Ali duše svetih vpijejo k maščevanju?

Prijatelj mi je napisal nekaj vprašanj glede naslednjega odlomka v knjigi Razodetja:

»Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.« (Raz 6,9–11)

1.      Zakaj ti kristjani niso odpustili, če so jih učili, da morajo odpuščati?

2.      Zakaj so sploh v nebesih, če drži vrstica iz Lk 6,37: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«

3.      Zakaj jih Bog ne opomni, da naj raje odpustijo?

4.      Celo belo oblačilo dobijo, kljub njihovemu »neprimernemu vedenju«?

Protivprašanje: »Harmonično« ali »napetostno« branje?

Najprej je treba zastaviti načelno vprašanje, kaj narediti s tistimi mesti v Svetem pismu, ki so si (na videz ali zares) v nasprotju.

Običajen apologetski prijem je večinoma tak, da se trudiš pokazati, da gre samo za navidezno in ne resnično nasprotje. Vsaj v nekaterih primerih je to nedvomno mogoče. Če se tega držiš načelno, ker po tvojem mnenju Sveto pismo ne bi smelo izražati različnih in celo nasprotnih stališč, na tak način resda dobiš »harmonično« branje Svetega pisma, ki pa včasih bolj odraža določeno dogmatično pozicijo (»sistematično teologijo«) razlagalca, kot pa sporočilo besedil samih.

Nasproten pristop bi bil, da »pustimo« Svetemu pismu, da izraža določena nasprotja, ki jih ponižno sprejmemo kot »kreativno napetost«, ki je v sedanjem času zaradi svoje omejenosti ne moremo logično razrešiti, ampak jo moramo preprosto sprejeti kot nekaj, kar aktivno oblikuje naše življenje in ga na nek način »dialektično« vklepa z dveh strani, se pravi z dveh različnih polov oziroma vidikov. Pri tem še vedno lahko zagovarjamo navdihnjenost Svetega pisma, vendar na tak način, da je navdihnjena celota, skupaj z raznimi (navideznimi ali resničnimi) nasprotji, ki imajo v tej optiki »pedagoško« oziroma »posvečujočo« vlogo.

Tipičen primer drugega pristopa je obravnavanje dejstva, da Nova zaveza na nekaterih mestih govori, da smo že odrešeni (preteklik – npr. Ef 2,8), drugje, da smo »reševani« (sedanjik – npr. 1 Kor 15,2), spet drugje pa, da šele bomo odrešeni (prihodnjik – npr. Rim 8,24–25). Mnogi sodobni teologi so to (po mojem zelo ustrezno!) izrazili kot napetost med »že« in »še ne«, v kateri sedaj stojimo kristjani. To je posebnost »časa« v katerem bivamo: eshatološka resničnost (»konec časov«) se je z Jezusovim rojstvom in še posebej z njegovim vstajenjem od mrtvih definitivno že začela – vendar kot zametek, kot »ara/predplačilo« (Ef 1,14), kot seme nečesa, kar bo dozorelo in dobilo svojo polnost šele ob Kristusovem prihodu. Prihodnost je že tu, vendar na skrit način, po veri in zato v telesu Cerkve in njenem delovanju v moči Svetega Duha.

Takšno branje Svetega pisma je manj »udobno«, pusti pa posameznim odlokom, da nam govorijo z nezmanjšano močjo, in nas v kreativni napetosti sili, da prodiramo globlje v osebnem spoznavanju Boga in v hoji za Križanim in Vstalim (če dobro premislimo, je že samo v tem velik paradoks). Na ta način se tudi izognemo nevarnosti, da bi stališča, ki so nasprotna našemu lastnemu gledanju, preprosto »ukrivili« pod svojo doktrino s tem, da določenim svetopisemskim odlomkom preprosto ne dovolimo do besede.

Poskus razlage

Zdaj pa k odlomku iz Razodetja. Razlagi se bom bližal s pomočjo postopnih razlagalnih krogov oziroma obzorij, od širših k ožjim, tako kot naj bi se nasploh bližali vsakemu svetopisemskemu odlomku.

1. Zgodovina branja te svetopisemske knjige

Prav zaradi takšnih in podobnih odlomkov je bila knjiga Razodetja v prvih stoletjih deležna številnih kritik in dvomov; nekatere Cerkve so jo celo izločile iz kanona. V pravoslavni Cerkvi še danes velja za besedilo, ki ni primerno za splošno branje.

