Zapiski o Besedi

Drugi del Geneze, od 12. poglavja pa do konca knjige, je ena najdaljših in najbolj osebnih zgodb v Svetem pismu. Gre za zgodbo štirih generacij v isti družini: Abrahama, Izaka, Jakoba-Izraela in Jožefa. Čeprav lahko to pripoved opazujemo in razumevamo z različnih vidikov, se zdi, da je v njenem ospredju eno: vznik vere in preprosta hoja z živim Bogom. Dejansko bi lahko rekli, da je najboljši odgovor na vprašanje: »Kaj je vera?« enostavno to, da pokažemo na verigo teh štirih osebnih zgodb. V njej ne dobimo »definicije« vere, ampak nekaj več: neposreden spust v njeno dinamiko, v »dramo vere«. V njej vidimo, kako vera nastaja in kako raste v realnem svetu, polnem težav, nepričakovanih nesreč, zasukov in pasti. Ta zgodba se seveda začenja v Bogu in iz Boga. Isti živi Bog, ki je v prvih enajstih poglavjih Geneze predstavljen kot stvarnik oziroma »arhitekt«, umetniški oblikovalec in snovalec vsega kozmosa, zdaj spregovori neposredno in osebno – spregovori konkretnemu zgodovinskemu človek...

Komentar Habakukove knjige iz Kumrana Kratka preroška knjižica, ki je verjetno nastala v 7. st. pr. Kr., odmeva skozi zgodovino in zadeva svojo tarčo v različnih obdobjih. Še posebej se izkaže v okoliščinah nemira, negotovosti, zmede in strahu pred zlom, ki se bohoti in narašča, pred zlom, za katero se zdi, da je zasenčilo Boga in vse, kar je dobro v svetu. Tako je Habakukovo knjigo pred dva tisoč leti »posvojila« že kumranska skupnost, se pravi judovska ločina, ki je »v puščavi pripravljala Gospodovo pot« in pričakovala na korenit Božji poseg v zgodovino. V sovražniku, ki ga slika prerok in ki je izvirno predstavljal Kaldejce oziroma Babilonce, so prepoznali Rimljane: mogočno okupacijsko silo, ki si je podvrgla ves znani svet in tlačila Izrael. Tudi prvim kristjanom je knjiga spregovorila še posebej močno, saj na temnem ozadju kaosa in negotovosti v svetu oznanja: »pravični pa bo v svoji veri živel« (2,4). To je pravičnost majhne in zatirane krščanske skupnosti, ki se hrabro ...

Preberi Evangelij po Janezu 3,22–36 3,22 Μετὰ ταῦτα ἦλθεν ὁ Ἰησοῦς καὶ οἱ μαθηταὶ αὐτοῦ εἰς τὴν Ἰουδαίαν γῆν ('Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje') Izgleda, da iz Jeruzalema, kjer je bil na pashi ( 2,13sl. ) in kjer je imel pogovor z Nikodémom. Vse to se očitno dogaja zgodaj, na začetku Jezusovega delovanja, še preden je bil Janez Krstnik vržen v ječo ( v. 24 ) – torej pred časom, ko Jezusovo delovanje začnejo opisovati sinoptični evangeliji. 3,25 περὶ καθαρισμοῦ ('glede očiščevanja') Tudi če te besede v dobesednem smislu ne merijo na Janezov krst, merijo nanj v širšem smislu: gre za vprašanje, kaj očiščuje človeka, kako se človek osvobodi »nečistosti«, ki označuje stanje, v katerem človek ni primeren, da bi se približal Bogu. Judje so imeli jasno predstavo, da se to doseže s postopki, obredi in žrtvovanji v templju. Janezov krst pa je razglašal odpuščanje grehov brez templja, samo z izpovedjo/priznanjem in potopitvijo v reki, ki je z...

Preberi Evangelij po Janezu 3,1–21 3,2 οἴδαμεν ('vemo') Za koga tukaj govori Nikodém? 3,2 διδάσκαλος ('učitelj') Nikodém ga ima torej za od Boga avtoriziranega učitelja – ne za preroka ali celo Mesija. 3,3 γεννηθῇ ἄνωθεν … βασιλείαν τοῦ θεοῦ ('rodi znova/od zgoraj … Božjega kraljestva') Božje kraljestvo deluje na področju novega človeka; je področje novega človeka; njegovi državljani so lahko le novi ljudje. Metafora rojstva kaže na enkraten dogodek, ne na proces: krst. Mesija torej ne samo vzpostavlja Božjo vladavino, ampak prinaša moč za novo rojstvo/novo stvarstvo. 3,5 γεννηθῇ ἐξ ὕδατος καὶ πνεύματος ('rodi iz vode in Duha') Zanimiv način govora o krstu. Voda je tesno povezana z Duhom, vendar ni razloženo, kako. Morda bi to lahko razumeli kot hediadis: iz takšne vode, ki prinaša Duha, ali, ki jo preveva Duh? Voda bi sicer lahko bila tudi prispodoba besede: prim. Jn 13,10 z 15,3; Ef 5,26 . Obenem gre za namig na stvarj...

Preberi Evangelij po Janezu 2,1–25 2,11 Jezusova znamenja kažejo na njegovo slavo (ki jo opeva Prolog), razodetje te slave pa v ljudeh zbuja vero/lojalnost. 2,16 μὴ ποιεῖτε τὸν οἶκον τοῦ πατρός μου οἶκον ἐμπορίου ('iz hiše mojega Očeta ne delajte hiše trgovanja') V Božji hiši ni trgovanja. Milost je zastonjska. 2,19 Λύσατε τὸν ναὸν τοῦτον καὶ ἐν τρισὶν ἡμέραις ἐγερῶ αὐτόν. ('Podrite/Ukinite/Odpravite/Razpustite/Odvežite/Osvobodite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil/obudil.') To bo končno znamenje, ključni pokazatelj Jezusove avtoritete. To bo dokaz, da ima Jezus oblast nad templjem in da torej sme odločati o tem, kaj naj se tam dogaja. Jezus sam je resnični tempelj. Vendar ima prav zato tudi stari tempelj svojo svetost – je predslika Jezusa, njegovega bivanja med ljudmi, zato ni vseeno, če ga nekateri sprevračajo v nakupovalni center. Izjava je morala delovati škandalozno in pretenciozno: bolj, kot če bi danes rekli: uničite gospodarstvo in ...