Mr 2,13–17 – Kristusova postava svobode

[preberi odlomek]

Jakobovo pismo pravi: »Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.« (2,12–13) V Markovi pripovedi, ki je pred nami, imamo ponazoritev te nove postave usmiljenja, ki osvobaja.

V predhodnem odlomku (Mr 2,1–12) smo se srečali s čudežem odpuščanja. Današnji odlomek nadaljuje in stopnjuje to temo: odpuščanje prehaja v osvoboditev.

Na začetku vidimo, kako Jezusa obdajajo množice, zato jih mora »učiti« (tudi ta beseda je brez vsebinskega določila, kakor prej »oznanjanje«) kar na prostem, ob Galilejskem jezeru.

Ko nadaljuje pot, naleti na Levija (v vzporedni pripovedi v Mt 9,9 se imenuje Matej; po izročilu gre evangelista Mateja). Levi je »cestninar«, davčni izterjevalec v službi okupatorja, v službi poganskih, nečistih Rimljanov. Cestninarji so bili močno osovraženi: ker so delali za Rimljane, so bili narodni izdajalci, ki so v imenu okupatorja izžemali lastno ljudstvo in si prisvajali presežke. Poleg tega so bili zaradi stika s pogani tudi sami »nečisti«, se pravi obredno izločeni iz občestva Božjega ljudstva.

Toda Jezus ga pokliče! Ne samo, da mu odpusti grehe, ampak ga takoj že iztrga iz njegove ujetosti in mu nameni drugačno službo, drugo usmeritev, novo prihodnost; prestavi ga v drugo sfero in mu odpre vrata v novo delovanje. Pokliče ga podobno kakor prej (1,17) prve štiri učence: »Hodi za menoj« oziroma »Sledi mi«. Gre za središčni pojem (gr. akoloutheîn), ki v evangelijih označuje odnos do Jezusa. Začne se s tem, da nekdo preprosto sledi Jezusu; to počnejo tudi množice. Toda izraz pomeni več: biti učenec. Učenci rabinov so potovali z njimi in živeli z njimi: »učenje« nikakor ni bila zgolj mentalna ali intelektualna disciplina, temveč je učitelj s svojimi učenci delil življenje. Posredoval jim je svoj način življenja, razmišljanja, odzivanja; šlo je za celovit, »holističen«, personalen odnos, pri katerem učenci posnemajo učitelja. Enako velja za Jezusa. Pozneje (8,34–38) bomo izvedeli, da je v ospredju tega sledenja in posnemanja radikalna odpoved sebi in pripravljenost na mučeniško smrt.

Omenimo lahko še eno navezavo. Hoja za Jezusom pomeni »hojo v luči« (prim. Jn 8,12). »Hoditi« je priljubljen Pavlov izraz, prevzet iz judovstva, ki označuje celoten način življenja. Farizeji so imeli svojo prav posebej določeno »hojo« (hebr. halakáh) – to so bili pravni predpisi, izvedeni iz postave, v katerih naj bi ljudje »hodili« (hebr. halák). Jezusov ukaz je spominjal na to besedo in morda je v njem tudi polemična ost: tukaj je nova »pot«, nova »hoja«, celo nova »postava«, v kateri naj bi »hodili« in ji sledili. Ta »halaka« je nasprotna farizejski, ne izključuje ampak vključuje – celo najbolj zavržene. Ta nova postava je vezana na Jezusa osebno – on sam je postava, njegovo življenje in vedênje je edini zakon. In glede na to, kako se Jezus obnaša do najbolj zavrženih – z usmiljenjem, odpuščanjem in osvobajanjem od vezi – je to v resnici »postava svobode«.

V nadaljevanju zgodbe gre pravzaprav Jezus za Levijem: k njemu domov, »v hišo«. Sledi tipičen evangelijski škandal. Stopiti v hišo nečistega je pomenilo postati nečist. Jezus se na to ne ozira; osvoboditev se mora širiti še na druge. »Grešniki« – iz Markovih besed je očitno, da je bilo točno znano, kdo so – je mogoče samo termin za »nečiste«, za tiste izven verskega občestva, ki so bili izobčeni, ker se ne niso mogli držati vseh obrednih predpisov postave. Škandal je še hujši, ker Jezus z njimi jé: to pomeni, da se ima za eno z njimi (prim. incident v Gal 2,11–14, ko Pavel kritizira Petra, ker ni hotel z dejanjem pokazati, da je eno s poganskimi kristjani). Ti »grešniki« zdaj že »hodijo za njim« – Jezusovo dejanje jih je osvobodilo in vključilo v »Jezusovo gibanje«.

