Jn 18–20 – Velikonočni dogodek, razlaga Boga

[preberi odlomek]

Za velikonočni dogodek je značilno najprej to, da ne potrebuje razlage. Od nas zahteva, da prisluhnemo preprostemu sporočilu: Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih. Ta dogodek sam je Razlaga. Prvo in edino res pomembno je, da zvesto ponovimo to sporočilo, da ga oznanjamo sebi in svetu. To preprosto sporočilo je pravo »bogoslovje«, je Božja moč; v nas kliče vero in naša vera kliče po izkušnji živega Boga.

To je Razlaga, ki jo je razložil sam Bog (prim. Jn 1,18), najpopolnejše razodetje Popolnega, ki razodeva samega sebe, na Svoj način, v skladu s svojo naravo. Razodeva se Ljubezen. Ker smo telesna bitja, nam Bog pride naproti in se razodeva kot telo, telesno, v času in prostoru. Govori nam prek konkretnega dogodka, ki si ga moramo vedno znova predočiti in pri tem odpirati ušesa za živi Božji glas, ki govori iznad spravnega pokrova, prestola milosti, za oblak njegove prisotnosti, za Izkustvo nad izkustvi, za Ljubezen.

Drugo, kar lahko rečemo o veliki noči in kar zadeva nas kristjane, je navezava tega dogodka na krst. Krst je naš vpis v ta dogodek, v to zgodbo (prim. Rim 6,1–11). Spet: gre za konkreten način, kako postanemo soudeleženi. To je točka, h kateri naj bi se vedno vračali. Sklenitev zaveze, ki naj bi jo vedno znova potrjevali. Obnovitev krstnih zaobljub, ki jo poznajo različne krščanske tradicije in ki je del tridnevja, ima torej močan praktičen in teološki smisel. Z njo se znova postavimo v krstno realnost, ki je realnost Kristusove smrti in vstajenja. Seveda to potrebujemo vselej – praznik nas na to še posebej spominja. Krst je naša pasha.

Kot tretje moramo opozoriti na okvir velikonočnega dogodka. Gre za krivdo vsega človeštva. Prav v tem dogodku se človeški greh izkaže za nadvse grešnega. Človek ubije, sramotno usmrti Boga. Pri tem je udeležen sam vrh človeštva: najvišja politična in najvišja religiozna oblast. »Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi« (Apd 4,27). Verska oblast je še bolj kriva: »Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil« (Jn 19,11). Ne gre za to, da bi lahko na kogar koli kazali s prstom: vsi smo križali Kristusa. »Vsi smo Karamazovi« (Dostojevski). Vseeno pa lahko opazujemo, od kod prihaja najhujše zlo; kje je točka, kjer se zgosti in osredišči ves človeški greh. To je oblast. Izkaže se, da skušnjavec ni lagal, ko je rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem« (Lk 4,6). Dejansko je on »vladar tega sveta« (Jn 12,31; 14,30; 16,11) in »bog tega sveta« (2 Kor 4,4). Oblast »tega sveta« – tako politična kakor verska – je torej mesto, na katerem se je človeški greh pomnožil čez vsako mero. Zato se bo na tem mestu pojavil tudi pogubni zapeljivec, ki pride pred koncem (prim. 2 Tes 2,4; Raz 13,7). Glede vsega, kar prihaja s tega mesta, moramo biti torej previdni in zadržani. In če smo kot kristjani udeleženi v kakršni koli obliki oblasti – tudi religiozni in še posebej religiozni –, moramo toliko bolj budno paziti, da ne pademo v skušnjavo. Če se je to lahko zgodilo Judom, ki so bili v tistem trenutku edina prava religija na svetu, z vsemi pooblastili in Božjimi garancijami, potem se to lahko vedno zgodi tudi nam. Krščanska zgodovina – vseh denominacij – žal to v precejšni meri potrjuje. Vendar kot rečeno: to je okvir velike noči, ne njeno središče.

