Markova implicitna kristologija

Ob prevajanju Evangelija po Marku za projekt Življenje z Jezusom sem spisal tole besedilo, ki ga je objavila e-revija KUD Logos:

Markova implicitna kristologija

Ali duše svetih vpijejo k maščevanju?

Prijatelj mi je napisal nekaj vprašanj glede naslednjega odlomka v knjigi Razodetja:

»Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.« (Raz 6,9–11)

1.      Zakaj ti kristjani niso odpustili, če so jih učili, da morajo odpuščati?

2.      Zakaj so sploh v nebesih, če drži vrstica iz Lk 6,37: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«

3.      Zakaj jih Bog ne opomni, da naj raje odpustijo?

4.      Celo belo oblačilo dobijo, kljub njihovemu »neprimernemu vedenju«?

Protivprašanje: »Harmonično« ali »napetostno« branje?

Najprej je treba zastaviti načelno vprašanje, kaj narediti s tistimi mesti v Svetem pismu, ki so si (na videz ali zares) v nasprotju.

Pismo Efežanom kot Pismo Laodikejcem oziroma Pavlovo pismo vsem kristjanom

Slavni "Sinajski" rokopis Nove zaveze iz 4. stoletja.
Besede "V Efezu" so manjkale, zato jih je
na rob dodala poznejša roka. 