Za farizejske pismouke je to preveč. Zopet postavijo pod vprašaj novo resničnost, ki se odvija pred njihovimi očmi. – »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Jezusov odgovor je zelo obziren in nadvse osvobajajoč; moral bi vzbuditi usmiljenje tudi v njih. Samopravičniška drža ni mogoča, preziranje in zavračanje je ukinjeno. Jezusova pozornost je namenjena prav tem »bolnim«.

Dobra, zares dobra novica za vse nas je ravno v tem: če je odrešenje celo za takšne grešnike, potem je za vse. Nihče ni tako daleč, tako zavržen, tako izključen, da ga Jezus ne bi mogel vključiti, osvoboditi zase in pridružiti sebi. – »Hôdi za menoj!«

Mr 2,1–12 – Čudež odpuščanja

[preberi odlomek]

Jezus se čez nekaj časa vendarle vrne v Kafarnáum. Lahko, da je kar to tisto »mesto«, ki se omenja v 1,45. Morda je Jezus zdaj upal, da se je evforija, ki jo je sprožil gobavčev razglas, nekoliko polegla. No, očitno se ni. Jezus je »v hiši«. Še en Markov eliptičen izraz. Gre spet za Petrovo in Andrejevo hišo? Ali pa je to kakšna druga hiša, v kateri je prebival Jezus? Verjetno gre za bazo njegovega delovanja v Galileji, zametek prve hišne Cerkve.

Množica se dobesedno stlači v hišo, tako da nekateri ostanejo zunaj. Jezus pa jim »govori besedo«. Ponovno se zdi, da Marko izpušča poglavitno. Kaj jim govori? Verjetno moramo sklepati podobno, kot smo že prej, pri razglašanju: govori evangelij o nastopu kraljestva. »Beseda« je torej Božje sporočilo, Božji govor.

Tedaj se zgodi nekaj presenetljivega: štirje prijatelji na nekakšni slamnjači, preprostem ležišču ubogih, prinesejo hromega človeka. Zaradi gneče ne morejo drugače, kakor da se vzpnejo na ravno streho hiše, ter razmaknejo les in stolčeno zemljo, iz katere je bila narejena, ter napravijo odprtino. Vanjo spustijo hromega prijatelja. Cel prizor zgleda kakor pogreb, obenem pa je s svojo bizarnostjo skoraj komičen.

Jezus se odzove nadvse pritrdilno. »Vidi njihovo vero,« torej vero njega in njegovih prijateljev. Ta, druga, je očitno tudi pomembna. Zaupanje, da On lahko pomaga – in morda več: odprtost za Njegovo skrivnost. Sledi prava Božja beseda: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Teološki trpnik v sedanjiku izraža nekaj takega kot: »Bog odpušča tvoje grehe.« Ta izraz ima moč trdne konstatacije Božjega dejstva, ukaza; gre za performativ, ki s samim izrekanjem udejanja izrečeno. Tudi tukaj gre za stvarjenje iz nič, ki se dogaja po besedi.

Nato se prvič v Markovi pripovedi pojavijo nasprotniki, pismouki. Dobesedno »črkarji«. Ob grškem izrazu nehote pomislimo na Pavlov izrek, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črkarji tudi tukaj ubijajo življenje Duha in bodo na koncu dejansko ubili »Začetnika življenja« (Apd 3,15). Kot strokovnjaki za versko pravo (vsa zakonodaja v Izraelu je bila verska – šlo je za Mojzesov zakonik in njegove interpretacije) so se seveda znašli v vlogi »varuhov postave«. Če novozavezno spoznanje o postavi vzamemo zares – namreč da je njen namen obtožiti vse človeštvo (prim. Rim 3,19–20) in da je postava »moč greha« (1 Kor 15,56), ki ljudi »zaklepa pod greh« (Gal 3,21–22) – potem lahko razumemo, kako se je morala gorečnost črkarjev vneti proti Jezusu, ki nastopa v drugačni moči, v službi opravičenja. Ni šlo za nesporazum, temveč za temeljno nasprotje, ki zrcali dialektiko, napetost med starim in novim.

Črkarji Jezusu očitajo bogokletje – govorjenje, ki sramoti Boga in njegovo edinstveno neprimerljivost. »Samo Bog lahko odpušča grehe.« To drži! To je pravzaprav globoka svetopisemska resnica. Odpuščanje je v resnici nekaj nadnaravnega, je čudež, ki vzbuja strahospoštovanje (prim. Ps 130,4); nekaj, kar je pravzaprav lastno le Božji naravi. Zgolj Bog edinole zares, v pravem pomenu odpušča. Če nam je zapovedano, naj odpuščamo tudi mi (prim. Mt 6,12.14–15 itd.), je to tako, kakor nam je zapovedano, naj bomo »popolni kakor naš nebeški Oče« (Mt 5,48), torej naj to storimo z močjo novorojene, Božje narave, ki je v nas po milosti Duha: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22–23) Odpuščanje je v resnici mogoče samo v Duhu, ki je Bog sam; mi, kristjani, smo lahko njegovo sredstvo, medij, njegovi glasniki. Odpuščanje greha je strahovit čudež, je vdor Boga v ta svet, destruktiven udarec v oblast greha. Če Bog kliče nas, kristjane, da tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in celo razglašamo odpuščanje drugim, to ne pomeni nič manj kot to, da naj bi bili deležni Božje narave, moči in mišljenja!

