Ta zgodba se seveda začenja v Bogu in iz
Boga. Isti živi Bog, ki je v prvih enajstih poglavjih Geneze predstavljen kot
stvarnik oziroma »arhitekt«, umetniški oblikovalec in snovalec vsega kozmosa,
zdaj spregovori neposredno in osebno – spregovori konkretnemu zgodovinskemu
človeku, »blodečemu Aramejcu« (5 Mz 26,5) Abrahamu iz Ura Kaldejcev. »V začetku
je bila Beseda« torej ne velja samo za stvarjenje oziroma za Božje razodetje v
Jezusu, ampak v polnem pomenu velja tudi za začetek zgodbe oziroma »zgodovine«
vere, ki se začenja z Abrahamom.
Na začetku je torej Božji klic,
nerazdružljivo zvezan z obljubo. »Pojdi iz svoje dežele … blagoslovil te bom«
(12,1–2). Nova, nepričakovana življenjska usmeritev. Nov življenjski smisel, ki
ljubosumno ukine vse ostale smisle in identitete. Klic zahteva vse. Deluje kot
blaznost. Toda v njem utripa obljuba. Blagoslov. Dobra dežela. Prihodnost. Ta
klic in ta obljuba odzvanjata in se vračata, vedno jasneje in določneje. »Ne
boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« (15,1) »Jaz
sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! Sklenil bom svojo zavezo med
seboj in teboj« (17,1–2 – »pred menoj«, tako da vidim vse, kar delaš, in da
veš, da je moj pogled na tebi; tako boš popoln). Tisto, kar spočenja in vodi to
zgodbo, je torej Božja beseda, ki se vedno nekako nepričakovano »zgodi«
akterjem. Ta beseda odpira, usmerja, potrjuje, razjasnjuje, opogumlja, krepča.
Naslednje, kar lahko opazimo ob tej
štiričlenski zgodbi, pa je morda njena zamotanost, oziroma nepremočrtnost:
tavanje in negotovost njenih junakov, tudi mnoge stranpoti, »divji osli«
(16,12) in podobno. Lahko bi si mislili takole: ker vso to zadevo več kot
očitno vodi Bog, potem tu ne bo problemov; vse bo šlo kot po maslu, naravnost
od zmage do zmage. Pa ni tako. Pravzaprav nič ne bi moglo biti dalj od tega. In
ravno v tem je moč te pripovedi: postavi nas naravnost v sredo »drame vere«, v
sredo realističnega življenjskega boja, ki ga poznamo vsi iz lastnih
vsakodnevnih izkušenj. Očaki nikakor niso kakšni junaki vere, temveč so nam v
vsem zelo podobni. Njihova vera raste počasi, skozi mnoge zmote in zastranitve.
Znova in znova potrebujejo Božjo potrditev, da so na pravi poti (kolikokrat je
morajo znova in znova slišati tisti »ne boj se«!?); spet in spet si vse skupaj
razlagajo po svoje in iščejo navidez smiselne, »človeške« rešitve. Vedno bolj
in bolj se kaže, da »Božje poti niso naše poti« (Iz 55,8) in da nas Bog za
dosego svojih ciljev pelje po stezah, za katere se nam zdi, da grejo točno v
nasprotni smeri, kot bi bilo treba.
Vzemimo na primer Abrahamovo žrtvovanje
Izaka. Zakaj je to potrebno? Ali ne gre točno proti vsemu, kar je Bog doslej
govoril in delal? Zdaj, ko je obljuba končno izpolnjena, je treba iti samo še
naprej, ali ne? – Ne. Bogu je bolj kot vse pomembna čistost človeškega srca,
prozornost in prepustnost za Njega. Noben načrt, noben »projekt« ni pomembnejši
od tega. Na mestih, kot je tole, se namreč zabliska vera v vsej svoji
neomadeževani pristnosti: zaupanje Bogu, da ima tudi to gotovo nek smisel,
čeprav vse na svetu (in v meni) govori, da ga nikakor nima. Takšna vera ni nič
manj kot vdor Božje gotovosti v naš svet senc in negotovih tipanj. Upanje proti
upanju (prim. Rim 4,18). Zato je vera že sama po sebi svojevrstna udeleženost v
Bogu. Ko verujemo s takšno vero, na nek način veruje v nas Bog sam. Človeško to
ni mogoče. Zato je že tukaj potrjeno, da je človek z vero »pravičen pred Bogom«
(15,6). Bog je že vstopil nazaj v človeški svet, vrnil se je h človeku, ki ga
je pri padcu zapustil. To je to, kar se zabliska v teh temnih trenutkih
negotovosti, ko vse človeške moči odpovejo: človek začne prav zares zaupati
Bogu in skupnost z njim se obnavlja z močjo Boga samega, z močjo Božje besede,
ki v človeku ustvari to nepojasnjivo zaupanje. Rana, ki jo je Adamu zadal kačin
ugriz – rana nezaupanja (1 Mz 3,4–5) – se začne celiti. Zato se pot vere
mora ostro ločiti od vseh ostalih človeških poti. To je »ozka pot«, o
kateri je pozneje govoril Abrahamov Potomec – »ozka« zato, ker se ne opira na
človeška pričakovanja, računanja in moči, ampak raste izključno iz Božje besede
in iz poslušnosti njej. To se sme imenovati nič manj kot »prijateljstvo z
Bogom« (prim. Jak 2,23). In to ima dvojno dinamiko – poslušanje in ravnanje,
verovanje in delovanje. To drugo je vedno nepopolno, negotovo, šepajoče
(32,32), vendar je v moči prvega ravno to, kar Bog pričakuje od človeka. Prav
to negotovo, vendar vztrajno, pošteno in zvesto sledenje Božjemu glasu je
razglašeno za popolnost in pravičnost pred Bogom.
