.« V novi zavezi pa to nikakor ni več mogoče: tukaj gre stvar do srca in v srce; nobene druge možnosti ni, kot da se človek identificira z Mesijem – to je za Pavla »vera« v Mesija, zvestoba Mesiju! (Vedno moramo imeti pred očmi dejstvo, da izvirna beseda pístis pomeni tako 'vera' oziroma 'zaupanje' kakor 'zvestoba' in 'lojalnost' – to drugo je celo njen prvotni pomen.) Vera za Pavla ni samo sprejetje dejstva, da nas je Mesija odrešil, ampak pomeni vstop v to realnost, pomeni vstop v njegovo ljubezen, pomeni vstop v njegovo smrt, pomeni pa tudi že vstop v njegovo vstajenje od mrtvih in torej v novo življenje. V tem je bistvena razlika od plitkega, »tankega« razumevanja vere, ki ga pogosto srečujemo danes. Na to moramo biti pozorni, ko beremo celotno Pismo Galačanom. Tako tudi tretje poglavje zaživi v pravi luči: lojalnost Mesiju nas osvobaja od zunanjih religioznih dolžnosti, od katerih koli religioznih oziroma nasploh človeških, navzven navrženih dolžnosti – v imenu križanega in vstalega življenja, ki se je zdaj odprlo v tem Mesiju, ki je bil križan in ki je vstal od mrtvih. To je jedro in iz tega jedra lahko nato pravilno razumemo vse, tudi opravičenje po veri – tukaj vidimo, kje ima svoje mesto, kje ima svojo moč in tudi kje ima svojo slavo.
V tej luči si poglejmo še eno starozavezno vzporednico, oziroma pravilneje, »nadgradnjo«, ki jo opazimo v Pismu Galačanom. Mesija nima samo svoje obreze, ki nadomesti starozavezno obrezo, ampak ima celo tudi svojo »postavo«, ki očitno nadomesti Mojzesovo postavo. »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Mesijevo postavo.« (6,2) Ta »Mesijeva postava« ni nek nov skupek pravil, načel ali zapovedi, ki bi jih dal Mesija, ampak je (v skladu z logiko izvirnika, gr. nómos toû Christoû, db. zakon Mesija) najprej in predvsem »postava, ki je Mesija«. »Postava« je zdaj kar on sam, on osebno! (In glede na to, da torah izvirno pomeni 'učenje', se to lepo sklada tudi z Jezusom kot Učiteljem.) To je kvaliteta – ali, če že res hočemo, zapoved (prim. Rim13,8–10) – križane in vstale, smrtonosne in vse oživljajoče ljubezni, ki jo vidimo v Mesijevem križu in vstajenju in ki po veri s Svetim Duhom prehaja v nas. In tudi če bi na vso silo hoteli v Govoru na gori in v drugih Jezusovih zapovedih videti nekakšno novo »postavo«, nekakšen nov skupek pravil in navodil, ga smemo razumeti zgolj na en način: kot osebno napotitev na Jezusa, kot usmeritev v to, da bi bil v nas »izoblikovan Mesija« (Gal 4,19!). Zato lahko Pavel to »Mesijevo postavo« drugje imenuje »postava Duha življenja v Mesiju Jezusu« (Rim 8,2). Ker »verujemo v Božjega Sina, ki nas je vzljubil in daroval za nas sam sebe« (Gal 2,20b), po veri tudi mi vstopamo v to bivanje, v to ljubeče dajanje samega sebe za druge in nošenje bremen drugih (6,2!), saj dejansko »ne živimo več mi, ampak On živi v nas« (Gal 2,20a). Po veri postajamo to, v kar verujemo – prejemamo Njegovo podobo. V zvezi s tem nam veliko pove, če vzporedno preberemo naslednji dve vrstici: »v Mesiju Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni« (5,6) in: »niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev« (6,15). Vera v Pismu Galačanom je nekaj dejavnega, nekaj, kar deluje! Delujoča (dobesedno energizirajoča, gr. energouméne!) vera, ki se izraža v specifično mesijanski ljubezni, ljubezni po Mesijevem zgledu, je torej prvi sad novega stvarjenja, prvina Njega v nas, začetek Božje vladavine, ki se bo širila v večnost, prvo znamenje pravega življenja, ki se ne konča nikoli, ampak raste in cveti na veke, kajti »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,8).
Tako nas tudi Pavlovo razumevanje »Mesijeve postave« pripelje do istega: do središčne vloge Jezusovega križa. Pri Mesijevi postavi gre za »zapoved« mesijanske ljubezni, ki ima značaj njegove daritvene smrti za druge. Tukaj se velja spomniti tudi na Jezusovo dvojno zapoved ljubezni v evangelijih (prim. Mt22,34–40 in vzp.). To je prva in glavna značilnost novega človeka, ki opravičen stoji pred Bogom v novi in večni zavezi. To novo je tako pomembno, da morajo biti vpričo njega ukinjene vse človeške »postave« in »religiozne« vezi; novega človeka pri tej ljubezni ne sme zaustavljati prav nič. Tukaj je dosežena prava svoboda od vsake zasužnjenosti; to je svoboda, za katero nas je za visoko ceno osvobodil Mesija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« (5,13)
Križ za Pavla torej ni samo nek osamljen dogodek, s katerim se srečamo ob spreobrnjenju in ga nato pustimo za sabo, ampak je glavni »urejevalni princip« vsakodnevnega krščanskega življenja, življenja po veri, rasti v Duhu, procesa posvečenja, Božjega kraljestva. Ko bodo sveti zasijali kot sonce in zavladali svetu, mu ne bodo vladali s takšno oblastjo, kot jo poznamo zdaj, ampak z oblastjo, ki jo vidimo na križu: z oblastjo, ki ponižno služi tem, za katere skrbi. Zdajšnje življenje je trening za točno to oblast ljubezni, ki ji ne bo konca.
Sklenemo lahko z Bonhoefferjem: milost, ki jo prejemamo po evangeliju, je zastonjska, nikakor pa ni poceni!