Pet grških rokopisov, med njimi vsi trije najstarejši (P46, Sinaiticus in Vaticanus), v prvi vrstici »Pisma Efežanom« nima besed »v Efezu«, kar nakazuje, da je bil naslovnik izpuščen. Markionova recenzija Pavlovih pisem iz prve polovice 2. st. je po pričevanju Tertulijana in Epifanija na tem mestu imela »v Laodikeji«. In glede na to, da je bil Markion iz Ponta, je možno, da je v tem primeru ohranil pristno izročilo.
Kar sledi, je kratka rekonstrukcija, kako je do tega najverjetneje prišlo.
Nekje okrog leta 60 je bil apostol Pavel v zaporu v Cezareji, čakajoč na deportacijo v Rim (prim. Apd 23,23–27,2; »Aristarh« iz 27,2 je verjetno identičen s »sojetnikom Aristarhom« iz Kol 4,10). V tem času ga je obiskal Epafrá, ustanovitelj (prim. Kol 1,7) in voditelj krščanske skupnosti v Kolósah, ki se je zelo trudil za njo in za Cerkvi v bližnji Laodikeji in Hierápoli (prim. Kol 4,12–13), ki jih je morda tudi sam ustanovil.
Epafrá je najverjetneje prosil Pavla, ki sicer teh krajev ni obiskal (prim. Kol 2,1), je pa tam užival ugled »apostola poganov« (prim. Ef 3,1–13), naj mu pomaga pri misijonarskem in pastoralnem delu s tem, da napiše kristjanom v teh krajih spodbudno pismo. Obenem pa je Pavlu tudi poročal o določenih težavah v kološanski Cerkvi (»filozofija in prazna prevara«, Kol 2,8; siljenje k judovskim predpisom, 2,16–17; helenistično oziroma misterijsko čaščenje angelov, 2,18 ipd.).
Pavel se je zato odločil, da bo napisal dve pismi: eno splošno, daljše, ki bo namenjeno vsem, in eno posebno, krajše, ki bo obravnavalo težavo v Kolósah. Daljše pismo je verjetno napisal najprej in ga v prvi vrsti namenil skupnosti v Laodikeji, vendar brez naslovnika, saj je bilo namenjeno vsaj še v Hierápolo in Kolóse (prim. Kol 4,16). Drugo pismo, ki je neke vrste krajša predelava prvega z dodano posebno obravnavo »kološanske herezije« (bolj ali manj celotno 2. poglavje), pa je nato naslovil neposredno na Kološane. Ker je bilo krajše, je Kološanom naročil, naj preberejo tudi daljše pismo; ker pa je obravnavalo težave, ki niso bile neznane tudi drugod, je krajše pismo priporočil v branje tudi laodikejski skupnosti.
Obe pismi je dostavil Tihik, ki je bil doma »iz province Azije« (Apd 20,4), kar lahko pomeni kar iz Efeza, prestolnice te province. Tihika Pavel imenuje »soslužabnik [sýndoulos] v Gospodu« (Kol 4,7), s čimer ga pravzaprav izenači s sabo. Pravi tudi, da je »zvest«, kar se pokaže tudi v tem, da je ostal Pavlov sodelavec do konca, saj ga omenjajo še pastoralna pisma. Omemba v 2 Tim 4,12 je ključna, saj kaže, da je Pavel ob koncu svojega delovanja Tihika poslal v Efez. Glede na to, da je imel pri sebi skoraj gotovo prepise Pavlovih pisem, ki jih je nosil, je zelo verjetno, da je vsaj takrat, če ne že prej, prepis »Pisma Laodikejcem« predložil tudi krščanski skupnosti v Efezu. Ker je šlo za nekakšno Pavlovo okrožnico, je efeška Cerkev v svojo kopijo kot naslovnika mirno lahko zapisala sebe.
»Pismo Laodikejcem«, o katerem so se skozi krščansko zgodovino spletle različne teorije (vključno s ponaredkom, ki je ohranjen v dodatku Vulgate), se torej ni izgubilo, ampak se je preprosto ohranilo pod drugim imenom.
Takšno tezo potrjuje tudi sama vsebina Pisma »Efežanom«. Najprej je tu dejstvo, s katerim se biblicisti ukvarjajo že stoletja: velika podobnost z besedilom Pisma Kološanom. Vse kaže na to, da je moralo nastati v istem obdobju, če ne že prav ob isti priložnosti. Glavna razlika je v tem, da je Pismo »Efežanom« napisano povsem splošno, saj Pavel očitno osebno ne pozna in poimensko ne pozdravlja naslovnikov (za razliko prim. Kol 4,15.17), ampak se jim mora nekako predstaviti (Ef 3,1–13), računa pa na to, da so že slišali zanj. V Pismu Kološanom Pavel avtoritativno razrešuje določen problem v skupnosti in se zato vsaj v nekem smislu sklicuje na Epafrája. V Pismu »Efežanom« vsega tega ni, ampak je predstavljeno zgolj »Pavlovo razumevanje Kristusove skrivnosti« (3,4), se pravi predstavitev evangelija o križanem in vstalem Mesiju ter Pavlova vizija velikega Božjega načrta odrešenja (oikonomía 3,9). To je predstavljeno v prvih dveh poglavjih; tretje poglavje vsebuje kratko predstavitev Pavlove službe in pa njegovo molitev za kristjane, ki je očitno spet »univerzalna«; poglavja 4–6 pa prinašajo Pavlove konkretne spodbude za življenje »vredno klica, s katerim ste bili poklicani« (4,1) in vključujejo tudi »hišne table« (5,21–6,9), ki na način, ki ga je uveljavila že grška poljudna filozofija, obravnavajo življenje in dolžnosti različnih družbenih skupin v luči evangelija – spet torej v »splošni« optiki. Pismo se zaključi s spodbudo k duhovnemu boju proti zlu in k molitvi za vse kristjane (prim. 6,18). In celo zaključni pozdrav je veliko bolj splošen kot v Pismu Kološanom in ne vsebuje nobenih osebnih navodil (prim. Ef 6,23–24 in Kol 4,10–18).