Iz tega morda lahko potegnemo vsaj en napotek: da knjige Razodetja ni varno uporabljati »neposredno« za vpeljevanje krščanskih naukov in praks, ampak moramo osnove za te raje (če je le mogoče) poiskati v drugih besedilih. Preprosto dejstvo je, da je precej kultov in ločin v krščanski zgodovini nastalo prav zaradi tega, ker so se naslonili na nekatere vrstice iz Razodetja, niso pa upoštevali celote Nove zaveze. Branje naj bi torej potekalo v smeri »evangeliji – pisma – Razodetje«, ne pa obratno. (Pisma so neke vrste »razlaga« Jezusovega delovanja, ki je opisano v evangelijih, Razodetje pa še bolj posebna »razlaga« oziroma že kar »aplikacija« evangelijev in pisem.) Če se torej zdi, da je besedilo Razodetja v nasprotju z evangeliji in pismi, je torej načelno bolje dati prednost slednjim besedilom.

2. Literarna zvrst knjige Razodetja

Pri knjigi Razodetja se je treba nadalje zavedati, da pripada posebni literarni zvrsti, ki jo moramo brati na poseben način. Tako kot pesniško besedilo beremo drugače od romana, tega pa spet drugače od strokovnega besedila, moramo tudi pri Svetem pismu paziti in opaziti, da je napisano v različnih literarnih žanrih: evangelij moramo brati drugače od pisma in kroniško knjigo drugače od psalma. Razodetje spada v prav posebno zvrst »apokaliptične« književnosti, ki je v tistih stoletjih cvetela med Judi in tudi kristjani (drugi primeri so Danielova knjiga 7–12, izven Svetega pisma pa Henohova knjiga, Druga Ezdrova knjiga, Druga Baruhova knjiga itn.). Poglavitna značilnost apokaliptike je, da sporočila ne podaja neposredno, ampak prek simbolov in prispodob, ki jih mora bralec »dekodirati«. Glavni ključ za razlago so ostala svetopisemska besedila, na katera se apokaliptični teksti navezujejo in jih na svoj način »razvezujejo« oziroma razlagajo.

Iz tega sledi naslednji pomemben napotek: besedila ne smemo poskusiti razumeti »neposredno«, zgolj »dobesedno« (saj avtor sam ni nameraval, da bi bilo tako razumljeno!), ampak moramo prodreti v svet njegovih podob, simbolov in govorice ter ga ustrezno dekodirati s pomočjo namigov na druga svetopisemska besedila.

3. Namen knjige Razodetja

Večina raziskovalcev se strinja, da je bila knjiga napisana predvsem zato, da preganjane kristjane, ki se jim godijo strahotne krivice, spodbudi k veri in k »potrpežljivosti« (ki se omenja tudi v našem odlomku!). Pisec želi bralcem vliti pogum in jim pokazati, da ima Bog svet in tudi pravično sodbo še vedno v svojih rokah, čeprav se zdi, da je zavladalo zlo in kaos. Bog je še vedno gospodar zgodovine in jo varno vodi proti koncu, ko bo zlo odpravljeno, ko bo nastopila Božja vladavina in bo ves svet vzpostavljen tako, kot je prav (to je svetopisemska »pravičnost«, ki naj bi jo skupaj z »Božjim kraljestvom« iskali bolj kot vse drugo ­– prim. Mt 6,33).

4. Pojavljanje iste teme drugje v knjigi

Ob branju celotne knjige Razodetja opazimo, da je ena od glavnih tém knjige to, da bo Bog svojim zvestim ob svojem času »pomagal do pravice«. Glede na namen knjige, je to seveda razumljivo. »Vzpostavljanje tega, kar je prav« v odnosu do »svetih« najdemo v 19,2, pa tudi v 11,18; 16,6; 17,6 in 18,20.24. Naš odlomek je prvi v nizu mnogih. Pravilno ga bomo razumeli le, če upoštevamo vse druge, saj le tako dobimo celotno predstavo o tem, kaj hoče sporočiti pisec.

5. Neposredni kontekst odlomka

Če pogledamo kontekst našega odlomka, vidimo, da gre za del poglavja, ki govori o odpiranju »pečatov«. Za vsakim odprtim pečatom sledi določeno »videnje«. Pri prvih štirih je jasno, da gre za simbolične prispodobe »jezdecev apokalipse«. Verjetno (ali vsaj: upam, da) nihče ne veruje, da so v nebesih dejansko nekakšni raznobarvni konji, ampak je vsakomur jasno, da gre za nazorne podobe različnih Božjih »delovanj« v svetu – in vsa so povezana s sodbo in s končnim razpletom svetovne zgodovine. Podobno velja za šesti pečat: očitno gre za nastop Božje sodbe nad vsem stvarstvom.