Pismouki si mislijo, da se Jezus izenačuje z Bogom. Jezus potrdi njihove skrite misli in očitke. Črkarjem odgovori z njihovo metodo, »lahko in težko«. Gre za znan rabinski način argumentacije v eksegezi in teologiji, po hebrejsko imenovan qal vahomer. Primerjamo dve stvari, lažjo in težjo. Če velja težja, to potrdi, da velja tudi lažja. Lažja stvar: reči, da nekomu Bog odpušča grehe; vsakdo lahko daje prazne obljube. Težja: ozdraviti človeka. Tukaj se moramo vživeti v mišljenje tistega časa: bolezen je kazen za greh. Konkretna bolezen za konkreten greh. Vendar tudi če se od takšnega konkretnega stališča distanciramo (Jezus mu na nekem mestu izrecno nasprotuje – prim. Lk 13,1–5), lahko potrdimo splošno resnico, da so bolezni in vse ostale nesreče posledica splošnega, prvobitnega greha, ki je na svetu. Med boleznijo in grehom torej obstaja neka skrivnostna, ne preprosto vzročno-posledična povezava. Ozdravljenje tako pomeni konkretno odpravo posledic greha. Zato je težje. Ozdravljenje pokaže, da greh več ne vlada. Jezusova oblast človeka prestavlja nazaj v nedolžnost, v edensko stanje, ki ga ne ogrožajo več tegobe, ki so posledica padca. To je oblast Božjega kraljestva.

Jezus pri tem, ko govori s pismouki, zase uporabi izraz »Sin človekov«. Naziv je enigmatičen. V Stari zavezi ima dva nasprotna pomena. Hebrejski izraz ben adam (torej dobesedno ‘sin človeštva/Adamov sin’) največkrat pomeni navadnega človeka (prim. Ps 49,3), smrtnika (prim. Ezk 2,1 idr.), skratka slehernika. V Jezusovih ustih bi torej naziv zvenel kot izraz šibkosti, navadnosti, vsakdanjosti; kot da Jezus ni nič posebnega. Poleg tega pa najdemo v Dan 7,13–14 prizor, ki je del videnja Božjega nebeškega veličastva: pred Božjo slavo je pripeljan »nekdo kakor sin človekov«. Gre za pravo nasprotje: krhko človeško bitje v najsvetejši prisotnosti Staroletnega. Temu posamezniku (ki je tam morda poosebljenje Izraela) je nato dana »oblast, čast in kraljestvo« in služijo mu »vsi narodi in jeziki … Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo … ne bo uničeno.« Gre za eshatološki lik, ki bo vpeljal Božje kraljestvo! Za Jezusa seveda velja oboje.

Jezus ozdravi človeka, in še več: ukaže mu, naj vstane in pred vsemi odnese svoje ležišče. Jezus torej poskrbi za pravo predstavo. Prisotni so dobesedno »iz sebe«, ekstatični. Slavijo Boga za neverjetno dobroto, katere priča so bili, in ugotavljajo, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo. Jezusovo dejanje je nekaj novega, prihod Novega v naš stari svet.

Ohromljeni mož je slika vsakogar izmed nas. Greh nas ohromi, ne dopušča nam, da bi hodili in tekli v Božji svobodi in po Poti, ki nam je namenjena. »Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo« (Heb 12,12–13; za širši kontekst prim. Iz 35,3–10)! Zaradi greha smo kakor mrtvi, onesposobljeni, tako da potrebujemo pomoč drugih. (In drugi pogosto potrebujejo našo pomoč – da jih podobno prinesemo k Jezusu.) Jezus nas dviguje z ležišča ohromljenosti in nemoči, odpušča naše grehe, ozdravlja korenino zla v nas in nas osvobaja, da hodimo po njegovih poteh, poteh Slehernika.