In to je četrto, kar lahko izpostavimo: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20)! Namesto zmagoslavja človeške politike in religije, zmage greha, ki si v skrajni konsekvenci hoče prilastiti in podrediti samega Boga, gre za vzpostavitev Božje oblasti, resnično kraljevanje Resnice, pravičnosti, milosti. To je vladavina, ki je po notranji logiki nasprotna oblasti »tega sveta« (prim. Mr 10,42–45). Dinamit pod temelji tega sveta je eksplodiral; zdaj samo še čakamo, da se človeška objestna vzvišenost sesuje kakor hiša iz kart. Ker gre za konflikt dveh oblasti, dveh kraljestev, je jasno, da tu ni moglo biti mehkega prehoda. Potrebna je bila smrt, kri, križ. Kot smo opozorili drugje, je že križ sam razumljen kot Kristusovo paradoksno kraljevanje. Še bolj pa je to njegovo vstajenje. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Božje kraljestvo je zdaj resnično in neizpodbitno vzpostavljeno. Tukaj ni potrebna razlaga, ampak slavljenje. Kraljevski psalmi: 93, 96, 97, 98 in 99. Gospod kraljuje! »Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,33). Vstal od mrtvih, povsod razsvetlil svojo luč. Udarjena je smrt s Smrtjo, prekletstvo s Prekletim, greh z Njim, ki je za nas postal greh. Kristus je vstal – zares je vstal! Aleluja!

Mr 11,1–11 – Prihod kraljestva?

[preberi odlomek]

Pred nami je eden najpomembnejših dogodkov v Jezusovi zgodbi. Opisujejo ga vsi štirje evangelisti. Je uvod v »veliki teden«, zadnji teden Jezusovega zemeljskega delovanja, ki mu je v vseh štirih evangelijih dan nesorazmerno velik delež – pri Janezu je to skoraj polovica knjige. Če je dogajanje zadnjega tedna v tako očitnem fokusu prvih krščanskih pripovedovalcev o Jezusu, je prav, da si tudi današnji kristjani redno vzamemo čas in vedno znova premišljujemo ključne dogodke našega odrešenja.

Jezus dogodek organizira. S tem, ko pošlje po oslička, poskrbi za pravilno »uprizoritev«. Popolnoma drugače kot prej, zdaj Jezusu gre za javno dejanje.

Gre za izpolnitev Zaharijeve prerokbe: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jeruzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Glede tebe pa: zaradi zaveze s teboj, sklenjene s krvjo, bom tvoje ujetnike izpustil iz jame, ki v njej ni vode.« (Zah 9,9–11) Mesijev prihod na osličku je nasprotje prihodu vojskovodje na konju, poudarek je na nenasilju in koncu orožja, vojne. Dogodek spominja na ustoličenji kralja Salomona (prim. 1 Kr 1,32–40) in kralja Jehuja (prim. 2 Kr 9,12–13). Jezus se s tem izrecno vpiše v zgodovino Izraelovih kraljev. Množica to prepozna in ga navdušeno sprejme (ni nujno, da gre za iste ljudi kot na veliki petek – v Jeruzalemu je bilo za praznik veliko ljudi), vendar ga verjetno razume predvsem kot novega kralja Davida. Govori se o »kraljestvu našega očeta Davida«, ki so si ga verjetno predstavljali kot nekakšen milenij, duhovno-zemeljsko (ta delitev je starozaveznemu svetu tuja!) kraljevanje Boga in njegovih zvestih sredi narodov, ki se jim podrejajo – v skladu z napovedmi prerokov, da bo »Gospod kraljeval na Sionu« (prim. npr. Mih 4,1–8; Iz 60 itd.).

Vprašanje, kako je množica razumela »kraljestvo, ki prihaja«, in kako ga je razumel Jezus, je seveda sporno. Zdi se, da ga tukaj slavijo kot kralja, vendar malo pozneje, ko so pritisnjeni ob zid, povejo da je »prerok« (Mt 21,11). Celo mesto se ob tem dogodku »razburka« (Mt 21,10), pretrese, strese, zamaje – izraz namiguje na Božji poseg, morda celo na sodbo. Jezus je malo pred tem povedal svojim učencem, da je njegova oblast radikalno drugačna od posvetne in povezana s »kelihom«, ki ga je treba piti (Mr 10,35–45). Vendar še učenci to težko razumejo, kje neki množica.