6. Analiza odlomka

Posebnost

Omenjene vrstice imajo neko posebnost: gre za edino mesto v Novi zavezi, ki (vsaj kot se zdi) omenja »duše umrlih«. Drugje je ta pojem bistveno vezan na semitski pogled na svet, znotraj katerega »duša« ni neumrljiva, ampak je neumrljiv samo Bog (prim. npr. 1 Tim 6,16). Gre torej za zelo nenavadno izražanje.

Ključne besede

Ob vznožju oltarja db. pod oltarjem; glede na naslednja poglavja Razodetja bi šlo lahko za oltar v nebesih, čeprav so nekateri razlagalci (med njimi »naš« Viktorin Ptujski na koncu 3. st.) v njem videli ne zlatega ampak »bronasti oltar« (prim. 2 Mz 27,1–8), ki naj bi predstavljal zemljo. Umrli so torej (logično!) »pod zemljo«, v posebnem delu »podzemlja«, kjer čakajo na vstajenje; tako so si namreč v prvih stoletjih mnogi predstavljali stanje po smrti. Tako ali drugače celota prikazuje krščansko življenje, še posebej pa mučeniško smrt, kot žrtev, ki se daruje Bogu (prim. Rim 12,1–2; Flp 2,17; 2 Tim 4,6). Ta žrtev ima samo en vzor, ki se mu v nekem smislu tudi pridružuje: smrt Mesija Jezusa, njihovega Vladarja (prim. Kol 1,24). Zato ne more biti v etičnem smislu nekaj drugega, ločenega od njegove smrti »za grešnike«.

Duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali: ni povsem jasno, kdo naj bi to bili; glede na izražanje gre verjetno tako za »pravične« iz Stare zaveze (v prvi vrsti preroke) kot za sočasne krščanske »pričevalce«. V 20,4 so jim pridruženi tudi vsi tisti, »ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga«.

In zavpili so: biti moramo pozorni na to, da v Razodetju marsikaj govori in vpije, tudi (sicer) nežive stvari kot je oltar v 16,7.

Doklej: vzklik, ki ga najdemo v mnogih psalmih in izraža skrajno stisko pravičnega, ki »vpije k Bogu« in ga prosi, da s svojim pravičnim posegom odstrani zlo iz sveta.

Resničen: v svetopisemski govorici to pomeni predvsem zanesljiv, zvest, tak, ki se drži svojih obljub.

Maščeval: grški glagol na tem mestu je ekdikéo, »iz-praviti«, kar v osnovi pomeni »izvršiti pravico« za nekoga (nekateri angleški prevodi imajo na tem mestu »vindicate«); prevod »maščevati« je sicer ustrezen, vendar nas lahko zapelje v napačno smer. V Lk 18,3sl. je isti izraz preveden kot »pomagati do pravice«!

Krvi: v svetopisemski govorici to označuje predvsem nasilno smrt. Kri umorjenih, še posebej nedolžnih, sama od sebe »vpije k Bogu« (prim. 1 Mz 4,10 in tudi Heb 12,24!). Bog pri zavezi z Noetom posebej opozarja, da bo »terjal račun« za vsako prelito kri (prim. 1 Mz 9,5–6). Načelo, da je za prelito kri potrebna poravnava, je torej Bog vpisal v temelje stvarstva in on sam zagotavlja, da bo bedel nad njim. Povsem enako razumevanje srečamo tudi pri Jezusu: kri pravičnih terja neizbežno kazen (prim. Lk 11,50–51).

Belo oblačilo: simbol čistosti in zmage (prim. 3,4–5) ter tudi »pravičnosti« (prim. 19,8) – s tem Bog naznanja, da jih je že »opravičil« – potrdil je, da je na njihovi strani in da imajo prav oni, ne njihovi nasprotniki. Viktorin v tem vidi Svetega Duha – morda v tem smislu, da nam Sveti Duh daje moč, da potrpežljivo prenašamo krivice.

Potrpijo db. počivajo; prvi prevod v tem vidi predvsem neposredno spodbudo živim kristjanom, naj potrpežljivo prenašajo težave, drugi pomen pa lahko kaže tudi na počitek umrlih, ki čakajo na vstajenje.

Starozavezne vzporednice

Za naš odlomek je še posebej pomenljiv celoten Psalm 79, ki opisuje podobno situacijo. Naše besedilo nedvomno namiguje nanj; prim. še posebej vrstici 5 in 10 v tem psalmu. Ves psalm lahko razumemo kot »krik po nedolžnem prelite krvi«, ki se dviga k Bogu.