Tako neosebnost pri pozdravih kot potreba po Pavlovi osebni predstavitvi dejansko izključujejo možnost, da bi bilo pismo izvirno naslovljeno na efeško Cerkev. Vemo namreč, da je Pavel pred tem že večkrat obiskal Efez (prim. Apd 18,19;19,1), med enim od obiskov je tam bival najmanj dve leti (prim. Apd 19,10) in je dobro poznal tamkajšnjo Cerkev ter njene voditelje (prim. Apd 20,17sl.). Dejansko velja ugotovitev, da je bil Efez nekakšna Pavlova misijonska baza za delo v Mali Aziji, kakor vidimo še v pastoralnih pismih (prim. 1 Tim 1,3; 2 Tim1,18; 4,12). Efez je bila torej prejkone zgolj končna postaja Pavlove okrožnice, ki je bila namenjena Cerkvam v Mali Aziji.
Kaj to pomeni za naše razumevanje Pisma »Efežanom«? Gre pravzaprav za edino splošno (»katoliško«) Pavlovo pismo. To je spis, ki bi lahko nosil naslov »Pavlov nauk narodom«, oziroma natančneje »Pavlov nauk vsem kristjanom« (seveda še posebej tistim iz nejudovskega ozadja). V tem smislu je bilo včasih sicer razumljeno tudi Pismo Rimljanom, ki pa je vendarle jasno naslovljeno na določeno skupnost in ima torej vsaj deloma bolj konkretne cilje kot pa Pismo »Efežanom«. Ne vemo, zakaj se Pavel pri pisanju tega pisma ni odločil, da bi kot naslovnika navedel vse Božje ljudstvo, tako kot sta to storila Jakob in Peter (prim. Jak 1,1 in 1 Pt 1,1). Kot kaže, se je Pavlu zdelo bolje, da Tihik osebno izroči to pismo posameznim Cerkvam, ki jih obišče, ne da bi pri tem pričakoval, da se bo širilo vse povprek.
Vsebina pisma se torej kaže kot »objektivni« Pavlov nauk, sporočilo o Mesiju Jezusu, kakor ga je razlagal, kadar ni bilo treba razreševati določenih problemov, zaradi katerih so napisana ostala njegova pisma. Dejansko lahko vidimo, da se ravno v Pismu »Efežanom« Pavel bolj kot kjer koli poglablja v skrivnost Božjega načrta, ki je osredinjen v Mesiju in njegovi ljubezni, ki presega spoznanje. S takšno intenziteto, radikalnostjo in poglobljeno mistično pronicljivostjo Pavel tega ne izrazi nikjer drugje.
To je še posebej lepo vidno v prvem poglavju, ki je v celoti ena sama vznesena hvalnica Božjemu milostnemu načrtu za osrediščenje vsega vesolja v Mesiju (prim. 1,10). K temu osrediščenju spada tudi združitev Judov in poganov v eno Božje ljudstvo (2,11–22). V podobno, ali morda še bolj ekstatično molitev, potem Pavel zdrsne še enkrat, na koncu 3. poglavja (dveh molitev za naslovnike ni v noben drugem Pavlovem pismu!). Glede na to, da je Pavel pisal iz zapora, lahko morda v tej poglobljeni, intenzivni, mistični molitveni atmosferi prepoznamo utrip Pavlovega osebnega molitvenega življenja, ki se mu je v zaporu gotovo lahko bolj posvetil kot sicer. Hkrati pa – in to je morda ravno najbolj presenetljivo! – Pavel ostaja z nogami trdno na tleh, kot kažejo zadnja tri poglavja. Krščansko življenje predstavlja velik in resen izziv, za katerega potrebujemo vso Božjo moč, modrost in spoznanje, ter z naše strani vso pripravljenost, pamet, pogum in požrtvovalnost. Cerkev je Mesijevo telo (1,23); vsak kristjan ima svojo vlogo pri njegovi rasti (4,7–16). Vsi se moramo usposobiti za »delo službe [diakonía]« (4,12). Z Mesijem se je pojavil novi človek (4,24) in kristjani se konkretno, vztrajno, pazljivo, iz dneva v dan učimo hoditi v njem in posnemati Boga (5,1). K temu spada tudi nova urejenost odnosov med različnimi družbenimi skupinami (5,21–6,9), ki niso ukinjeni, ampak preobraženi v Mesiju in tako napolnjeni z novim (izvirnim!?) smislom. Duhovni boj, h kateremu smo nazadnje poklicani (6,10–20), pa nas opominja, da v svetu obstajajo močne sile, ki temu visokemu razodetju Božje ljubezni in milosti nasprotujejo. Tem se je treba upreti z vso odločnostjo, treznostjo in predanostjo vztrajne molitve.
Če vse navedeno drži, bi lahko pogojno celo rekli, da ima Pismo »Efežanom« večjo avtoriteto kot ostala Pavlova pisma, namreč v tem smislu, da nam prinaša »čisti« Pavlov nauk, v smislu dobro premišljene in zaokrožene celote, ki nam pomaga jasneje razumeti tudi ostala pisma – tako, da lahko razločimo, kaj v njih je Pavlova osnova in kaj konkretna aplikacija te osnove na različne razmere posameznih krščanskih skupnosti, ki so jim namenjena.