V luči Markovega evangelija, katerega vodilna tema je Božje kraljestvo, ki je »blizu«, tega veličastnega javnega dogodka ne moremo razumeti drugače, kakor dejansko, pravo, javno vzpostavitev Božjega kraljestva. Jezus s tem dogodkom javno oznani Izraelu (ki je skupaj s svojimi voditelji zbran na prazniku v Jeruzalemu), da je zanj prišel kot kralj, Davidov potomec! Jezus se tokrat ne umika pred množico, ne brani ji govoriti ipd. Dogodek je mišljen kot dejanski Prihod, resnična inavguracija Božjega kraljestva. Tako bi se morala izteči Jezusova zgodba: z veličastnim sprejemom (oblačila in veje so »rdeča preproga«) in splošnim sprejetjem. Izrael naj bi prepoznal Mesija in se mu podredil, prav tako tudi Rimljani in vsi ostali poganski narodi. Jezus bi bil ustoličen na Sionu, kamor bi se stekala vsa ljudstva in ga z veseljem poslušala; vse človeštvo bi z veseljem sprejelo takšnega modrega, pravičnega, dobrega, miroljubnega in ponižnega vladarja. Tako bi moralo biti. To možnost moramo nujno upoštevati in si jo predočiti, če želimo prav razumeti naboj tega dogodka; vedeti moramo, »kaj je v igri«.

Tako bi moralo biti, vendar to ni bilo mogoče. Tukaj Bog, Božja ljubezen, zadane ob človeško grešnost. Tako bi bilo, če ne bi bilo padca – toda zaradi padca to ni bilo mogoče. V nekaj dneh ga bodo – vsi ljudje, v resnici tudi jaz in ti – obsodili in vrgli ven iz mesta, kamor je danes vstopil.

Moč Božje modrosti pa je v tem: kljub temu dogodku je ravno v tem dogodku Jezus dejansko zakraljeval! Bog obrne logiko sveta na glavo. Ker ga je svet zavrnil – ubil! – Bog odslej vstopa v svet prek negacije, paradoksno, prek škandalozne »norosti« križa. »Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo.« (1 Kor 1,20–21) Tako kot Izraelovi kralji, je tudi Jezus maziljen – toda za smrt (prim. Mr 14,3–9). Jezus je ustoličen na križu. Napis o njegovi »krivdi« je »Judovski kralj«. Bog ironično obrne in subvertira človeško ironijo – Jezus je zares Mesija, Izraelov kralj (prim. tudi Jn 11,45–53; ljudje se ne zavedajo, da govorijo resnico – v globljem pomenu, kot si mislijo). Starokrščanski prevodi Psalmov so imeli v 96,10 dodatek: »Govorite med narodi: ‘Gospod kraljuje s križa’« (ohranjen je v latinskih in koptskih prevodih, najdemo ga tudi pri zgodnjih cerkvenih očetih). Križ je Jezusovo veličastvo. Jezus ne vlada z nasiljem, ampak s svojo ljubeznijo, s svojo šibkostjo, s svojo smrtjo. Ravno zato se križ ne more izteči drugam kakor v vstajenje. Križ je že počelo vstajenja. In Božje kraljestvo je tako vzpostavljeno še bolj, še globlje in še dosledneje, kakor bi bilo sicer, ker izrazi sámo bistvo Boga, daje vpogled v njegovo nepredstavljivo in nedoumljivo naravo, ki se izraža edino v tem paradoksnem, obupnem in grozljivem, a hkrati veličastnem in veselem dogodku. Gre za pravi oksimoron.

To, da je Božje kraljestvo radikalno nenasilno, pa ne pomeni, da nima moči. Njegova moč je ravno križ, ljubezen, Duh. Kot takšno bo zavladalo in takšni morajo biti tisti, ki ga hočejo sprejeti.

Ostaja torej vprašanje za nas: kako sprejemamo Mesija, ki je prišel? Ali vidimo slavo, ki jo je prinesel, in zavračanje, ki ga je doletelo od nas? Ali sami sprejemamo zavračanje, ki nas doleti od naših (to je vseh ljudi)? In: kako sprejemamo njegovo kraljestvo, ki je prišlo in ki prihaja? Se prostovoljno, v na novo mogoči poslušnosti, podrejamo njegovi edino dobri oblasti?