ponedeljek, 14. september 2015

Ali duše svetih vpijejo k maščevanju?

Prijatelj mi je napisal nekaj vprašanj glede naslednjega odlomka v knjigi Razodetja:

»Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.« (Raz 6,9–11)

1.      Zakaj ti kristjani niso odpustili, če so jih učili, da morajo odpuščati?
2.      Zakaj so sploh v nebesih, če drži vrstica iz Lk 6,37: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«
3.      Zakaj jih Bog ne opomni, da naj raje odpustijo?
4.      Celo belo oblačilo dobijo, kljub njihovemu »neprimernemu vedenju«?

Protivprašanje: »Harmonično« ali »napetostno« branje?

Najprej je treba zastaviti načelno vprašanje, kaj narediti s tistimi mesti v Svetem pismu, ki so si (na videz ali zares) v nasprotju.
Običajen apologetski prijem je večinoma tak, da se trudiš pokazati, da gre samo za navidezno in ne resnično nasprotje. Vsaj v nekaterih primerih je to nedvomno mogoče. Če se tega držiš načelno, ker po tvojem mnenju Sveto pismo ne bi smelo izražati različnih in celo nasprotnih stališč, na tak način resda dobiš »harmonično« branje Svetega pisma, ki pa včasih bolj odraža določeno dogmatično pozicijo (»sistematično teologijo«) razlagalca, kot pa sporočilo besedil samih.
Nasproten pristop bi bil, da »pustimo« Svetemu pismu, da izraža določena nasprotja, ki jih ponižno sprejmemo kot »kreativno napetost«, ki je v sedanjem času zaradi svoje omejenosti ne moremo logično razrešiti, ampak jo moramo preprosto sprejeti kot nekaj, kar aktivno oblikuje naše življenje in ga na nek način »dialektično« vklepa z dveh strani, se pravi z dveh različnih polov oziroma vidikov. Pri tem še vedno lahko zagovarjamo navdihnjenost Svetega pisma, vendar na tak način, da je navdihnjena celota, skupaj z raznimi (navideznimi ali resničnimi) nasprotji, ki imajo v tej optiki »pedagoško« oziroma »posvečujočo« vlogo.
Tipičen primer drugega pristopa je obravnavanje dejstva, da Nova zaveza na nekaterih mestih govori, da smo že odrešeni (preteklik – npr. Ef 2,8), drugje, da smo »reševani« (sedanjik – npr. 1 Kor 15,2), spet drugje pa, da šele bomo odrešeni (prihodnjik – npr. Rim 8,24–25). Mnogi sodobni teologi so to (po mojem zelo ustrezno!) izrazili kot napetost med »že« in »še ne«, v kateri sedaj stojimo kristjani. To je posebnost »časa« v katerem bivamo: eshatološka resničnost (»konec časov«) se je z Jezusovim rojstvom in še posebej z njegovim vstajenjem od mrtvih definitivno že začela – vendar kot zametek, kot »ara/predplačilo« (Ef 1,14), kot seme nečesa, kar bo dozorelo in dobilo svojo polnost šele ob Kristusovem prihodu. Prihodnost je že tu, vendar na skrit način, po veri in zato v telesu Cerkve in njenem delovanju v moči Svetega Duha.
Takšno branje Svetega pisma je manj »udobno«, pusti pa posameznim odlokom, da nam govorijo z nezmanjšano močjo, in nas v kreativni napetosti sili, da prodiramo globlje v osebnem spoznavanju Boga in v hoji za Križanim in Vstalim (če dobro premislimo, je že samo v tem velik paradoks). Na ta način se tudi izognemo nevarnosti, da bi stališča, ki so nasprotna našemu lastnemu gledanju, preprosto »ukrivili« pod svojo doktrino s tem, da določenim svetopisemskim odlomkom preprosto ne dovolimo do besede.