V veri Abrahama, Izaka in Jakoba torej na
nek način veruje in deluje sam Bog. Zaradi takšne prisotnosti živega Boga med
živimi ljudmi iz krvi in mesa, ta zgodba vase vključi – presenetljivo in včasih
prav srhljivo – še en vidik človeškega bivanja v tem svetu: ne samo negotovost
in strah, ampak tudi trpljenje. Pri Abrahamu je ta téma še dokaj obrobna
oziroma občasna: kaže se v tem, da zapusti vse, dolgo in potrpežljivo čaka
nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo, potem pa se mora temu spet radikalno
odreči. Pri Jakobovi zgodbi že lahko rečemo, da je trpljenje bistveno vpleteno
vanjo, medtem ko je v Jožefovi zgodbi to verjetno kar njen ključni sestavni
del.
Jakobu Bog že pred rojstvom nameni prvenstvo
(25,23), vendar kaj to pomeni zanj? Ker se je Bog odločil, da ne bo upošteval
»naravnega reda« prvorojenstva, ga doleti preganjanje, samotna pot v daljno
deželo, kjer se mu po vrsti godijo krivice, po vrnitvi domov spet pa beg, ki ga
povzroči vročekrvnost njegovih sinov, potem pa izguba najljubšega sina (je to
vzporednica z Abrahamom?). Toda Bog je v vsem tem in ga osebno pelje skozi vse
to. Še več, vse te stvari ga nekako silijo ali rinejo v Božji objem. Jakob je
na poti sam, spremlja ga samo obljuba, ki mu jo Bog večkrat potrdi – ponavadi
takrat, ko to najbolj potrebuje. Jakob na koncu svoje dni povzame takole: »huda
so bila leta mojega življenja« (47,9), vendar ne pozabi dodati: »Bog mi je bil
pastir, odkar živim, do tega dne, angel me je rešil vsega hudega« (48,15–16).
Zato je Jakob vreden novega imena: Izrael – tisti, ki se je boril z Bogom in
zmagal (32,29) – vse življenje, v vseh stiskah, ki so ga zadele. Zadnja
Izraelova beseda je torej zmaga. Takšnega kova je torej človek, ki je
postavljen za začetnika Božjega ljudstva.
Podobna, a še bolj jasna, je v tem pogledu
Jožefova zgodba. Ravno zaradi Božje milosti, ki je nad njim, ga doleti nesreča
za nesrečo: poskus umora, suženjstvo, lažna obtožba, zapuščenost v zaporu.
Veličina tega, kar Bog namerava storiti v njegovem življenju, zahteva, da gre
Jožef skozi vse to navidez nesmiselno in povsem nezasluženo trpljenje. Psalmist
pozneje ugotavlja, da je bilo vse to preizkušnja in priprava (prim. Ps 105,17–22), ki
jo je vodil sam Bog: on je »poslal« Jožefa v Egipt. (Tu bi bilo dobro, da se
vsi, ki si želijo, da jih Bog »pošlje« na delo v njegovo žetev, zamislijo in
preštejejo ceno, ki jo je očitno treba plačati pri takšnem poslanstvu.)
Toda pri Jožefu gre »teologija trpljenja« še
korak naprej. Ne gre samo za to, da ga Bog prek težav očisti nevere in
sebičnosti, da ga nauči zaupati njemu in samo njemu. Tudi ne gre le zato, da se
Bog na koncu izkaže kot zmagovalec, ki ga reši iz vseh stisk in ga zasuje z
dobrim. Zlo, ki zadene Jožefa, Bog neposredno obrne v dobro – Jožef s svojim
trpljenjem reši druge, tiste hudobne, ki so se ga hoteli znebiti.
»Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to,
kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.« (50,20) In s
tem Jožef kaže naprej od sebe: na Njega, ki je s svojim trpljenjem rešil nas
vse.
V zgodbi o Abrahamu, Izaku in Jakobu ter
Jožefu se torej skriva tudi odgovor na temeljno človeško vprašanje: »Kaj je
smisel trpljenja.« Odgovor seveda ni v obliki enačbe: »Smisel je to ali ono.«
Odgovor je v obliki povabila: če se pustimo nagovoriti Božji besedi, če se
odzovemo njegovemu klicu in začnemo zaupati njegovi obljubi ter se tako
vključimo v veliko zgodbo, ki jo nadzoruje in vodi sam Bog, bomo prej ali
slej jasno izkusili, da tudi naša tavanja, bolečine, stiske in težave niso brez
smisla, ampak da nam, ki smo se odzvali klicu, v resnici »vse stvari
pripomorejo k dobremu« (Rim 8,28). To je mogoče zaradi Božje ljubezni. Zaradi
nezaslišanega zla, ki se je zrušilo na Jezusa, se je blagoslov, obljubljen
Abrahamu, razlil tudi nad nas, pogane (Gal 3,14). S to svojo ljubeznijo je
»Abrahamov potomec« (Gal 3,16) Jezus »začetnik in dovrševalec naše vere« (Heb 12,2).