Pomenljiva je tudi vzporednica z zaključkom »Mojzesove pesmi« v Devteronomiju, kjer Bog obljublja, da bo (na koncu časov?) »maščeval kri svojih služabnikov« in očistil zemljo zla (prim. 5 Mz 32,43).

7. Razlaga odlomka

Glede na naravo knjige moramo te vrstice brati kot dramatično uprizoritev oziroma prispodobo, ki vzpostavi določeno napetost, ki kliče po razrešitvi in ki se dejansko tudi razreši na koncu knjige.

Glede na neposredni kontekst se zdi povsem varno zaključiti, da ne gre za dejanske »duše umrlih« (kot rečeno bi bilo takšno izražanje skrajno netipično za Biblijo), ampak za prispodobo »nedolžne krvi, ki (sama od sebe) vpije iz zemlje«. Gre za sliko »nereda«, »nepravičnosti« v stvarstvu, ki terja »ureditev«, »postavljanje-stvari-tako-kot-je-prav«. Takšno »pravično povračilo« je osnovni element pravične Božje sodbe – trenutka, ko bo Bog »vse postavil tako, kot je prav«. In prav Božja sodba je, kot vemo, glavna tema Razodetja.

Gre za tipičen »psalmski« vzdih k Bogu, ki prosi, da bi Bog čimprej odstranil zlo s sveta, v skladu z njegovimi obljubami. Kristjani so se že naučili, da v »sovražnikih«, ki jih omenjajo starozavezni psalmi, ne vidijo več »krvi in mesa, ampak vladarstva, oblasti, svetovne gospodovalce te mračnosti, zlohotne duhovne sile v nebeških področjih« (Ef 6,12). Kot novozavezna »aktualizacija« Psalma 79 naš odlomek uporablja podoben jezik, kar pa avtomatično še ne pomeni, da se vrača na starozavezno teologijo »zob za zob«.

Pravzaprav lahko tudi v tem odlomku zaznamo zgoraj omenjeno paradoksnost časa med »že« in »še ne«, v katerem bivajo kristjani: po eni strani jim je naročeno, naj ljubijo svoje sovražnike, odpuščajo vsem in nikogar ne sodijo, hkrati pa se zaradi Jezusovega križa in vstajenja od mrtvih jasno zavedajo, da je zlo dokončno in neizprosno obsojeno in da bo Bog to razsodbo ob koncu času uveljavil po vsem stvarstvu. Ko molijo: »Pridi tvoje kraljestvo« (Mt 6,10) in »Maranata, pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), dejansko prosijo za nič manj kot vesoljno uveljavitev te razsodbe – skupaj z vsemi posledicami. In tu je še drugi paradoks: prav s tem, ko kristjani nesebično odpuščajo in prenašajo krivice, na svoje sovražnike grmadijo toliko hujšo obsodbo, če se ti ne spokorijo. To je torej nerazrešljiva »dramatična napetost«, v kateri trenutno živimo!

Besedilo je torej namenjeno kot spodbuda in tolažba za preganjane kristjane. Nikakor ga ne moremo brati kot nasvet, naj kristjani začnejo prositi za maščevanje. Morda pa bi ga lahko brali v luči prilike o »vdovi in sodniku« (Lk 18,1–7), ki uporablja isti ključni pojem ekdikéo: kristjani naj molijo, da Bog čim prej »uredi svet tako, kot je prav« (poudarimo: kar je prav njemu, ne nujno nam), v skladu s svojimi obljubami in značajem. V tem primeru gre preprosto za iskanje »Božje pravičnosti«, ki jo zapoveduje Jezus v Mt 6,33.

Povzetek: Odgovori na vprašanja

Odlomek govori o nečem drugem, kot se zdi na prvi pogled.

1.      Tukaj ne gre za določene kristjane, ampak za dramatično uprizoritev zla, ki jih je doletelo in ki samo po sebi zahteva pravično obravnavo in poravnavo.

2.      Kot rečeno, ne gre za posamezne kristjane, poleg tega je vprašljivo, če so res »v nebesih«.

3.      Bog jih opomni, da je zvest svoji besedi – da je »resničen«.

4.      Bog jim z belim oblačilom zagotovi, da so »pravični«, da so že zmagali in da je pravica na njihovi strani, čeprav se jim morda trenutno zdi drugače. Preganjani kristjani so predvsem potrebni tolažbe in spodbude, ne pa opomina.