Poskus razlage

Zdaj pa k odlomku iz Razodetja. Razlagi se bom bližal s pomočjo postopnih razlagalnih krogov oziroma obzorij, od širših k ožjim, tako kot naj bi se nasploh bližali vsakemu svetopisemskemu odlomku.

1. Zgodovina branja te svetopisemske knjige

Prav zaradi takšnih in podobnih odlomkov je bila knjiga Razodetja v prvih stoletjih deležna številnih kritik in dvomov; nekatere Cerkve so jo celo izločile iz kanona. V pravoslavni Cerkvi še danes velja za besedilo, ki ni primerno za splošno branje.
Iz tega morda lahko potegnemo vsaj en napotek: da knjige Razodetja ni varno uporabljati »neposredno« za vpeljevanje krščanskih naukov in praks, ampak moramo osnove za te raje (če je le mogoče) poiskati v drugih besedilih. Preprosto dejstvo je, da je precej kultov in ločin v krščanski zgodovini nastalo prav zaradi tega, ker so se naslonili na nekatere vrstice iz Razodetja, niso pa upoštevali celote Nove zaveze. Branje naj bi torej potekalo v smeri »evangeliji – pisma – Razodetje«, ne pa obratno. (Pisma so neke vrste »razlaga« Jezusovega delovanja, ki je opisano v evangelijih, Razodetje pa še bolj posebna »razlaga« oziroma že kar »aplikacija« evangelijev in pisem.) Če se torej zdi, da je besedilo Razodetja v nasprotju z evangeliji in pismi, je torej načelno bolje dati prednost slednjim besedilom.

2. Literarna zvrst knjige Razodetja

Pri knjigi Razodetja se je treba nadalje zavedati, da pripada posebni literarni zvrsti, ki jo moramo brati na poseben način. Tako kot pesniško besedilo beremo drugače od romana, tega pa spet drugače od strokovnega besedila, moramo tudi pri Svetem pismu paziti in opaziti, da je napisano v različnih literarnih žanrih: evangelij moramo brati drugače od pisma in kroniško knjigo drugače od psalma. Razodetje spada v prav posebno zvrst »apokaliptične« književnosti, ki je v tistih stoletjih cvetela med Judi in tudi kristjani (drugi primeri so Danielova knjiga 7–12, izven Svetega pisma pa Henohova knjiga, Druga Ezdrova knjiga, Druga Baruhova knjiga itn.). Poglavitna značilnost apokaliptike je, da sporočila ne podaja neposredno, ampak prek simbolov in prispodob, ki jih mora bralec »dekodirati«. Glavni ključ za razlago so ostala svetopisemska besedila, na katera se apokaliptični teksti navezujejo in jih na svoj način »razvezujejo« oziroma razlagajo.
Iz tega sledi naslednji pomemben napotek: besedila ne smemo poskusiti razumeti »neposredno«, zgolj »dobesedno« (saj avtor sam ni nameraval, da bi bilo tako razumljeno!), ampak moramo prodreti v svet njegovih podob, simbolov in govorice ter ga ustrezno dekodirati s pomočjo namigov na druga svetopisemska besedila.

3. Namen knjige Razodetja

Večina raziskovalcev se strinja, da je bila knjiga napisana predvsem zato, da preganjane kristjane, ki se jim godijo strahotne krivice, spodbudi k veri in k »potrpežljivosti« (ki se omenja tudi v našem odlomku!). Pisec želi bralcem vliti pogum in jim pokazati, da ima Bog svet in tudi pravično sodbo še vedno v svojih rokah, čeprav se zdi, da je zavladalo zlo in kaos. Bog je še vedno gospodar zgodovine in jo varno vodi proti koncu, ko bo zlo odpravljeno, ko bo nastopila Božja vladavina in bo ves svet vzpostavljen tako, kot je prav (to je svetopisemska »pravičnost«, ki naj bi jo skupaj z »Božjim kraljestvom« iskali bolj kot vse drugo ­– prim. Mt 6,33).

4. Pojavljanje iste teme drugje v knjigi

Ob branju celotne knjige Razodetja opazimo, da je ena od glavnih tém knjige to, da bo Bog svojim zvestim ob svojem času »pomagal do pravice«. Glede na namen knjige, je to seveda razumljivo. »Vzpostavljanje tega, kar je prav« v odnosu do »svetih« najdemo v 19,2, pa tudi v 11,18; 16,6; 17,6 in 18,20.24. Naš odlomek je prvi v nizu mnogih. Pravilno ga bomo razumeli le, če upoštevamo vse druge, saj le tako dobimo celotno predstavo o tem, kaj hoče sporočiti pisec.