Mr 1,40–45 – Jezus vključi izključenega

[preberi odlomek]

Pred Jezusom, ki je na poti, se znajde gobavec. Ne vemo točno, kakšno kužno bolezen je imel, saj »gobe« lahko pomenijo različne nalezljive kožne bolezni. Vemo pa eno: bil je nečist, izključen iz Izraelovega občestva in tako tudi iz skupnosti z Bogom. Tako je določala postava (prim. predvsem Levitik 13–14). To je poudarjeno v gobavčevi prošnji, saj prosi za »očiščenje«, ne za ozdravljenje – prosi za povratek v občestvo.

Pomenljiva je njegova pobuda; zdi se, kakor bi nekje ustavil Jezusa in ga začel oblegati s svojo prošnjo. »Če hočeš.« Oziroma: »Če želiš«, dobesedno: »Če je taka tvoja volja«; besede izražajo vero v Jezusovo moč in upanje v njegovo dobrohotnost. »Hočem, želim, to je moja volja,« odgovori Jezus. Ta »hočem« govori tudi nam. Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Vsi ljudje smemo in moramo vedno, še posebej pa ko smo v stiski, zaupati, da nam Bog hoče pomagati, da prav nam želi dobro, da je njegova volja, da hoče tudi mene osebno rešiti. Bog ni nikoli zavrnil nikogar, ki je takole prišel k njemu; pri njem ni ekskluzivizma, nihče ni vnaprej izključen.

Še več: tiste, ki so bili po starozaveznem – božanskem! – pravu izključeni, Jezus vključuje. Jezus se dotakne gobavca. Vemo, da bi ga lahko ozdravil le z besedo (prim. Mt 8,5–13), vendar Jezus stori drugače. Vsak telesni stik z »nečistim« je bil po postavi prepovedan – s tem bi se nečistost razširila tudi na prvega. Tukaj pa gledamo nasprotno: dotik ne onečisti Jezusa, temveč očisti gobavca. Širi in prenaša se svetost, ne nečistost! Svetost je močnejša. Zares smo priča novi moči, ki učinkuje ravno obratno od postave: ta je izključevala, razglašala moč nečistosti, oblasti greha, ki se nenehno širi in nazadnje zajame vsakogar od nas. Po postavi smo vsi nečisti in grešniki. Toda tukaj je nova moč, tukaj je evangelij in kraljestvo, smer je zamenjana: moč Božje svetosti v Jezusu posvečuje vse, tudi najbolj nečiste, in opravičuje grešnike. Soočeni smo s še eno manifestacijo silovite moči Božjega kraljestva. Gobe takoj izginejo in človek je očiščen.

Jezus ga nato brž odpošlje (dobesedno »vrže ven/izžene«) s strogim opozorilom. Ostrina teh besed je presenetljiva. Mar namiguje na to, kar se je zgodilo – da je Jezus ravnal »protipostavno« (se pravi, da bi kdo to lahko razumel narobe)? Ali na to, kar se bo zgodilo – da ga ozdravljeni ne bo poslušal? Zakaj nihče ne sme izvedeti ničesar? Kljub drastičnemu nasprotju med razglasom kraljestva in postavo, Jezus še vedno spoštuje postavo: ukaže mu, naj opravi ves predpisani postopek. »Njim v pričevanje.« Tudi »oni«, religiozni esteblišment, morajo biti – na svoj način – deležni Jezusove dobre novice: tako, da dobijo dokaze, da Jezusovo delovanje dosega to, za kar si oni prizadevajo, in ob tem spoštuje smernice postave. Jezus je pod postavo za tiste, ki so pod postavo (prim. Gal 4,4–5). Celoten odlomek torej kaže, kako Jezus presega nasprotje med religioznim in nereligioznim, med »institucijo« in »svobodo Duha«. Jezus je v obojem, še bolj pa nad obojim.

Poslani gobavec odide in ne upošteva Jezusovega navodila: začne oznanjati povsod in »razširjati besedo«. Zaradi silnega navdušenja množic Jezus ne more več preprosto nadaljevati svojega razglasa »po mestih«; zadržuje se na samotnih krajih, v divjini, »v puščavi«, množice pa romajo k njemu.

Kaj je v resnici narobe z gobavčevim oznanilom? Zakaj ga je Jezus prepovedal, saj je vendar tudi sam oznanjal? Je to nameren paradoks? Mar je Jezus hotel zgolj razglas o Božjem kraljestvu, tako kot da bi bil on samo njegov glasnik? Se mu je zdel napačen poudarek na čudežu? Vsega tega ne izvemo. Gledamo pa, kako se pred našimi očmi odvija drama »mesijanske skrivnosti«. Mesija – če je res pravi Mesija – mora ostati nekako zakrit, ne sme usmerjati pozornosti nase, poveličevati samega sebe. Je to še ena razsežnost Jezusove kenoze, samoizpraznitve? Pozorno sledimo Marku, kako bo to temo razvijal naprej.