5. Neposredni kontekst odlomka

Če pogledamo kontekst našega odlomka, vidimo, da gre za del poglavja, ki govori o odpiranju »pečatov«. Za vsakim odprtim pečatom sledi določeno »videnje«. Pri prvih štirih je jasno, da gre za simbolične prispodobe »jezdecev apokalipse«. Verjetno (ali vsaj: upam, da) nihče ne veruje, da so v nebesih dejansko nekakšni raznobarvni konji, ampak je vsakomur jasno, da gre za nazorne podobe različnih Božjih »delovanj« v svetu – in vsa so povezana s sodbo in s končnim razpletom svetovne zgodovine. Podobno velja za šesti pečat: očitno gre za nastop Božje sodbe nad vsem stvarstvom.

6. Analiza odlomka

Posebnost

Omenjene vrstice imajo neko posebnost: gre za edino mesto v Novi zavezi, ki (vsaj kot se zdi) omenja »duše umrlih«. Drugje je ta pojem bistveno vezan na semitski pogled na svet, znotraj katerega »duša« ni neumrljiva, ampak je neumrljiv samo Bog (prim. npr. 1 Tim 6,16). Gre torej za zelo nenavadno izražanje.

Ključne besede

Ob vznožju oltarja db. pod oltarjem; glede na naslednja poglavja Razodetja bi šlo lahko za oltar v nebesih, čeprav so nekateri razlagalci (med njimi »naš« Viktorin Ptujski na koncu 3. st.) v njem videli ne zlatega ampak »bronasti oltar« (prim. 2 Mz 27,1–8), ki naj bi predstavljal zemljo. Umrli so torej (logično!) »pod zemljo«, v posebnem delu »podzemlja«, kjer čakajo na vstajenje; tako so si namreč v prvih stoletjih mnogi predstavljali stanje po smrti. Tako ali drugače celota prikazuje krščansko življenje, še posebej pa mučeniško smrt, kot žrtev, ki se daruje Bogu (prim. Rim 12,1–2; Flp 2,17; 2 Tim 4,6). Ta žrtev ima samo en vzor, ki se mu v nekem smislu tudi pridružuje: smrt Mesija Jezusa, njihovega Vladarja (prim. Kol 1,24). Zato ne more biti v etičnem smislu nekaj drugega, ločenega od njegove smrti »za grešnike«.
Duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali: ni povsem jasno, kdo naj bi to bili; glede na izražanje gre verjetno tako za »pravične« iz Stare zaveze (v prvi vrsti preroke) kot za sočasne krščanske »pričevalce«. V 20,4 so jim pridruženi tudi vsi tisti, »ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga«.
In zavpili so: biti moramo pozorni na to, da v Razodetju marsikaj govori in vpije, tudi (sicer) nežive stvari kot je oltar v 16,7.
Doklej: vzklik, ki ga najdemo v mnogih psalmih in izraža skrajno stisko pravičnega, ki »vpije k Bogu« in ga prosi, da s svojim pravičnim posegom odstrani zlo iz sveta.
Resničen: v svetopisemski govorici to pomeni predvsem zanesljiv, zvest, tak, ki se drži svojih obljub.
Maščeval: grški glagol na tem mestu je ekdikéo, »iz-praviti«, kar v osnovi pomeni »izvršiti pravico« za nekoga (nekateri angleški prevodi imajo na tem mestu »vindicate«); prevod »maščevati« je sicer ustrezen, vendar nas lahko zapelje v napačno smer. V Lk 18,3sl. je isti izraz preveden kot »pomagati do pravice«!
Krvi: v svetopisemski govorici to označuje predvsem nasilno smrt. Kri umorjenih, še posebej nedolžnih, sama od sebe »vpije k Bogu« (prim. 1 Mz 4,10 in tudi Heb 12,24!). Bog pri zavezi z Noetom posebej opozarja, da bo »terjal račun« za vsako prelito kri (prim. 1 Mz 9,5–6). Načelo, da je za prelito kri potrebna poravnava, je torej Bog vpisal v temelje stvarstva in on sam zagotavlja, da bo bedel nad njim. Povsem enako razumevanje srečamo tudi pri Jezusu: kri pravičnih terja neizbežno kazen (prim. Lk 11,50–51).
Belo oblačilo: simbol čistosti in zmage (prim. 3,4–5) ter tudi »pravičnosti« (prim. 19,8) – s tem Bog naznanja, da jih je že »opravičil« – potrdil je, da je na njihovi strani in da imajo prav oni, ne njihovi nasprotniki. Viktorin v tem vidi Svetega Duha – morda v tem smislu, da nam Sveti Duh daje moč, da potrpežljivo prenašamo krivice.
Potrpijo db. počivajo; prvi prevod v tem vidi predvsem neposredno spodbudo živim kristjanom, naj potrpežljivo prenašajo težave, drugi pomen pa lahko kaže tudi na počitek umrlih, ki čakajo na vstajenje.

Starozavezne vzporednice

Za naš odlomek je še posebej pomenljiv celoten Psalm 79, ki opisuje podobno situacijo. Naše besedilo nedvomno namiguje nanj; prim. še posebej vrstici 5 in 10 v tem psalmu. Ves psalm lahko razumemo kot »krik po nedolžnem prelite krvi«, ki se dviga k Bogu.
Pomenljiva je tudi vzporednica z zaključkom »Mojzesove pesmi« v Devteronomiju, kjer Bog obljublja, da bo (na koncu časov?) »maščeval kri svojih služabnikov« in očistil zemljo zla (prim. 5 Mz 32,43).

7. Razlaga odlomka

Glede na naravo knjige moramo te vrstice brati kot dramatično uprizoritev oziroma prispodobo, ki vzpostavi določeno napetost, ki kliče po razrešitvi in ki se dejansko tudi razreši na koncu knjige.
Glede na neposredni kontekst se zdi povsem varno zaključiti, da ne gre za dejanske »duše umrlih« (kot rečeno bi bilo takšno izražanje skrajno netipično za Biblijo), ampak za prispodobo »nedolžne krvi, ki (sama od sebe) vpije iz zemlje«. Gre za sliko »nereda«, »nepravičnosti« v stvarstvu, ki terja »ureditev«, »postavljanje-stvari-tako-kot-je-prav«. Takšno »pravično povračilo« je osnovni element pravične Božje sodbe – trenutka, ko bo Bog »vse postavil tako, kot je prav«. In prav Božja sodba je, kot vemo, glavna tema Razodetja.
Gre za tipičen »psalmski« vzdih k Bogu, ki prosi, da bi Bog čimprej odstranil zlo s sveta, v skladu z njegovimi obljubami. Kristjani so se že naučili, da v »sovražnikih«, ki jih omenjajo starozavezni psalmi, ne vidijo več »krvi in mesa, ampak vladarstva, oblasti, svetovne gospodovalce te mračnosti, zlohotne duhovne sile v nebeških področjih« (Ef 6,12). Kot novozavezna »aktualizacija« Psalma 79 naš odlomek uporablja podoben jezik, kar pa avtomatično še ne pomeni, da se vrača na starozavezno teologijo »zob za zob«.
Pravzaprav lahko tudi v tem odlomku zaznamo zgoraj omenjeno paradoksnost časa med »že« in »še ne«, v katerem bivajo kristjani: po eni strani jim je naročeno, naj ljubijo svoje sovražnike, odpuščajo vsem in nikogar ne sodijo, hkrati pa se zaradi Jezusovega križa in vstajenja od mrtvih jasno zavedajo, da je zlo dokončno in neizprosno obsojeno in da bo Bog to razsodbo ob koncu času uveljavil po vsem stvarstvu. Ko molijo: »Pridi tvoje kraljestvo« (Mt 6,10) in »Maranata, pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), dejansko prosijo za nič manj kot vesoljno uveljavitev te razsodbe – skupaj z vsemi posledicami. In tu je še drugi paradoks: prav s tem, ko kristjani nesebično odpuščajo in prenašajo krivice, na svoje sovražnike grmadijo toliko hujšo obsodbo, če se ti ne spokorijo. To je torej nerazrešljiva »dramatična napetost«, v kateri trenutno živimo!
Besedilo je torej namenjeno kot spodbuda in tolažba za preganjane kristjane. Nikakor ga ne moremo brati kot nasvet, naj kristjani začnejo prositi za maščevanje. Morda pa bi ga lahko brali v luči prilike o »vdovi in sodniku« (Lk 18,1–7), ki uporablja isti ključni pojem ekdikéo: kristjani naj molijo, da Bog čim prej »uredi svet tako, kot je prav« (poudarimo: kar je prav njemu, ne nujno nam), v skladu s svojimi obljubami in značajem. V tem primeru gre preprosto za iskanje »Božje pravičnosti«, ki jo zapoveduje Jezus v Mt 6,33.

Povzetek: Odgovori na vprašanja

Odlomek govori o nečem drugem, kot se zdi na prvi pogled.
1.      Tukaj ne gre za določene kristjane, ampak za dramatično uprizoritev zla, ki jih je doletelo in ki samo po sebi zahteva pravično obravnavo in poravnavo.
2.      Kot rečeno, ne gre za posamezne kristjane, poleg tega je vprašljivo, če so res »v nebesih«.
3.      Bog jih opomni, da je zvest svoji besedi – da je »resničen«.
4.      Bog jim z belim oblačilom zagotovi, da so »pravični«, da so že zmagali in da je pravica na njihovi strani, čeprav se jim morda trenutno zdi drugače. Preganjani kristjani so predvsem potrebni tolažbe in spodbude, ne pa opomina.

petek, 22. maj 2015

Pismo Efežanom kot Pismo Laodikejcem oziroma Pavlovo pismo vsem kristjanom

Slavni "Sinajski" rokopis Nove zaveze iz 4. stoletja.
Besede "V Efezu" so manjkale, zato jih je
na rob dodala poznejša roka. 
Pet grških rokopisov, med njimi vsi trije najstarejši (P46, Sinaiticus in Vaticanus), v prvi vrstici »Pisma Efežanom« nima besed »v Efezu«, kar nakazuje, da je bil naslovnik izpuščen. Markionova recenzija Pavlovih pisem iz prve polovice 2. st. je po pričevanju Tertulijana in Epifanija na tem mestu imela »v Laodikeji«. In glede na to, da je bil Markion iz Ponta, je možno, da je v tem primeru ohranil pristno izročilo.
Kar sledi, je kratka rekonstrukcija, kako je do tega najverjetneje prišlo.
Nekje okrog leta 60 je bil apostol Pavel v zaporu v Cezareji, čakajoč na deportacijo v Rim (prim. Apd 23,23–27,2; »Aristarh« iz 27,2 je verjetno identičen s »sojetnikom Aristarhom« iz Kol 4,10). V tem času ga je obiskal Epafrá, ustanovitelj (prim. Kol 1,7) in voditelj krščanske skupnosti v Kolósah, ki se je zelo trudil za njo in za Cerkvi v bližnji Laodikeji in Hierápoli (prim. Kol 4,12–13), ki jih je morda tudi sam ustanovil.
Epafrá je najverjetneje prosil Pavla, ki sicer teh krajev ni obiskal (prim. Kol 2,1), je pa tam užival ugled »apostola poganov« (prim. Ef 3,1–13), naj mu pomaga pri misijonarskem in pastoralnem delu s tem, da napiše kristjanom v teh krajih spodbudno pismo. Obenem pa je Pavlu tudi poročal o določenih težavah v kološanski Cerkvi (»filozofija in prazna prevara«, Kol 2,8; siljenje k judovskim predpisom, 2,16–17; helenistično oziroma misterijsko čaščenje angelov, 2,18 ipd.).
Pavel se je zato odločil, da bo napisal dve pismi: eno splošno, daljše, ki bo namenjeno vsem, in eno posebno, krajše, ki bo obravnavalo težavo v Kolósah. Daljše pismo je verjetno napisal najprej in ga v prvi vrsti namenil skupnosti v Laodikeji, vendar brez naslovnika, saj je bilo namenjeno vsaj še v Hierápolo in Kolóse (prim. Kol 4,16). Drugo pismo, ki je neke vrste krajša predelava prvega z dodano posebno obravnavo »kološanske herezije« (bolj ali manj celotno 2. poglavje), pa je nato naslovil neposredno na Kološane. Ker je bilo krajše, je Kološanom naročil, naj preberejo tudi daljše pismo; ker pa je obravnavalo težave, ki niso bile neznane tudi drugod, je krajše pismo priporočil v branje tudi laodikejski skupnosti.
Obe pismi je dostavil Tihik, ki je bil doma »iz province Azije« (Apd 20,4), kar lahko pomeni kar iz Efeza, prestolnice te province. Tihika Pavel imenuje »soslužabnik [sýndoulos] v Gospodu« (Kol 4,7), s čimer ga pravzaprav izenači s sabo. Pravi tudi, da je »zvest«, kar se pokaže tudi v tem, da je ostal Pavlov sodelavec do konca, saj ga omenjajo še pastoralna pisma. Omemba v 2 Tim 4,12 je ključna, saj kaže, da je Pavel ob koncu svojega delovanja Tihika poslal v Efez. Glede na to, da je imel pri sebi skoraj gotovo prepise Pavlovih pisem, ki jih je nosil, je zelo verjetno, da je vsaj takrat, če ne že prej, prepis »Pisma Laodikejcem« predložil tudi krščanski skupnosti v Efezu. Ker je šlo za nekakšno Pavlovo okrožnico, je efeška Cerkev v svojo kopijo kot naslovnika mirno lahko zapisala sebe.
»Pismo Laodikejcem«, o katerem so se skozi krščansko zgodovino spletle različne teorije (vključno s ponaredkom, ki je ohranjen v dodatku Vulgate), se torej ni izgubilo, ampak se je preprosto ohranilo pod drugim imenom.
Takšno tezo potrjuje tudi sama vsebina Pisma »Efežanom«. Najprej je tu dejstvo, s katerim se biblicisti ukvarjajo že stoletja: velika podobnost z besedilom Pisma Kološanom. Vse kaže na to, da je moralo nastati v istem obdobju, če ne že prav ob isti priložnosti. Glavna razlika je v tem, da je Pismo »Efežanom« napisano povsem splošno, saj Pavel očitno osebno ne pozna in poimensko ne pozdravlja naslovnikov (za razliko prim. Kol 4,15.17), ampak se jim mora nekako predstaviti (Ef 3,1–13), računa pa na to, da so že slišali zanj. V Pismu Kološanom Pavel avtoritativno razrešuje določen problem v skupnosti in se zato vsaj v nekem smislu sklicuje na Epafrája. V Pismu »Efežanom« vsega tega ni, ampak je predstavljeno zgolj »Pavlovo razumevanje Kristusove skrivnosti« (3,4), se pravi predstavitev evangelija o križanem in vstalem Mesiju ter Pavlova vizija velikega Božjega načrta odrešenja (oikonomía 3,9). To je predstavljeno v prvih dveh poglavjih; tretje poglavje vsebuje kratko predstavitev Pavlove službe in pa njegovo molitev za kristjane, ki je očitno spet »univerzalna«; poglavja 4–6 pa prinašajo Pavlove konkretne spodbude za življenje »vredno klica, s katerim ste bili poklicani« (4,1) in vključujejo tudi »hišne table« (5,21–6,9), ki na način, ki ga je uveljavila že grška poljudna filozofija, obravnavajo življenje in dolžnosti različnih družbenih skupin v luči evangelija – spet torej v »splošni« optiki. Pismo se zaključi s spodbudo k duhovnemu boju proti zlu in k molitvi za vse kristjane (prim. 6,18). In celo zaključni pozdrav je veliko bolj splošen kot v Pismu Kološanom in ne vsebuje nobenih osebnih navodil (prim. Ef 6,23–24 in Kol 4,10–18).
Tako neosebnost pri pozdravih kot potreba po Pavlovi osebni predstavitvi dejansko izključujejo možnost, da bi bilo pismo izvirno naslovljeno na efeško Cerkev. Vemo namreč, da je Pavel pred tem že večkrat obiskal Efez (prim. Apd 18,19;19,1), med enim od obiskov je tam bival najmanj dve leti (prim. Apd 19,10) in je dobro poznal tamkajšnjo Cerkev ter njene voditelje (prim. Apd 20,17sl.). Dejansko velja ugotovitev, da je bil Efez nekakšna Pavlova misijonska baza za delo v Mali Aziji, kakor vidimo še v pastoralnih pismih (prim. 1 Tim 1,3; 2 Tim1,18; 4,12). Efez je bila torej prejkone zgolj končna postaja Pavlove okrožnice, ki je bila namenjena Cerkvam v Mali Aziji.
Kaj to pomeni za naše razumevanje Pisma »Efežanom«? Gre pravzaprav za edino splošno (»katoliško«) Pavlovo pismo. To je spis, ki bi lahko nosil naslov »Pavlov nauk narodom«, oziroma natančneje »Pavlov nauk vsem kristjanom« (seveda še posebej tistim iz nejudovskega ozadja). V tem smislu je bilo včasih sicer razumljeno tudi Pismo Rimljanom, ki pa je vendarle jasno naslovljeno na določeno skupnost in ima torej vsaj deloma bolj konkretne cilje kot pa Pismo »Efežanom«. Ne vemo, zakaj se Pavel pri pisanju tega pisma ni odločil, da bi kot naslovnika navedel vse Božje ljudstvo, tako kot sta to storila Jakob in Peter (prim. Jak 1,1 in 1 Pt 1,1). Kot kaže, se je Pavlu zdelo bolje, da Tihik osebno izroči to pismo posameznim Cerkvam, ki jih obišče, ne da bi pri tem pričakoval, da se bo širilo vse povprek.
Vsebina pisma se torej kaže kot »objektivni« Pavlov nauk, sporočilo o Mesiju Jezusu, kakor ga je razlagal, kadar ni bilo treba razreševati določenih problemov, zaradi katerih so napisana ostala njegova pisma. Dejansko lahko vidimo, da se ravno v Pismu »Efežanom« Pavel bolj kot kjer koli poglablja v skrivnost Božjega načrta, ki je osredinjen v Mesiju in njegovi ljubezni, ki presega spoznanje. S takšno intenziteto, radikalnostjo in poglobljeno mistično pronicljivostjo Pavel tega ne izrazi nikjer drugje.
To je še posebej lepo vidno v prvem poglavju, ki je v celoti ena sama vznesena hvalnica Božjemu milostnemu načrtu za osrediščenje vsega vesolja v Mesiju (prim. 1,10). K temu osrediščenju spada tudi združitev Judov in poganov v eno Božje ljudstvo (2,11–22). V podobno, ali morda še bolj ekstatično molitev, potem Pavel zdrsne še enkrat, na koncu 3. poglavja (dveh molitev za naslovnike ni v noben drugem Pavlovem pismu!). Glede na to, da je Pavel pisal iz zapora, lahko morda v tej poglobljeni, intenzivni, mistični molitveni atmosferi prepoznamo utrip Pavlovega osebnega molitvenega življenja, ki se mu je v zaporu gotovo lahko bolj posvetil kot sicer. Hkrati pa – in to je morda ravno najbolj presenetljivo! – Pavel ostaja z nogami trdno na tleh, kot kažejo zadnja tri poglavja. Krščansko življenje predstavlja velik in resen izziv, za katerega potrebujemo vso Božjo moč, modrost in spoznanje, ter z naše strani vso pripravljenost, pamet, pogum in požrtvovalnost. Cerkev je Mesijevo telo (1,23); vsak kristjan ima svojo vlogo pri njegovi rasti (4,7–16). Vsi se moramo usposobiti za »delo službe [diakonía]« (4,12). Z Mesijem se je pojavil novi človek (4,24) in kristjani se konkretno, vztrajno, pazljivo, iz dneva v dan učimo hoditi v njem in posnemati Boga (5,1). K temu spada tudi nova urejenost odnosov med različnimi družbenimi skupinami (5,21–6,9), ki niso ukinjeni, ampak preobraženi v Mesiju in tako napolnjeni z novim (izvirnim!?) smislom. Duhovni boj, h kateremu smo nazadnje poklicani (6,10–20), pa nas opominja, da v svetu obstajajo močne sile, ki temu visokemu razodetju Božje ljubezni in milosti nasprotujejo. Tem se je treba upreti z vso odločnostjo, treznostjo in predanostjo vztrajne molitve.
Če vse navedeno drži, bi lahko pogojno celo rekli, da ima Pismo »Efežanom« večjo avtoriteto kot ostala Pavlova pisma, namreč v tem smislu, da nam prinaša »čisti« Pavlov nauk, v smislu dobro premišljene in zaokrožene celote, ki nam pomaga jasneje razumeti tudi ostala pisma – tako, da lahko razločimo, kaj v njih je Pavlova osnova in kaj konkretna aplikacija te osnove na različne razmere posameznih krščanskih skupnosti, ki so jim namenjena.

sobota, 09. februar 2013

Jn 4,43–54 – Jezus ozdravi okupatorskega otroka

4,44 Tukaj se zdi, kot da bi Janez vedel za sinoptično tradicijo, ki jo zato le na kratko povzema.

4,45 Ta stavek kot da je v nasprotju s prejšnjo v. in tudi s Prologom, ki pravi, da ga njegovi niso sprejeli. Kaj pomeni to očitno namerno protislovje? Se to lahko pojasni s tem, da Jezus v nadaljevanju ozdravi tujca, ne Galilejca?

4,46 τις βασιλικὸς ('nek kraljevi/cesarski [uradnik/uslužbenec]')
On je sicer pripadal vladarju, rimskemu cesarju, vendar se je v bivanjski stiski zatekel od ponaredka k originalu, k pravemu Vladarju.

4,48 Ἐὰν μὴ σημεῖα καὶ τέρατα ἴδητε, οὐ μὴ πιστεύσητε. ('Če ne vidite znamenj in čudežev, ne boste verovali.')
Takšna je naša šibkost. Kljub vsem možnim zadržkom in pomislekom je treba torej moliti za to (prim. Apd 4,30).

4,50 ἐπίστευσεν ὁ ἄνθρωπος τῷ λόγῳ ('človek je zaupal besedi')
Zadostuje preprosta naslonitev na Jezusovo besedo. V njej je vsa njegova avtoriteta in moč – če se je oklenemo z zaupanjem.

4,54 Τοῦτο δὲ πάλιν δεύτερον σημεῖον ('To pa je bilo že drugo znamenje')
Zakaj je to ozdravljenje za Janeza »znamenje«? Jezus je ozdravil veliko ljudi. Kaj je pri tem posebnega, pomenljivega? Morda to, da je vpleten tujec, pravzaprav osovraženi rimski okupator, in pa to, da se ozdravljenje zgodi v Jezusovi odsotnosti, na daljavo, posreduje ga preprosta vera/zaupanje tega tujca.